Razočarana nad prijateljico

Jaz pa pravim, da je prijateljstvo med enakimi ali pa dela ljudi enake. Za pravo prijateljico imam itak samo eno osebo in sestro, torej dve, ostalo so bolj kolegice za kavo. Ker še vedno rada žuram, iščem med kolegicami tudi take, s katerimi imamo tudi to skupno točko. Tukaj se pač bolje ujamem z družbo, v kateri smo jaz, dve kolegici in en kolega, pa moj seveda, ko gremo skupaj ven. Sem ugotovila, da s katero kolegico recimo nisem na isti valovni dolžini, ker greš kdaj skupaj ven in kaj spiješ (zaradi tega namreč nobenemu ne rabim polagati računov in se opravičevati), pa imaš občutek, kot da si kronik, ker ostali ne pijejo. Zato pač ponavadi obdržiš družbo, s katerimi imaš enake interese. S tem se mi ne zdi nič narobe.  Izjema je sestra, ki ne pije (več), se pa imamo vedno zanimivo, ker je za druženje tudi ko sploh ne pije in se imamo fajn tako ali drugače, tudi če jaz in njen partner edina pijeva. 

Včasih se je pa tudi treba vprašati kako izpademo, ko smo samski in naša prijateljica nekoga spozna, kako se obnašamo do nje. Recimo do zdaj sem imela dva taka primera, enega na faksu, enega še letos; Na faksu je bilo tako, da sem imela zelo dobro prijateljico, spoznala sem (zdaj že bivšega) fanta, s katerim sva nato kmalu začela resno, in ona se je kar sama od sebe brez razloga počutila tretje kolo. Jaz sem poleg faksa še delala, tako kot zdaj, kar je logično pomenilo, da sem prosti čas morala prekleto dobro organizirati, da sem ga razdelila na tri dele, t.j. učenje, kolegica in fant. Včasih je razumljivo, da ko si zaljubljen, nameniš več prostega časa ljubljeni osebi, spet drugič morda kontra. In tega očitno ona ni mogla ali hotela razumeti in sprejeti, niti tega, da nismo vsi kot ona, da ne delajo in imajo več časa. Letos je bila pa podobna zgodba, le da je šlo bolj za kolegico ob kavah in tovrstno druženje, ne ravno prijateljstvo in daljše poznanstvo. Poleg tega sem se sama že od nekdaj morala voziti posebej nekam na kavo in sem se navkljub temu prilagodila, nekateri pa vedno skombinirajo kavo ko imajo še ostale opravke, s čimer ne bi bilo popolnoma nič narobe, če ne bi ravno takrat ti plani šli navzkriž z mojimi, ker mimogrede še delam ter hodim na faks (obvezne vaje). Sama se ne morem prilagajati do te mere, kot se lahko nekdo, ki ne študira in ne dela. 

No, da se še jaz vključim v debato....

Žal (ali pa tudi ne) nisem več stara 20 let, ko je bilo še relativno enostavno spoznati nove ljudi. Lažje je bilo zato, ker smo hodili na faks, veliko več žurali, bili mogoče tudi bolj odprti in ne toliko izbirčni pri izbiri prijateljev. Takrat sem imela kar nekaj kolegic, dobrih kolegic in tri zelo dobre prijateljice (ki so še danes). Ampak z leti vse tiste kolegice in dobre kolegice izginjajo...zakaj? Nimam pojma. Mogoče različni interesi, nekaj jih je dobilo fante in odfrčalo v neznano...skratka nikjer nikogar. In potem sem prišla do tega, da so mi na srečo le ostale te tri dobre prijateljice, od katerih pa je šla ena živet v tujino, druga dobila nepričakovanega otoka, tretja pa enako kot jaz vpisala nadaljni študij in ima čez glavo dela (zato se zelo težko uskladive, ker ni iz Lj - kar je popolnoma razumljivo).

