Znanstvena raziskovanja reprodukcije so bila dolgo časa osredotočena le na starost mater – zgodovinsko gledano so bile ženske dežurni krivec za vse – zgolj zato, ker omejeno reproduktivno okno žensk neposredno vpliva na tveganje za kromosomske nepravilnosti pri otrocih.
Sodobne metode genomske analize pa zdaj razkrivajo, da starost očetov močno oblikuje genetsko tveganje. Napredek molekularne genetike in sekvenciranja genoma namreč razkriva, da ima pomembno biološko vlogo tudi starost očeta. Novejše raziskave, objavljene v reviji New Scientist (2025), kažejo, da starejši očetje na potomce prenašajo več bolezenskih mutacij, kot so domnevali doslej.
Ugotovitve ne spreminjajo le razumevanja mehanizmov nastajanja mutacij v moških spolnih celicah, temveč pomembno vplivajo tudi na razpravo o načrtovanju družine in oceni genetskih tveganj.
Očetov prispevek k mutacijam
Vsak novorojenec nosi približno 60 do 80 novih (de novo) genetskih mutacij, ki niso prisotne v genomu nobenega od staršev. Raziskave dosledno kažejo, da približno 70 do 80 % teh mutacij izvira iz očetovega spermija. Razlog je biološki: moške zarodne celice se delijo skozi celotno reproduktivno obdobje, zato z leti prihaja do večjega števila celičnih delitev in posledično večje verjetnosti napak pri replikaciji DNK.
Tradicionalno je veljalo, da se mutacije v spermijih kopičijo naključno in približno linearno s starostjo. Vendar nove genomske analize kažejo, da je proces bolj kompleksen.
Pospešeno kopičenje mutacij: pojav »sebičnih« mutacij
Raziskovalci so sekvencirali več kot 100.000 posameznih spermijev pri 81 moških. Uporabili so napredno metodo sekvenciranja, ki bere obe verigi DNK, s čimer se bistveno zmanjša možnost tehničnih napak in lažno pozitivnih rezultatov.
Rezultati kažejo:
- Pri moških v zgodnjih tridesetih letih približno 1 od 50 spermijev vsebuje bolezensko mutacijo.
- Pri starosti okoli 70 let se delež poveča na približno 1 od 20.
- Povečanje ni linearno, temveč se s starostjo pospešuje.
Ključno odkritje je, da nekatere mutacije dajejo matičnim celicam spermijev v testisih selekcijsko prednost. Takšne mutacije omogočajo hitrejše razmnoževanje prizadetih matičnih celic, kar pomeni, da sčasoma proizvajajo nesorazmerno velik delež spermijev z isto mutacijo. Ta pojav je opisan kot »sebična spermatogonialna selekcija« (selfish spermatogonial selection).
Namesto naključnega kopičenja torej pride do klonalne ekspanzije določenih mutacij, kar vodi v eksponentno rast njihove pogostosti s starostjo očeta.
Posledice: redke bolezni, nevrološke motnje in rak
Raziskovalci so identificirali mutacije v več kot 40 genih, ki lahko sprožijo opisano selektivno rast. Številni med njimi so povezani s hudimi nevrološkimi in razvojnimi motnjami, vključno z določenimi oblikami avtizma, ter s povečanim tveganjem za razvoj malignih obolenj.
Klasičen primer bolezni, ki je povezana s starostjo očeta, je Ahondroplazija, najpogostejša oblika dedne pritlikavosti. Njena pojavnost je bistveno višja, kot bi jo pričakovali zgolj na podlagi naključnih mutacij, kar potrjuje model sebične selekcije mutiranih zarodnih celic.
Podobni mehanizmi so bili opisani tudi pri drugih redkih dominantnih genetskih sindromih, zlasti tistih, ki vključujejo signalne poti celične rasti.
Vpliv okoljskih dejavnikov
Zanimiva ugotovitev raziskave je, da dejavniki življenjskega sloga, kot so kajenje, čezmerno uživanje alkohola in debelost, sicer povečujejo število mutacij v krvnih celicah, vendar vse kaže, da so spermiji v veliki meri zaščiteni pred temi vplivi.
To nakazuje, da je starost pomembnejši dejavnik za kopičenje specifičnih bolezenskih mutacij v spermijih kot večina preučevanih okoljskih dejavnikov. Seveda to ne pomeni, da življenjski slog nima nobenega vpliva na plodnost ali epigenetske spremembe, temveč predvsem, da mehanizem sebične selekcije deluje relativno neodvisno od teh zunanjih vplivov.
Premik v razumevanju reproduktivnega tveganja
Dolga leta je bila reproduktivna medicina osredotočena predvsem na starost mater, predvsem zaradi znanega tveganja za kromosomske nepravilnosti, kot je trisomija 21. Novejše ugotovitve pa jasno kažejo, da ima tudi starost očeta pomembno biološko vlogo.
To ne pomeni, da starejše očetovstvo nujno vodi do bolezni pri potomcih, vendar pa se na populacijski ravni tveganje za določene redke, a hude genetske motnje z višjo starostjo očeta statistično povečuje. Vprašanje tako ni več, ali starost očeta vpliva na genetsko tveganje, temveč v kolikšni meri naj ta dejavnik vpliva na odločitve o načrtovanju družine.
Zaključek
Sodobne metode sekvenciranja genoma omogočajo natančnejši vpogled v dinamiko mutacij v moških zarodnih celicah. Odkritje sebične selekcije mutiranih matičnih celic predstavlja pomemben konceptualni premik v razumevanju starostno pogojenih genetskih tveganj.
Starost očeta se tako vse bolj prepoznava kot neodvisen biološki dejavnik, ki lahko vpliva na verjetnost prenosa določenih genetskih bolezni. Nadaljnje raziskave bodo ključne za natančnejšo kvantifikacijo tveganja ter za oblikovanje smernic v reproduktivnem svetovanju in klinični genetiki.
PREBERITE TUDI: Uradno najstarejša ženska, ki je zanosila po naravni poti, je bila stara 59 let
