Depresija

Še en objem z moje strani

Jaz bi tudi priporočala psihoterapevta... sicer lastnih izkušenj nimam... ampak so jih imeli bližnji... in psihiatri so večinoma res... nekako kot neosebni avtomati, ki rutinsko predpisujejo zdravila... vsaj tak občutek sem dobila... Sigurno pa obstajajo tudi dobri psihiatri...
Nasploh... se mi zdi, da je potrebno najti pravega zase... Ljudje smo si pač različni in potrebujemo različne pristope... Podobno se mi zdi, da se dogaja na relaciji starši/otroci... Nekako nekdo bo na nek določen pristop odreagiral tako, drugi obratno...

Sama sicer mislim, da nimam ravno depresije in mislim, da je nikoli nisem imela... sem pa po naravi bolj otožen tip človeka... Mam druge psihološke hibe... če lahko temu tako rečem ... najbolj na področju komunikacije, zelo zelo težko zaupam ljudem, v večjih skupinah ljudi ne funkcioniram, preveč razmišljam in se sprašujem... konstantno imam občutek manjvrednosti, ki se ga ne morem znebit... čeprav racionalno vem, da ni tako... ali si vsaj skušam to govorit....
Vedno sem bila nekako "ta čudna", ki ima rada mačke, je tiho, je grda, neumna... pa vse sorte... No... to je bilo v osnovnih šolah, posebej na zadnji...

čigumiji v laseh so mi zelo znani... ko si hočeš popravit lase in kar naenkrat začutiš tisti ogaben čigumi... ali kak pljunec.... ja,... pljuvali so me tudi.... metali medicinke v glavo... mi izrekli vsega...skrivali stvari... pa da ne govorimo o starših, ki so bili o lastnih otrocih a priori prepičani, da so taki sončki.... bruhanje!

Čeprav racionalno vem, da nisem neumna... vsaj ne tako zelo... so mi to marsikdaj očitali... in pridejo trenutki, ko še sama začnem dvomit v to... Vedno so mi govorili, da sem grda... ja... s tem pa sem se pač vedno mogla strinjati... res sem.... na estetskem nivoju... in to me stalno nekako žre... tudi zato, ker sta moja starša, ali vsaj sta bila, res zelo lepa... pa komunikativna in zabavna... jaz pa vse kontra... res en tak kup žalosti...

Mislim, da imamo res vsi probleme na družinskem nivoju...in je od nas odvisno kako na to reagiramo... Seveda je najboljše imet čim več stvari v redu... Ampak vedno se nekaj najde... kar nas potolče... Težko je potem obsojat starše, prijatelje, da ne razumejo... ker mogoče mi ne razumemo njih...... No.... takšne stvari mi večkrat krožijo po glavi.... in na koncu me že res močno boli glava... Ker čisto preveč razmišljam zakaj in kako...in je vse tako relativno.... ko bi mogla samo reagirat in ne pasivno mleti o nekih namišljenih razlogih... Nekako ovire so narejene, da jih premagamo... Samo prepričati se moramo...

Skušam se prepričati v marsikaj... in bolj kot se na stvari pripravim, bolj nizko padem.... ker mi ne uspe... Vem, da je marsikomu nekaj kar je zame najtežja stvar na svetu, nekaj popolnoma očitnega in enostavnega.... Grem si na živce, ker vedno neki analiziram... in primerjam,.... in gledam na xy osebo... in si mislim,.... ja.... ona pa ni imela, tako "težke" situacije kot sem jo jaz, ko sem bila majhna... ampak mogoče pa samo jaz nisem vedela, da je imela takšno in je nisem dojela kot take... Zanjo pa je bila grozna... Marsikdaj si probleme delamo sami... Dosti časa premišljujem o tem, da smo imeli od kar pomnim probleme s psihopatskimi sosedi in premišljujem kako je to negativno vplivalo name... Zdaj sem res že totalno zabluzila... Totalno....

Se opravičujem...

Glede samomora pa kdaj razmišljam o tem... ampak se konča tam, ker vedno pridem do spoznanja, da bi bilo čisto nesmiselno... Raje večino časa prevegetiram pa bom mogoče, samo eno minuto srečna, kot pa da si tako možnost odvzameš.... Mene so tudi vedno držale gor mačke In druge malenkosti. Idealnega življenja itak nima nihče! Vsi pa imamo probleme...

No... vidi se, da se počutim čisto izgubljeno, brezciljno.... Sem oddala diplomo in spet me razžirajo občutki, da sem vse zabluzila.... da sem toliko časa pisala in da sem slabo napisala...diploma me je nekako držala gor... zdaj pa bela praznina... in se zavem, da nimam prijateljic ... tista ena je daleč stran in super zaposlena... in sem sama... in me čisto mori to, da sem sama.... in sploh ne vem kje začet... Pa še vreme... res depresivno...

