Prijava
Registracija Pozabljeno geslo

Forum

Depresija

Pojdi na stran 9 , 10 , 11 , 12 , 13 , 14
Nineja
Starost: n/aPridružen: 19. jun 2012Prispevkov: 20Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 13. maj 2015 13:41
Povezava do prispevka

Tudi jaz se vse bolj najdem v depresiji ... Zaenkrat gre bolj kot ne za začetek in še to samo skozi samodiagnozo, a se mi po drugi strani že to zdi cela žalost ... Da sem prišla tako daleč namreč. smiley

Razlog je enoletna brezposelnost (navkljub aktivnemu iskanju - samoiniciativno brskam slovenske in tuje oglase ter pošiljam prošnje, preko agencije, ki bi naj hitreje našla zaposlitev in preko Zavoda). Da od vseh poslanih prošenj in navezavi stika s poznanstvi nisem dobila niti pol toliko povabil na razgovor, mi verjetno ni treba posebej omenjati. Kar sem pa bila povabljena na razgovore, pa so večinoma pokazali navdušenje nad mojim CV-jem in mojim nastopom, potem pa zatišje (čez dva ali tri mesece pa odgovor, da so izbrali drugega kandidata). Pa dovolj o tem.

Naj poudarim, da vsaj glede iskanja dela še nisem vrgla puške v koruzo, medtem ko sem v zasebnem življenju na nek način obupala. Stvar postane resna, ko ostanem sama doma, ko gre partner v službo in sem prepuščena sama sebi. Saj si najdem neko delo, pospravim po stanovanju, operem oblačila, kaj skuham, malo sedim na balkonu in berem, potem pa že zapadem v rutino. Saj vem, da je rutina povsod, tudi v večini služb, pa vendar je velika razlika med rutino znotraj štirih sten, ko se počutiš že nesposoben za vse, predvsem za dobiti službo (in v očeh okolice najverjetneje tudi len), in med rutino na delovnem mestu, kjer se vsaj počutiš koristen, četudi ni tvoja sanjska služba. Pri iskanju zaposlitve nisem izbirčna, še zdaleč ne, in ravno to me straši ... Ko se najde kakšno razpisano prosto delovno mesto, ki bi mi bilo pisano na kožo, se zatakne pri čem drugem - je daleč vstran od mene (in nimam na voljo avta), ali pa si od doma odsoten precej več kot 8 ur na dan, kar pa partnerju ne ustreza preveč. S te plati ga razumem, a po drugi strani ne doprinesem s finančnega vidika niti centa in to me že ubija. Sredi dvajsetih si nisem zmožna plačati računa za telefon in zavarovanje, kar je žalostno! Pridejo dnevi, ko sem taka kot danes, brezvoljna in na robu depresije, večinoma se pa še nekako trudim ohraniti trezno glavo in gledati na življenje pozitivno.

Žalosti me to, da s tem svojim počutjem negativno vplivam tudi na partnerja, tudi če v sebi tega nikakor nočem, saj mi je veliko do njega in te veze. On je mnenja, da naj bom pozitivka in se veselila življenja, vendar to v takih razmerah in po tako dolgem času brezposelnosti (v mladih letih!) enostavno ni več mogoče in tega se on oćitno ne zaveda najbolj. 

Vedno več razmišljam o tem, ali mi je pripravljen sploh kaj pomagati v tej smeri, četudi uporabiti samo eno vezo preko znancev (ker poznanstev ima precej) ali mi vsaj stati ob strani z osnovnimi stvarmi (tel in zavarovanje), a nič od tega ni pripravljen prevzeti. Ko mu to omenim, se počutim slabo in kot da ga želim izkoriščati, a če na pomanjkanje denarja z moje strani gleda na tako pozitiven način, mene pa to ubija, ker si ne morem plačevati niti osnovnih stvari, bi mi lahko vsaj kako pomagal, če se že pri službi ni pretegnil še niti malo. Ne pričakujem, da mi bo on rihtal službo, le nekoliko pomoči, saj že tonem v depresijo in nisem vedela, da je tako lahko zapasti v to ... On vidi samo moje izpade žalosti in jeze, razumeti pa me ne poskuša. Nekako ne razume, da do tega stanja lahko nekega dne pride tudi sam in da bi se mu res lahko zmešalo, če ga še partnerka ne bi spodbujala pri tem, pač pa ga napadala da je nenormalna.