Tako je fajn, ko gledam fanta, ki pokliče svoja (vsaj) dva kolega in ve, da bo vsaj eden od niju z veseljem šel zvečer z njim na pirček ali dva. Pri meni je to cel projekt...če se mi že rata nekako zmenit s kako 'trenutno kolegico' (s prijateljicami pač žal bolj poredko zaradi že omenjenih razlogov), se ponavadi zgodi to, da si jaz vzamem prost večer (kljub vsemu sranju, ki mi ga nalagata služba in faks), sem že na vratih, da grem ven, ko zazvoni telefon, da zaradi tega ali onega razloga pa danes ne more. Ok, prvič, drugič, mogoče še tretjič še toleriraš....potem pa pobesniš. Najbolj sem pa jezna sama nase, ker vedno nasedem.

Drugi primer je npr. ena izmed tistih dobrih kolegic, s katero sva bile včasih kot rit in srajca, je dobila fanta...ok, mi je jasno da nimaš več toliko časa kot prej, ampak da pa po vsem kar sva doživele brez besed izgineš...mislim da to ni fer. Nisve imele nikakršnega konflikta, vse ok...ampak pač je izginila. Najbolš mi je to, ko mi pošilja miljon mailov na dan z raznimi forami...potem ji pa jaz pošljem mail samo s 'kako si kej?si za kakšno kavo?'...in ni odgovora. Ne razumem...

Ampak, žal nam je življenje prineslo take in drugačne situacije, pač vsak po svoje. Težko pa rečem, da ne pogrešam tistega občutka, da je ena oseba, ki je (poleg partnerja in staršev) vedno dosegljiva na telefon, se potrudi ob nabitem dnevu iz zvečer na pivo/pijačo/coctail (na plačni dan ), te pokliče in vpraša kako si kej...

Res je bil super občutek...

Jaz tudi ko sem v zvezi, ne pozabim na druženja s kolegi/cami, je pa res, da je težje vse strpati v urnik, ko maš 5x tedensko predavanja in obvezne vaje, zraven še delaš, po možnosti imaš še fanta ... Na koncu pač premisliš s kom se najbolj razumeš in ti je blizu ter daš tistemu prednost oz. pač obdržiš le najboljše prijatelje. Tudi meni ni bil vedno vsak na voljo in pač razumem, da ima vsak svoje obveznosti. Sčasoma pa itak vidiš s kom se res ujameš in imaš dosti skupnega, te sprejema takšnega kot si, brez moraliziranja kaj in kdo je primeren zate ipd. Med prijatelji namreč ne iščemo še dodatnih staršev, ali ne? 

Sama sem prav tako v nekem obdobju začela pogrešati to številno družbo in spoznavanje novih ljudi na vsakem koraku. Res ni bilo več tako kot pri 20ih.  Ampak sedaj pri 30ih lahko rečem, da sem vesela, da imam res dobre prijateljice in da smo prijateljstvo ohranile. Sedaj kljub temu da imajo nekatere že družine, vse pa imamo službe, partnerje, še in še obveznosti, znamo vedno najti čas za naše druženje. Vmes neko obdobje se je to malo porazgubilo. Verjetno je tako, da ko se nam življenje začne spreminjati (resna veza, prva služba ali študij, selitev) res najdemo manj časa za druge in preden se na te spremembe navadimo, tudi traja. Včasih je potrebna potrpežljivost. S časoma pa se vse zopet postavi na prave tire. Določeni prijatelji ostanejo, z drugimi smo le še znanci. Vsekakor pa si sedaj niti ne želim več  cel kup znancev okrog sebe za kofetkanja, druženja...., čas si vzamem za dobre prijateljice in ljudi, ki so mi pomembni. No, vedno pa sem in vedno bom rada spoznavala nove ljudi.... pri teh letih sem le morala poiskati druge načine aktivnosti in druženja, ker mi žuranje vsak vikend nekako ne znese več 

Ena zanimiva zgodbica, ki je nekaj časa krožila naokoli... upam, da ni problem, ker je v hrvaščini... je pa vredno branja... mogoče bo komu zanimiva...

"Mlada žena koja se tek udala jednog je vrelog ljetnog dana došla u posjetu svojoj majci. Sjela je u fotelju i dok je pila ledeni čaj, započele su pričati u životu, o braku, o odgovornostima i obavezma zrelih ljudi. majka je zamšiljeno promučkala kockice leda u svojoj čaši i onda jasno i trezveno pogledala svoju kčerku.