Mijauu mogoče bi ti lahko tudi šla k psihoterapevtki (tudi če nimaš depresije)? Krije jo tako ali tako zdravstveno zavarovanje. Meni kar pomaga. Si v LJ?

Jaz bi pa prosila da mi nekdo pove kateri psihoterapevt ( ne psihiater) se krije iz zdravstvenega. Jaz vem samo za tiste, ki računajo ure.

Pravilna tema za to vprašanje: KLIK

Latika, meni se ne zdi, da kdo tukaj zgoraj krivil čisto in izključno samo druge za svoje duševno stanje oziroma, da bi sedel križem rok ter obtoževal druge za svojo nesrečo in nič ukrenil v tej smeri.
Meni se zdi zelo pomembno, da oseba ugotovi kaj je eden izmed vzrokov za tako slabo samopodobo in da potem ukrepa v tej smeri in se sooči s tem ter si izboljša samopodobo. Vendar, če je oseba odraščala svoje celo življenje tako, da so ga starši zaničevali ter govorili, da ni sposoben ničesar in da so sorojenca vedno postavljali pred njega in ga kovali v zvezde ter da je še potem imel slabe izkušnje s sošolci (OMG, ko sem prebrala, da si nekateri celo drznejo pljuvati sočloveka!? groza!) si mogoče misliš, da lahko v trenutku spremeniš to podobo, ampak sama dejansko sebe ne vidim tako kot me npr. vidi moj fant, ampak kot nesposobno grdo osebo (ker sem odraščala s takimi besedami in imam to globoko v svoji zavesti in kljub temu, da si govorim, da to ni res, se tega nikakor ne morem rešiti iz danes na jutri, ampak postopoma korak za korakom).

Jaz imam tedensko psihoterapijo pa mi je PT povedala da bom šele čez nekaj let mogoče ok. Super. Pa radi bi me dali še na več zdravil. Zdaj imam antidepresive in uspavala pa bi me radi še na pomirjevala itd. dali, zato ker me stvari preveč prizadanejo in odreagiram v skladu z mojimi preteklimi izkušnjami, impulzivno in samouničevalno.

Po eni strani se sprašujem če bi se res počutila kaj boljše če bi jemala več stvari ali bi bila s tem samo še ena rastlina več.

So me že prej dali na 300 mg antipsihotikov na dan. Pa sem bila samo zaspana in imela hude nočne more, počutila se nisem čisto nič boljše in sem zato prenehala z jemanjem.

Se opravičujem sem se spet morala nekam izpovedati. 

CLCH, naj te informacija, da bo terapija trajala več let, ne potre.  Vem, da je težko to slišati, imam sama podobne probleme. Saj če pomisliš, nekaj let v primerjavi s celim življenjem ni veliko.

Jaz sem namreč zaradi tega, ker ni bilo vse takoj bolje, malo opustila svojo terapijo in mi je zdaj zelo žal. Se zavedam, da to ni ok, ker sem zdaj na mrtvi točki in se nikamor ne premaknem, ampak nazaj si pa ne upam iti. Tablet se pred terapijo nisem niti najmanj bala, zdaj mi je grozno, ker sem od njih čisto apatična, kljub temu, da so mi malo pomagale (pa še zredila sem se zaradi enih, odlično, ampak ok). Mogoče se tudi zato izogibam kakršne koli terapije.

Joj, CLCH.

Predlagam, da greš na pogovor k Maši Blaznik ali Klaudiji, Center Stik. Res ti toplo priporočam, da to narediš. Čim prej.

Najprej čestitam vsem za pogum, da ste se bile pripravljene soočiti z vašimi problemi in jih začele reševati oz. to vsaj poskušati. Že to je tisti prvi korak do izboljšanja potem pa jih še deliti tu z vsemi

Imela bi vprašanje glede depresije, ker se mi zdi to na splošno zelo širok pojem, prav tako pa je postal že del 'vsakdanjega' pogovora, ko je nekdo malo žalosten pa kar vsak reče: eh ta je malo depresiven.
Zase lahko rečem, da na ven vedno delujem srečna, v smislu vesela, razposajena, zgovorna, čeprav se včasih počutim ravno kontra temu. Včasih se mi zdi da bolj ko sem v resnici žalostna oziroma se ne počutim čisto ok, bolj na ven ''seka'' ta veselost, smejanje, pokanje vicev itd...
Potem pa pridejo taki dnevi, ko mi to vse udari ven, se peljem nekam pa me kdo malo zaparkira pa bruhnem v jok, ali pa gledam kakšen film (ki sem ga videla že stokrat), poslušam kakšen komad, se spomnim na kakšen spomin iz otroštva in bum, žalostna, jokanje.

