V bistvu je celotna stvar za knjigo napisati, ampak bom skušala biti kratka.
Po nekaj letih EKSTREMNEGA stresa, ko se mi je sesulo celo življenje na vseh področjih (pa že tako ni to, kar je videti navzven in na FaKebooku & co.), sem se nekega dne, ko se mi je dobesedno dan za dnem; teden za tednom; mesec za mesecem LETA vse rušilo, zbudila nenormalno utrujena. Res NENORMALNO. Nekaj je bilo drugače. Čisto druga vrsta utrujenosti kot ko si preveč delal in/ali telovadil in/ali premalo spal …
Tisti dan mi je tudi kot bi odrezl nehalo pasati sladko. Prej sem celo živlejnje oboževala čokoladarije – od tega dne naprej 0, samo še slano. In to nenormalno slano. (Kasneje sem ugotovila, da sesutje hormonov, jasno, vpliva tudi na ščitnico).
In od tistega dne je bilo tako vsak dan, dan za dnem, niti en sam dan se nisem več počutila normalno. To je bilo v začetku avgusta 2016. Meni se sanjalo ni, kaj se dogaja, sem se še naprej gonila s športom, delom … ker mi je to vedno dajalo energijo. Ampak se to kar ni zgodilo – v bistvu sem se (nevede) še bolj izčrpavala.
To je trajalo do konca novembra, ko sem vzela 5 tabl. Roaccutana (ki je total strup – še hujši, kot sem mislila) + istočasno mi je v enem tednu zbolela in umrla muca (tumorji povsod – itak, konzerve – isto, kot bi mi živeli od fast fooda) in 2 dni zatem je trenerju na fitnesu še cca. 20-kilogramska utež padla na moje stopalo in mi zlomila prst. Skratka, ko ima hudič mlade ...
Po vsem sr* vsa leta sem se takrat prav veselila veselega decembra, imela sem namen hoditi malo ven, se zabavati … vsaj malo odklopiti. No, moj 'veseli' december je bil ležanje doma z zlomljenim prstom. Po kakem tednu pa je ta utrujenost prešla v tako hudo utrujenost, da se nisem mogla več premikati. Ponoči, ko sem spala in sem se hotela obrniti z levega na desni bok, to bilo tako težko, kot bi 300-kilogramska krava ležala na meni in sem se morala pod njo obrniti. GROZA.
Muka mi je bilo iti na wc, pod tuš … apetit na 0. Skoraj nisem mogla jesti; komaj sem se premikala … To je trajalo več kot mesec, meni nič jasno, raziskujem študiram … nakar le pridem do 'adrenal fatigue' in nato 'burnout' – in končno mi je postalo jasno. Izgorela sem – v celoti, popolnoma, do konca.
Kaka najmanj 4 leta sem bila v 1. fazi: potem slabe pol leta v 2. (avgust do november 2016) in potem padla v tretjo. Skratka, sama sem ugovorila in naštudirala, kaj je narobe z mano in se sama zdravila. Ker sem tako zdravo živela in redno športala, sem bila sveto prepričana, da se bom pobrala v pol leta max – WRONG. Stres je trajal predolgo + tudi še takrat (in še lep čas), tako, da sem še sedaj daleč od 'stare' mene.
Poleg grozljive utrujenosti, da se komaj premikaš in ti je slabo od te utrujenosti, imaš tudi povsem zrušen hormonski – vsaka pikica te spravi v total stres, anksioznost – pa nič ne moreš. samo se odvije, reakcija v telesu.
Skratka, vsaka stvar te vrže iz tira; slabo spiš; nenormalna utrujenost NON STOP; spomin na 0; apatičnost in depresivnost (ampak AD NISO zdravilo (v nobenem primeru sicer, ker so total nateg), ker je to počutje posledica fizičnega počutja); vzkipljivost (OMG; s kolk folka sem se spičila, ker so mi šli vsi za pop* na živce - pa se ne zavedaš in ne moreš si pomagati); ne moreš skoraj nič sportati (ko je nahjuje, itak 0, ker greš komaj na WC, pod tuš), meni je ves apetit šel, čokoladarije mi niso več pasale ... prav v hibernacijo greš.
Spomin, ki je bil skoraj dobesedno spomin zlate ribice, je sedaj že precej bolje. Dejansko sem pozabila na take stvari kot so pomemben sestanek in podobne zadeve. Pa za dan prej, s kom sem se dobila, čeprav je bila to edina oseba v celem mesecu (ker itak nikamor in nič nisem mogla – prav vegetiraš, hiberniraš).
Spalnec je slab, zbujaš se, težko zaspiš nazaj (ampak s spanjem imam od nekdaj težave). In ker si ne spočiješ zares, kar je najbolj ključno (spanje in 0 stresa), se še bolj vleče.
Zanimivo je tudi to, da KAMORKOLI sem šla k uradni medicini (zdravnikom) in za KARKOLI sem pojamrala – vsi so me hoteli nafilati z antidepresivi. AD – čudežni bombončki, 'zdravilo' za vse tegobe.
Nisem hotela, ker nisem (bila depresivna per se, ampak sem na koncu dejansko postajala KER se je ta izgorelost tako vlekla brez izboljševanja. Predvsem pa ker vem, kako deluje sodobna medicina (oz. bolje rečeno farmacija) in predvsem kaj AD v resnici so (če se hoče kdo dokončno (ali vsaj za zelo dolgo z hudimi mukami poskušanja prenehanja) zafurati, naj samo to začne jemati). Mislim, da se lahko samo svojemu znanju oz. vedoželjnosti lahko zahvalim, da sem še tu in v takem stanju.
No, lani je končno začelo iti malo na boljše. Sedaj smo 2019, torej skoraj 2 leti in pol in sem še daleč od zdrave.
Pomagala sem si tako, da sem še bolj v nulo naštudirala prehrano in prehranska dopolnila in da je tisti minimum hrane, ki sem ga uspela pojesti, bil res hiper super mega zdrav (takrat sem začela s ketonsko) + se filala (in se še) s prehranskimi dopolnili, sploh adaptogenimi zelišči (korejski, sibirski ginseng, rodiola, ashwaghanda, schisandra, holy basil + ene 40 drugih (ja, dejansko sem en dan preštela vse – na maksimumu sem jih jemala 55, vse naravno, večinoma z Vitalie, nekaj, kar se pri nas ne dobi, iz tujine).
Verjetno bi, če bi bila 'navaden smrtnik', ki je nekje zaposlen in bi lahko šla na bolniško in zdravljenje v tople kraje za nekaj mesecev, bila že zdrava, tako pa se pač vleče. Ugotovili so mi tudi še ene druge težave, a zavračam klasično 'zdravljenje', sem naštudirala sama spet vse in se sama zdravim (nekaj sem, kot kaže, že pozdravila
– če da, bo to moj prvi video v osveščanje vsem ženskam).
Zaenkrat samo molim, da bom še kdaj zares zdrava – pa si upam trditi, da sem bila najbolj zdrav človek na planetu.
Je pa to idealen pokazatelj, da ga ni dovolj zdravega lifestyla in prehranskega dopolnila, ki bi te lahko obvarovalo pred učinki stresa. STRES IS A NO. 1 KILLER.
Poročaj.
). Bo uživač sam povedal, upam, za kaj gre. Tudi mene zanima.
