Depresija

Ma.... uničujoča... morda sem res malo pretiravala s pridevnikom... samo sem nekako spremljala eno izkušnjo nekoga drugega... pa me je ful ustrašila in pretresla... Recimo tako... saj je cel splet okoliščin bil vmes... in verjetno nepravilno jemanje... recimo, ampak uf. 

Sem pa bolj razmišljala v tej smeri, da se mi zdi terapija boljša... Ker osebno menim, da samo zdravila brez nobene dodatne spremembe/terapije... ne pomagajo... medtem pa ko terapija , brez zdravil... je lahko tudi uspešna... nekako si upam verjet v to... In ker si omenjala, da nisi več sigurna v terapije... po drugi strani pa razmišljaš o zdravilih... Se mi osebno zdi, da pač ni v redu prekinjat terapije... Nekako tako.,.. Mogoče bi pa morala terapijo spremenit? No... saj itak vem, da je težko... najt pravo metodo... pravega človeka (!)... prava zdravila... Mentalno naporno predvsem... 

Te pa razumem...Ker zapadem tudi jaz pogosto v podobne dvome, misli in strahove...  Sploh je pol grozno, ko te kdo (in ne kdorkoli) ne jemlje resno... tebi pa je res hudo... Vem. S tem, da sem se jaz očitno bolj sprijaznila oz. odločila za vegetiranje... Verjetno sem pač samo preveč "zajec" tip človeka... Tako, da mislim, da je to, da se zavedaš, da je nekaj narobe in da bi si želela spremembe do take mere, da skušaš ukrepati, že en pozitiven znak... mogoče še zelo majhen...Ampak vseeno je. Mislim, da je tudi zelo pomembno se prisilit it ven...morda na sprehod... karkoli... si malo razpihat glavo...  Vem pa kako je ko enostavno nimaš te volje, ne moči, samoinciative, ne samodisciline... in ti ni do ljudi, ker te je strah... in zapadeš v igranje v svojem lastnem filmu (no, to govorim zase)... 

Jaz polagam svoje upe v pomlad  ... in daljše dneve... Mene vedno rešuje nerealistično upanje...

Želim ti, da ti uspe prekinit tok samodestruktivnih in slabih misli...Poskušaj dat ven svoje strahove, misli... Bit kaj aktivna... Vem, da je težko...  In če najdeš čudežen recept za boljše počutje... pa ga lahko še sem prišepneš 

Poročaj kaj, kako si s počutjem 

Cheeks . Želim, ti da bi čimprej premagala svoje probleme. Misli pozitivno. 

Cheeks, že par dni razmišljam, če naj napisano tudi pošljem ali ne ... pa bom, ker če bo koristilo le enemu, bo mission accomplished.

Poleg tega, kar je napisala Mijauuu in je dejstvo (namreč da je praktično vsako počutje, ki malo odstopa od tega, kar so si zamislili, bolezen ali motnja, ki seveda potrebuje, krhm, 'zdravljenje' - klik), je moje mnenje, da je sicer super, da si opustila tovrstne tablete, da pa to ni ravno najboljša odločitev v jesensko-zimskem času in je vedno bolje počakati na začetek pomladi. V jeseni in pozimi se večina ljudi slabše počuti, zato ni čudno, da se ti je to zgodilo. Upam, da boš dovolj močna in zdržala še dober mesec, in upam, da ti bo potem lažje, da se boš počutila boljše.

Branje pozitivnih knjig, gledanje takih filmov ipd., tudi lahko izboljša razpoloženje in da nov zagon. Ne pozabi tudi na zdravo prehrano in gibanje, pa prislili se k aktivnostim, druženju* - pogosto je najtežji začetek, korak izven cone udobja, in samota/osamljenost takega počutja prav zagotovo ne izboljša.
* če te je groza ljudi, upam, da na terapijah delate na tem. ljudje so se znebili grozljivih fobij in duševnih težav s pomočjo terapij - je pa res, da vse našteto pomeni, da moramo sami delati, ne da se vsakič znova le poje tabletko in je (kao) vse ql.

Vsekakor pa bo veliko težje (če ne kar nemogoče) tistim, ki bodo slepo verjeli, da so res depresivni (in niso oz. ne tako, da bi potrebovali zdravila) in da je edina pomoč farm. kemija, kot tistim, ki bodo še sami malo prebrali izven stroke in si skušali sami pomagati in verjeli, da so/bodo ok. Seveda ne morem/o vedeti, za kaj gre pri tebi, vem pa, da v veliko primerih ne gre za depresijo ampak povsem banalne stvari, ki povzročijo tako počutje (npr. pomanjkanje kakšnega vitamina in/ali minerala, nepravilnega delovanja ščitnice, vpliv letnega časa, posledica stresnega obdobja, stresnega dogodka ...) in bi si mnogi ljudje lahko pomagali sami (in to priznava in se zaveda tega čedalje več strokovnjakov psihologov in terapevtov). Samo to je precej težje kot vzeti tabletko ... Pred dnevi sem tudi brala, da od 8 predpisanih AD le enemu pomagajo, prav tako sem že veliko prebrala o tem, kako delajo tovrstne raziskave in tudi kako jih po potrebi prirejajo, tako, da ...
Upam, da boš ok.