Niti ne znam dobro opisat tega počutja, čeprav mi je mami rekla, da sem bila že kot otrok taka, dam sem 5 minut jokala kot da je konec sveta, potem pa se že smejala kot da ni nič. Včasih bi se rada s kom o tem pogovorila tako, na 4 oči, ampak me rahlo skrbi da me bo folk postrani gledal, še posebej zato, ker vedno delujem taka pozitivka. Tako da ko sem v družbi, pa mogoče ob prvem pozdravu kdaj ne pokažem nasmeha, me že sprašujejo če je vse okej, če sem uredu...

Zadne čase mi velik problem predstavlja tudi to, da sva šla s fantom narazen po 3 letih in pol zveze, in čeprav imam novega fanta že več mesecev in sem zopet mislila da je vse super, mi je začelo zopet ven sekat tisto 'slabo'. Predvsem zato, ker me je prejšnji fant poznal tako dobro, da me je samo pogledal v oči, pa je točno vedel koliko je ura in da je čas da se pogovarja kar mi pri novem manjka.
Problem je tudi ta, da zelo težko spravim iz sebe kaj je narobe, oziroma da sploh kaj je narobe, pa drugače res veliko veliko govorim (včasih še preveč). To se mi zdi pa nepotrebno obremenjevanje ljudi, ker ne bodo mogli ničesar popravit - vsaj tak imam občutek.

Kakšen mesec nazaj sem imela tudi težave z dihanjem, oziroma tak občutek tesnobe v prsih, in čeprav so me poslali na vsa možna slikanja in je bilo vse okej, se mi včasih zvečer še vedno vrača ta občutek, kot da bi nekdo sedel na meni, da ne morem dihat. Še posebej kadar začnem razmišljat o kakšnih bolj globokih temah.

Ubistvu nevem več dobro kaj sem hotela sploh povedat, samo tole dat ven iz sebe, ker se mi spet nabirajo neki občutki, ki jih ne znam sprocesirat oz. jih nočem in jih potlačim vase da čakajo tam na lepše dni

Vsem, ki ste se (vsaj) začele resno spoprijemati z vašimi problemi pa vsaka čast, in upam da vam bo uspelo

Se sprašujem, kakšen je to terapevt, da ti reče kaj takega ... OK, seveda nič ne gre čez noč, ampak mogoče čez več let? Res fina spodbuda. Pa vedno več in več tablet ... ne vem, meni se to zdi slepa ulica.


Klaudija je res super Pri Maši sem bila samo enkrat na hitro, ampak tudi EFT je meni v veliko pomoč. Pa meditacija, kot sem že zadnjič pisala.

Meme razlika je med depresivnim stanjem - pri čemer se gre za trenutno stanje, žalost (torej ko nekomu v pogovoru rečeš da si danes depresivna) in depresijo, le-ta pa vključuje več simptomov in je seveda veliko bolj resna težava. Za depresijo velja da traja 3 tedne, nato pa je priporočljivo poiskati pomoč (besede psihologinje). To glede bolečin brez vzroka je lahko eden izmed simptomov depresije, pa če smo iskreni sem tudi jaz bila vedno nasmejana na znotraj pa vse prej kot pa vesela.

Cheeks hvala.  Mogoče bi lahko preizkusila še kakšne druge ADje ali pa bila na manjših odmerkih? Jaz bi tudi včasih najraje obupala nad vsem ampak če nisem na ADjih ne funkcioniram, ne morem se učit, nočem se zbudit, vse kar hočem delat je spat, jest nočem itd.

Tanja bom poizkusila

Težave z dihanjem, tiščanje v prsih...gre za tesnobo, napad panike. Zelo toplo priporočam avtogeni trening, ki mi ga je priporočala tudi psihiatrinja. Kaj več o tesnobnosti, anksioznosti in napadih panike si lahko prebereš tukaj. Kot fizični pokazatelji so ravno oteženo dihanje, tiščanje v prsih, pospešeno bitje srca ipd. Jaz osebno nisem šla na noben tečaj, sem se učila iz knjig.

CLCH ja, saj najbrž bi res morala kaj drugega še poizkusiti... Na začetku so trenutni AD delovali, zdaj je pa isto, kot bi bila brez, torej enako kot ti težko vstanem, nimam volje, v glavem samo telesno obstajam. Ampak saj pravim, ne morem zbrati volje, da bi šla v novo iskanje psihiatra in tablet in vsega, kar spada zraven. Bi rabila nekoga, da me zbrca tja.

Cheeks, ne (samo) psihiatra, psihoterapevta. Samo zdravila ne bojo ničesar spremenila, lahko samo večaš dozo v nedogled