"Nemoj nikad zaboraviti svoje prijateljice!" rekla je. "One če ti biti sve važnije, kako budeš postala starija. Koliko god budeš voljela svoga muža, koliko god budeš voljela svoju djecu, one če ti ipak biti potrebne. Sjeti se da povremeno izađeš negdje sa njima, da se i dalje družiš s njima. I zapamti da tvoje prijateljice nisu samo prijateljice, one su i tvoje sestre, tvoje kčeri i ostali tvoji rođaci. Biće ti potrebne druge žene. Ženama su uvjek potrebne druge žene!"

"Kakav blesav savjet!" pomslila je kćerka. "Zar se nisam upravo udala? Zar nisam upravo zakoračila u svijet parova? Za ime Boga, ja sam udata žena, odrasla! Nisam neka šiparica kojoj su potrebne prijateljice! Moj muž i moja porodica  svakako će biti sve što mi je potrebno da moj život dobije pravi smisao!" 

Ali, ipak je poslušala svoju majku i nastavila da održava kontakte sa svojim prijateljicama. Kaku so godine prolazile jedna za drugom, ona je polako počela da uviđa da je njena majka, ustvar, tačno znala šta govori. Kako vrijeme i priroda donose promjene u životu svake žene, prijateljice ostaju najveći oslonac za nju. 

U svojim 40-im, evo što je naučila: Vrijeme prolazi. Život se događa. Distanaca razdvaja. Djeca odrastaju. Ljubav bljedi. Srca se slamaju. Poslvi dođu i prođu. Karijere se završavaju. Roditelji umiru. Kolege zaboravljaju usluge. Muškarci imaju svoj svijet. Ali prijateljice ostaju uz tebe, ma koliko vremena i kilometara bile daleko od tebe. Prijateljica nikad nije toliko daleko da ne može biti uz tebe, kada je potrebno. Dok budeš morala ići tim usamljenim putem koji se zove život i kad budeš morala ići sama, tvoje prijateljice će biti tu, pored puta, navijajući za tebe, moleći se za tebe, trudeći se oko tebe, zalažući se za tebe i čekajući te na kraju puta širom raširenih ruku. A ponekad će čak i prekršiti pravila zbog tebe."

Vidim, da imamo kar precej podobne izkušnje. Jaz sem pred kakšnim mesecem poskusila navezati stik z eno malo bolj oddaljeno kolegico. Najprej je bila za, še sama me je kontaktirala kdaj se dobiva, nato pa me je 2x tako brezbrižno in nonšalantno na cedilu pustila, da me še danes zaboli. Od takrat me niti opoklicala ni, niti sporočila poslala, kaj šele da bi se mi opravičila. Sicer mi je ni težko izbrisati iz svojega življenja, ker se nikoli nisva prav veliko družili, ampak me je groza kakšni so nekateri ljudje in kolikokrat imamo nezavedno in v bistvu prisilno opravka z njimi npr. v poslovnih zadevah, ko upamo, da imamo opravka z zanesljivimi ljudmi. Človek, ki je na zasebnem področju nezanesljiv po mojem mnenju tudi na poslovnem ni nič drugačen. Ti ljudje namreč živijo in delajo okrog nas, po možnosti so zaposleni v ustanovah, kjer je potrebna skrbnost, zanesljivost (npr. vrtci, šole...). 

JoLynn, rekla bom, da če te kdo hoče imeti v svojem življenju - kakorkoli (to govorim kot kolegico, znanko, kofetarico, prijateljico... - karkoli), si bo vzel čas za tebe. In mislim, da nikoli ne more biti nekdo tako zelo zaposlen, da če si zmenjen za kavo ali karkoli,  da ti ne bi mogel vsaj napisati sms prej, da ne more, da je prišlo nekaj vmes... in tako žal, tudi opravičila ni za pričakovati. Tako v bistvi dobiš na nek način odgovor na vse... 

Mogoče ni direktno v povezavi s tem, toda zanima me vaše mnenje glede sledeče situacije: nedavno sem bil z eno punco dogovorjen za pijačo, pa mi je 10 minut pred dogovorjeno uro poslala sms, da bo z njo prišla tudi njena kolegica. Sedaj ne vem ali je šlo za pomanjkanje bontona z njene strani, ali za legitimno stvar?

