Prijava
Registracija Pozabljeno geslo

Nineja

    • Nineja je napisal/a na forum v temo Depresija.

      13. maj 2015 13:41

      Tudi jaz se vse bolj najdem v depresiji ... Zaenkrat gre bolj kot ne za začetek in še to samo skozi samodiagnozo, a se mi po drugi strani že to zdi cela žalost ... Da sem prišla tako daleč namreč. smiley

      Razlog je enoletna brezposelnost (navkljub aktivnemu iskanju - samoiniciativno brskam slovenske in tuje oglase ter pošiljam prošnje, preko agencije, ki bi naj hitreje našla zaposlitev in preko Zavoda). Da od vseh poslanih prošenj in navezavi stika s poznanstvi nisem dobila niti pol toliko povabil na razgovor, mi verjetno ni treba posebej omenjati. Kar sem pa bila povabljena na razgovore, pa so večinoma pokazali navdušenje nad mojim CV-jem in mojim nastopom, potem pa zatišje (čez dva ali tri mesece pa odgovor, da so izbrali drugega kandidata). Pa dovolj o tem.

      Naj poudarim, da vsaj glede iskanja dela še nisem vrgla puške v koruzo, medtem ko sem v zasebnem življenju na nek način obupala. Stvar postane resna, ko ostanem sama doma, ko gre partner v službo in sem prepuščena sama sebi. Saj si najdem neko delo, pospravim po stanovanju, operem oblačila, kaj skuham, malo sedim na balkonu in berem, potem pa že zapadem v rutino. Saj vem, da je rutina povsod, tudi v večini služb, pa vendar je velika razlika med rutino znotraj štirih sten, ko se počutiš že nesposoben za vse, predvsem za dobiti službo (in v očeh okolice najverjetneje tudi len), in med rutino na delovnem mestu, kjer se vsaj počutiš koristen, četudi ni tvoja sanjska služba. Pri iskanju zaposlitve nisem izbirčna, še zdaleč ne, in ravno to me straši ... Ko se najde kakšno razpisano prosto delovno mesto, ki bi mi bilo pisano na kožo, se zatakne pri čem drugem - je daleč vstran od mene (in nimam na voljo avta), ali pa si od doma odsoten precej več kot 8 ur na dan, kar pa partnerju ne ustreza preveč. S te plati ga razumem, a po drugi strani ne doprinesem s finančnega vidika niti centa in to me že ubija. Sredi dvajsetih si nisem zmožna plačati računa za telefon in zavarovanje, kar je žalostno! Pridejo dnevi, ko sem taka kot danes, brezvoljna in na robu depresije, večinoma se pa še nekako trudim ohraniti trezno glavo in gledati na življenje pozitivno.

      Žalosti me to, da s tem svojim počutjem negativno vplivam tudi na partnerja, tudi če v sebi tega nikakor nočem, saj mi je veliko do njega in te veze. On je mnenja, da naj bom pozitivka in se veselila življenja, vendar to v takih razmerah in po tako dolgem času brezposelnosti (v mladih letih!) enostavno ni več mogoče in tega se on oćitno ne zaveda najbolj. 

      Vedno več razmišljam o tem, ali mi je pripravljen sploh kaj pomagati v tej smeri, četudi uporabiti samo eno vezo preko znancev (ker poznanstev ima precej) ali mi vsaj stati ob strani z osnovnimi stvarmi (tel in zavarovanje), a nič od tega ni pripravljen prevzeti. Ko mu to omenim, se počutim slabo in kot da ga želim izkoriščati, a če na pomanjkanje denarja z moje strani gleda na tako pozitiven način, mene pa to ubija, ker si ne morem plačevati niti osnovnih stvari, bi mi lahko vsaj kako pomagal, če se že pri službi ni pretegnil še niti malo. Ne pričakujem, da mi bo on rihtal službo, le nekoliko pomoči, saj že tonem v depresijo in nisem vedela, da je tako lahko zapasti v to ... On vidi samo moje izpade žalosti in jeze, razumeti pa me ne poskuša. Nekako ne razume, da do tega stanja lahko nekega dne pride tudi sam in da bi se mu res lahko zmešalo, če ga še partnerka ne bi spodbujala pri tem, pač pa ga napadala da je nenormalna.

      Kaj pa mislite drugi? Sem postala jaz zaradi dolgotrajne brezposelnosti že preveč negativna, ali mi partner res premalo stoji ob strani? Moja ideja o ljubezni je namreč taka, da se drži skupaj v dobrem in slabem. Lep primer tega sta sigurno moja starša, ki sta dala čez že marsikaj (govorim tudi o izgubi služb in prav tako dolgotrajnem neuspešnem iskanju novih), zato tudi sama pričakujem, da mi bo partner pomagal, ne samo stal ob strani, ker mi je zmožen pomgati, a v celem letu odkar živiva skupaj ni vprašal še niti enega človeka glede dela zame. To je poleg brezposelnosti še en razlog, zakaj sem vsak dan bližje depresiji, saj od njega ne čutim prav nobene želje, da se tudi jaz zaposlim, pri tistih redkih službah kjer sem povabljena na razgovor ali samo pošljem vlogo, pa vedno najde nekaj, da tistega dela ne bi šla opravljat.smiley

      197
Kozmetometer
Zadnje ocene
Zadnji izdelki
  • Tanja 25. mar 2020 19:31
    Uau! Totalno pozitivno presenečenje
  • numi 24. mar 2020 18:18
    zimski
  • numi 24. mar 2020 18:00
    Dobra ampak
  • numi 24. mar 2020 17:53
    top
  • [*jag0da*] 11. mar 2020 14:50
    Nobene razlike
Forum
Zadnje objave
Najbolj brano
Trenutno dogaja
Izpostavljamo
Zvezdnice, ki zadnje tedne več ali manj prebijajo v karanteni, so se odločile pokazati svoje čare.