Edit: lahko poskusiš prebroditi vmesno krizo s pomočjo 5-HTP.

Pozdravljene punce.  Sem nova tukaj. Forum že dalj časa spremljam, a sem se šele ob tej temi odločila registrirati. Imam namreč problem, ki bi utegnil segati na področje depresije, vendar o tem nisem popolnoma prepričana, zato se obračam na vas ... Mogoče mi bo katera znala kaj več povedati, saj ne vem, ali bi že zaradi tega šla na posvet k psihologu.

Po končani maturi (nekaj več kot tri leta nazaj) sem se vpisala na faks, ki me ni zanimal, je pa predstavljal vsaj diplomo ob koncu študija in kolikor toliko zagotovljeno prihodnost (poleg tega ni šlo za zahteven študij). Šla sem torej po liniji najmanjšega odpora, a ker me študij ni zanimal, sem po letu dni obupala in se izpisala. Tako sem bila dve leti doma, delala (največ v strežbi) in se iskala, saj ni imelo smisla iti znova na vrat na nos na faks, ki v meni ne bi prebudil interesa.

Tako sta minili dve leti in lani sem se odločila vpisati na izredni študij naravoslovne smeri, ki je dokaj perspektivna kar se tiče zaposlitve, pa tudi željo sem imela precejšnjo, saj sem bila seznanjena s tem, kako delo po tej fakulteti izgleda v resnici. Potem sem skozi predavanja in vaje ugotovila, da gre za študij, ki je ogromen zalogaj - žal ne samo finančni, pač pa tudi oz. predvsem v znanju. Ker mi šolnino delno plačujejo starši (s študentskim delom namreč ne morem spraviti skupaj za posamezen obrok, ki je zelo visok), seveda tudi oni pričakujejo od mene popolno predanost študiju. Tukaj se zatakne, saj ni interesa. Ker sem že dvakrat izbrala napačen študij, me je sram povedati komurkoli, še najbolj pa staršem, da bi želela vpisati na isti fakulteti drugo smer, ki me resnično zanima in kjer ni predmetov, ki bi mi povzročali težave kot naravoslovni predmeti tukaj (govorim o resnih preglavicah, ne o lenobi), poleg tega je prav tako področje, kjer se vedno znova išče mlade diplomante in je zelo dobro zaposljivo. Ker sem stara že toliko, da je moja generacija (vsaj večina bivših sošolcev) že diplomirala, mi je še toliko bolj nerodno, da se sama nisem premaknila še nikamor. Enostavno sprejemam same napačne odločitve!

Iz teh razlogov sem se začela zapirati vase in si prijateljem izmišljati nenehne izgovore, da se učim in nimam časa za kavo ali žur, saj so oni že nekam napredovali, jaz pa še nikamor. Na faksu nimam nekih poznanstev, da bi lahko sklenila zavezništva in bi razvili medsebojno pomoč pri težjih predmetih, poleg tega sem se od treh izpitov že odjavila in sem v precejšnjem zaostanku.

Skratka - občutek imam, da sem prepozna, da bi v tem študijskem letu uspela opraviti vsaj obvezne predmete, ki so pogoj za vpis v 2. letnik, saj mi ponekod manjka tudi prisotnost (pri predmetu, ki je obvezen za napredovanje v 2. letnik). Praktično sem bila samo na nekaj predavanjih in vajah, vse ostalo sem izpustila iz strahu, da tega študija ne bom zmogla, zaradi česar imam še zdaj slabo vest in se ne premaknem iz te točke. 

Zvečer ne morem zaspati in bedim včasih tudi do 2. ure zjutraj, dopoldan pa nikakor ne morem vstati pred 11. uro. Bioritem imam porušen v nulo in težko ga bo spremeniti v starega, ko sem brez težav vstajala ob 7. uri. Naj omenim, da imam tudi ogromne težave s koncentracijo. Za računalnikom zdržim celi dan če je treba, za knjigami pa komaj 5 min, in že si najdem drugo zaposlitev ter se tolažim, da še imam čas. Po tem "urniku" sem zapravila že štiri mesece!

Zaradi tega izpadem lena kot fuks in se tudi s starši ne razumemo več najbolje, saj mislita, da v življenju ne bom iz sebe naredila popolnoma nič. Toliko večji pritisk občutim tudi zaradi tega, ker imam sestro, ki je magistrirala - vse v roku, jaz pa predstavljam črno ovco v naši družini.

Enostavno ne najdem moči, da bi se premaknila iz te točke, saj me nobeden več ne bi jemal resno, če obupam še na tem študiju (žal me je ob težavnosti študija minil interes). Za inštrukcije težavnih predmetov bi zapravila poleg šolnine še celo marijo, kar pa še ne pomeni, da bi naredila tudi izpit, saj te ob pomanjkanju logike lahko zmede neka osnovna stvar, ki je v nalogi zastavljena drugače kot si se učil.

