Razočarana nad prijateljico

Starlight 

Joj, jaz ugotavljam, da sem res malo smotana. Kot da morajo ljudje sami ugotoviti, kaj je narobe in itak večina sploh ne pogrunta, da je kaj narobe. Jaz itak vedno po sebi gledam, se velikokrat probam vživet v druge ljudi, jih razumet in imam na splošno zelo dober občutek. Pozabljam pa, da drugi ne morejo vedno ugotoviti, kaj želim in vohati, kaj bi rada (točno tako kot si sama napisala).

Sem se prav zamislila ob branju tvojega posta. 

Želim ti, da se tvoja situacija uredi. Da se nam vsem uredi 

Iree, tvoje besede se berejo tako lahkotno, ko pride do izgube prijateljstva pa je prekleto težko in boleče ... 

Latika, kakšno je kaj stanje pri tebi, kaj boljše? Sem se pa jaz tudi zamislila ob besedah drugih, ki so me spodbudile k mojemu zgornjemu zapisu ... 

Ne, jaz se povsem strinjam s teboj, da je res boleče, nisem mislila tega lahkotno. To sem napisala bolj kot spodbudo za tiste, ki so napisale, da trenutno ne najdejo prijateljic, da npr. punce fantovih prijateljev niso primerne (kar se zelo zlahka zgodi), da pogrešajo žensko družbo... zanje mislim, da bo ženska družba le še prišla.

Saj nič ni nujno dokončnega. Včasih se tudi vrnejo, ko je pravi čas za to. Včasih ljudje enostavno potrebujejo nekaj prostora. In mi jim ga moramo dat. Ni prostora za ego, če jih imamo resnično radi. Če pa jih ne, ni izgube.

Starlight, ne vem, če je kaj bolje, ker se drugi niso spremenili, spremenila sem se edino jaz. Res se poskušam obremenjevati čim manj in je lažje. Ko so lepi dnevi, sva z malim večinoma zunaj in sploh ničesar ne pogrešam, ko pa pridejo deževni dnevi, pa bi res pasala kakšna družba, predvsem ženski čvek. Malo sem se spremenila tudi v tej smeri, da ne gledam več toliko, koliko kdo vlaga v odnos, ampak pač če me prijateljica ne pokliče, pokličem jaz njo, pa vidim, da je vesela, da sem jo poklicala. In naslednjič ne bom čakala na njen klic, ker je kao ona na vrsti, ampak spet pokličem jaz. No, saj če bi videla, da ji grem na živce, bi nehala 

Lana34, se strinjam s tem, da nič ni dokončno. Sploh pa odnosi se skozi čas preoblikujejo, skrhajo in morda spet okrepijo, če si to le želimo. Ni mi pa čisto jasno, zakaj ljudje potrebujejo prostor? Zakaj se moraš od nekoga oddaljit, če ga imaš rad? Ne vem, s tem se ne strinjam. 

 Saj ni pomembno, če se strinjaš ali ne, samo jaz tega, kar si napisala, nisem napisala. 

Aion, kako prav imaš. No, pridejo pa obdobja, ko bi se tudi ekstravertiranci raje pustili vrtat v koleno kot šli vsak teden z istimi osebami na kavo.

Potem jih pa razumi!  Težko je biti njihovo občinstvo in še prijatelj za povrh, ni pa nemogoče, če skužijo, v čem je fora kohabitacije z introverti.