Kaj pa mislite drugi? Sem postala jaz zaradi dolgotrajne brezposelnosti že preveč negativna, ali mi partner res premalo stoji ob strani? Moja ideja o ljubezni je namreč taka, da se drži skupaj v dobrem in slabem. Lep primer tega sta sigurno moja starša, ki sta dala čez že marsikaj (govorim tudi o izgubi služb in prav tako dolgotrajnem neuspešnem iskanju novih), zato tudi sama pričakujem, da mi bo partner pomagal, ne samo stal ob strani, ker mi je zmožen pomgati, a v celem letu odkar živiva skupaj ni vprašal še niti enega človeka glede dela zame. To je poleg brezposelnosti še en razlog, zakaj sem vsak dan bližje depresiji, saj od njega ne čutim prav nobene želje, da se tudi jaz zaposlim, pri tistih redkih službah kjer sem povabljena na razgovor ali samo pošljem vlogo, pa vedno najde nekaj, da tistega dela ne bi šla opravljat.smiley

0
Nazaj na vrh
Tikka
Starost: 42Pridružen: 11. maj 2005Prispevkov: 14022Kraj: LjubljanaStatus:Offline
Objavljeno: 13. maj 2015 14:20
Povezava do prispevka

Nineja,

depresija ob nekoristnosti je relativno normalen pojav, ni klinična depresija. Vse se bo uredilo, ko se tako ali drugače zaposliš. Jaz postanem depresivna, že če sem predolgo na dopustu, tako da če bi bila eno leto doma, bi se mi zmešalo.

Vseeno se mi pa zdi nenavadno da navajaš, da glede službe nisi izbirčna, obenem pa kot prepreko navajaš biti zdoma več kot 8 ur, pa tudi, da si brez avta. Biti dlje kot 8 ur zdoma je normalno, tudi je normalno, da imata s partnerjem vsak svoje življenje in službo, aktivnosti. Večina uspešnih razmerij je omejena na skupne vikende in večere, jaz ne pomnim kdaj sem nazadnje prišla domov pred 20to zvečer. Kar se pa avtomobila tiče, pa to urediš, če je potrebno za službo, saj gre konec koncev za preživetje (in enako velja za 8+ urni delovnik). Odrasli imamo avtomobile za v službo (sej drugače jih ne bi rabili) in prihajamo ponavadi pozno domov Smile

Meni osebno se to ne zdi 'dati vse od sebe za dobiti službo', če ti je zgoraj navedeno dealbreaker.

Ne mi zamerit, jaz vedno povem stvari kakor so, te pa ne obsojam. 

Kar se tiče partnerja se mi zdi da ne premore neke empatije, ampak je nehvaležno zdej ga kakorkoli opredeliti, ker je pavšalno nekoga opredeljevati na osnovi takega opisa. Moje mnenje je vedno, da je partnerja treba vprašati, zakaj ne pomaga in to je edini pristop. Vse ostalo je ugibanje. V zrelem razmerju se partnerja pogovarjata, posebno o takih stvareh kot je depresivno počutje, finančne težave, pričakovanja glede pomoči ipd. Naj izrazi svoje mnenje in poglede glede tega, pa bomo pol videli če je pravi ali ne.

Drži se, mlada si, vse se bo uredilo smiley

 

 

Per Aspera ad Astra
0
Nazaj na vrh
Pojdi na:
Depresija
Stran 14 od 14
Pojdi na stran 9 , 10 , 11 , 12 , 13 , 14
Pojdi na stran:
Kozmetometer
Zadnje ocene
Zadnji izdelki
  • Tanja 19. mar 2023 20:52
    RES slabo, meni izsušuje kožo
  • Tanja 21. feb 2023 18:20
    Izvrsten, najboljši
  • [*jag0da*] 19. feb 2023 12:25
    Svaljka se
  • [*jag0da*] 19. feb 2023 12:05
    Ne preprečuje vonjav
  • [*jag0da*] 19. feb 2023 11:57
    Ne neguje
Forum
Zadnje objave
Najbolj brano
Trenutno dogaja
Izpostavljamo
Usnjena krila obožujejo tudi zvezdnice – od Meghan Markle do Olivie Palermo.