Ali sem zrela za pogovor pri psihologu? Ne vem več, kaj naj sama s sabo, saj sem običajna "propalica", ki samo sanja, kaj si želi narediti iz svojega življenja, nima pa moči oz. poguma karkoli spremeniti. 

Če bi bila finančno neodvisna - torej če bi živela na svojem in imela vsaj za preostala dva obroka do konca študijskega leta, bi odplačala to šolnino, kot je pač obvezno, potem pa se prihodnje študijsko leto končno vpisala na študij, kateremu bi se lahko predala z dušo in telesom. A to so SPET samo sanje in nič drugega ...

Se je katera kdaj znašla v podobni situaciji in lahko razume kakšno krizo prestajam, pa za to sploh ne morem nikomur povedati?

Delno te razumem, se mi je lani jeseni zgodilo nekaj podobnega, ampak meni zato, ker sem šla narazen s fantom po 4 letih zveze in sem rabila malo časa, da se spravim k sebi: nisem se mogla skoncentrirat, cele dneve sem samo ležala v postelji in gledala v steno, nehala sem hodit ven, na faks, skratka nič od nič.
No, potem pa sem si rekla, da je dovolj tega smiljenja samemu sebi (ni šlo za to, da bi njega želela nazaj ali kaj podobnega, ampak kar od enkrat sem bila prepuščena sama sebi, ugotoviš da pravih prijateljev sploh nimaš, da si sam, ko pridejo težave in sledi začaran krog). Zaradi tega sem morala ponavljati letnik, ker se nisem toliko spravila h sebi da bi naredila 1 izpit. Ampak, sem uspela priti ven iz tega, poleti sem si našla študentsko delo, naredila vse izpite za nazaj in sedaj redno nadaljujem študij.

Sem se prepoznala v tvojem 'porušenem bioritmu' in težavami s koncentracijo. Hkrati pa ne razumem, zakaj se nisi vnaprej pozanimala glede smeri na katero se vpisuješ, še posebej če si morala plačati za študij? Poleg tega, če zamenjaš samo smer, ali ni tako da se ti kar precej izpitov prizna iz tvoje smeri in se ti že zaradi tega splača potrudit?

Poleg tega pa je šele konec januarja, mimo so šele prvi izpitni roki in poletni semester se še niti začel ni. Pozanimaj se, kateri izpiti se ti priznajo na smeri, na katero se želiš prepisat in te naredi že letos, pa ti bo veliko lažje. Mogoče bi bilo dobro, če bi staršem povedala za situacijo, ker drugače res izpade kot da pač samo ležiš doma, ker ti drugi vse prinesejo ''h riti'', ti pa ne rabiš niti mignit za to. 
Upam da se ti bo vse dobro izšlo, pa srečno 

Me veseli, da me vsaj nekdo razume, vsaj malo ... 

Glede zamenjave smeri - mišljen je študijski program. Ostala bi na istem faksu, a se vpisala na smer, ki je popolnoma drugo področje kot trenutni program, ki je naravoslovno naravnan, tako da sploh ni predmeta, ki bi bil enak, da bi mi ga potem morda lahko priznali.

Preden sem se vpisala, sem nekaj mesecev intenzivno pregledovala Razpis - šla sem skozi vse študije in takrat ravno dobila informacije o mojem trenutnem študiju. Spoznala sem tudi kako izgleda delo, zato me je vse skupaj pritegnilo do te mere, da sem se odločila vpisati. Problem je v tem, da je študij res zahteven in še tisti, ki hitro razumejo snov, delajo s polno paro. Jaz sem z naravoslovjem imela ogromne težave že v gimnaziji, zato sem se sredi nje izpisala in vpisala 4-letni strokovni program,  na maturi pa potem zraven opravila še dodaten predmet iz splošne mature, da sem se lahko vpisala na univ. program. Ko sem se vpisala, sem si mislila, pa saj ne more biti nemogoče spraviti naravoslovne predmete skupaj vsaj za 6, but here we go again ... 

Sama nase sem jezna, da že lani nisem razmišljala v drugi smeri, a zdaj je prepozno. Zaradi napačnih odločitev se sekiram sleherni dan. To je prva misel, ki me zbudi in zadnja, preden zaspim. Res grozno in verjetno malo kdo razume kako se počutim, ker mi ni vseeno za mojo prihodnost, pa tudi za starše ne - nočem jih razočarati in jim dati občutka, da name ne morejo biti ponosni in da so mi pomagali pri šolanju, jaz pa sem jih samo izkoriščala. Ker je resnica daleč od tega ...

Če že sedaj veš, da ti tega letnika ne bo uspelo dokončati, bi jaz na tvojem mestu povedala staršem kakšna je situacija in si poiskala študentsko delo do naslednjega vpisa, da bi lahko staršem vrnila denar + si plačala nov letnik.
 

Doutzen jaz ti priporočam obisk psihoterapevta/psihologa, ti bo lažje če se boš lahko pogovorila o vsem tem z nekom, ki te ne bo obsojal in ti bo znal svetovati. Nima se smisla obremenjevati s takimi stvarmi, če ti ne gre ti ne gre. Ogromno ljudi pade/ponavlja itd.