Pravi odgovor verjetno pozna le ona... sicer pa ne vidim ravno problema v tem... Če sta se spoznala preko interneta in sta se imela takrat za videt prvič v živo... je to da je pripeljala kolegico čisto normalno... mogoče jo je začelo zadnji moment malo skrbeti...  

Ne vem zakaj bi bilo to pomanjkanje bontona... Morda je srečala kolegico pa jo je povabila zraven... enostavno... Ne vem možnosti je veliko... 

Precej odvisno od situacije in od razmerja s to punco...

Po moje tudi nekaj v tej smeri, da je srečala kolegico in jo povabila zraven.

Zdaj imam pa še jaz en problem in bi bilo fajn slišati kakšno mnenje.

Tukaj na Finskem sem se občasno družila z eno punco (je ni na forumu in foruma tudi ne pozna), ki je živela pri svojem finskem fantu. S punco sva se kar dobro razumeli. Potem sta šla s fantom narazen in ona se je morala na hitro odseliti - ne vem, ali jo je vrgel ven ali kaj je bilo, v glavnem se je obrnila name, kljub precejšnjem številu drugih prijateljev (sicer drugih narodnosti). Kakorkoli, dva tedna sva živeli skupaj v mojem stanovanju, potem sem šla jaz za nekaj časa v Slovenijo, ona pa je rekla, da mi plača najemnino za tisti mesec.

Ko sem prišla nazaj, se je punca odselila in za sabo pustila precej umazano stanovanje. Hladilnik je bil poln stare hrane, prav tako ni odnašala smeti (embalaže), nekaj stvari je bilo uničenih (recimo posteljno pregrinjalo), izginil je en unikaten podstavek za kozarce, ki sicer ni bil drag, ampak se jih ne dobi več... poleg tega sem opazila, da je na obiske hodil najmanj en tip, čeprav naj bi bila punca samska. Pri tem mi je šlo na živce, da punca sploh ni bila odkrita z mano. Za en mesec mi je sicer plačala stroške (kar je trajalo, naj bi bili problemi z banko), za ostala dva tedna ter za uničeno pregrinjalo pa ne. Poleg tega je pri meni pustila še kar nekaj stvari, ki zavzemajo prostor.

Punci sem napisala mail, da sem jezna, ker ni pazila na stanovanje ter da sem opazila, da mi je lagala. Odgovorila mi je šele čez kakšen mesec, da ima precej zdravstvenih problemov itd. Takrat ji nisem odgovorila, ker sem hotela razmislit, kaj naj ji sploh odpišem. Poleg tega sem opazila, da pred mano verjetno skriva določene slike in dogodke na Facebooku (sliko nje in tipa sem videla za kratek čas, potem pa kar naenkrat več ne in podobne stvari, opazila sem tudi komentarje drugih prijateljev, po katerih sklepam, da me blokira pri določenih podatkih). Kolikor vem, ima sedaj novega fanta - zadnjič sem jo z njim tudi opazila v enem nakupovalnem centru ter še kasneje v eni trgovini v moji soseski.

Punca me je potem po dolgem času poklicala v smislu, da se ji zdi, da sva se srečali. Pri tem se je opravičila in rekla, da ve, da je delala napake. Rekla je tudi, da je bila zelo bolna in da je imela ne vem kakšne možne težave. Novega fanta sploh ni omenila, naj bi bila sama in ne mara družbe itd.; kakorkoli, rada bi se dobila z mano. Problem je sedaj v tem, da ji jaz še vedno, kljub opravičilu, ne zaupam, ker mislim, da še vedno precej stvari prikriva pred mano oziroma želi ustvariti drugačen vtis. Takrat, ko je živela pri meni, ni bila bolna in tako to ne more biti razlog za razmetano stanovanje/uničene stvari. Punca bi se vsekakor rada dobila z mano, konec koncev tudi jaz hočem, da odnese svoje stvari, vendar ne vem, kako naj z njo komuniciram - nikakor ji ne morem več zaupati, ne glede na vsa njena opravičila in izgovore. Lahko, da misli resno, ampak... zaupanja ni več.

Zase mislim, da sem precej naivna/nerealna/rahlo neumna oseba, hitro nasedem in sem nasploh preveč mehka - mislim tudi, da se me da hitro izkoristiti, in tega nočem več dopustiti.

Kakšen nasvet, kako naj se obnašam s tako osebo?