Pinkfloyd, ne bi se mogla bolj strinjati s tabo. Začetki so težki, ko začenjaš se je težko zmotivirati, a če si priden, discipliniran in vesten, ne potrebuješ veliko časa, da se vpelješ. Tudi jaz sem včasih tekla, potem pa sem si nategnila Ahilovo tetivo in sem morala eno leto počivati. Zdaj tečem le še občasno - kadar sem npr. jezna ali zelo potrta. Moram reči, da se strinjam čisto z vsem, kar si napisala. Manj bolezni, lepša koža, energija ...
Včasih sem si mislila, da so tisti, ki tečejo, nori, da so se tega sploh lotili, češ brez veze. Danes pa mislim drugače. Za tek potrbuješ disciplino in vztrajnost. Potrebuješ okvirno mesec dni, da se uvežbaš, potem pa gre kar samo, brez izgovorov, samo še veselje. Spomnim se, da sem imela enkrat zelo slab dan - bila sem tako zelo jezna, da nisem vedela kaj naj storim. Šla sem teči, lahek tek, šprint, lahek tek, šprint. Rezultat? Jeza je splahnela, dobesedno, jaz pa sem si 'prepihala' možgančke in sem lahko trezno razmišljala. Seveda so se mi potem moje prejšnje misli zdele nadvse butaste in banalne, po teku pa sem bila kot prerojena. Tako da ja, spoštujem vsakega tekača in kadar mi kdo reče, da želi shujšati ali kaj podobnega ... z eno besedo mu lahko povem kako naj se tega loti: tek, tek, tek. Dejansko je to tako, kot da bi vzel čudežno tabletko, le da te ne stane ničesar, pa še zdravo je
je pa res, da mi postaja športanje počasi nuja, saj opažam, da bolj kot se staram, bolj se mi opazijo "pregrehe" in če ne jem ravno zdravo prehrano in se kdaj res preveč najem.
ihaa 
