Depresija

Napotnica je obvezna za psihiatra, ampak v primeru depresije itd. lahko dobiš nujno in si tam še v istem dnevu - drugače je čakalna doba od 3-6 mesecev. Kar pa je absolutno predolgo.

saj to je največji problem, ker sem se že popolnoma izolirala od sveta in se najboljše počutim, ko sem v svoji sobi ter mi ni potrebno z nikomer govoriti in imeti stika.
pa kot je CLCH že napisala-utrujenost kljub spanju, nezmožnost koncentracije, agresija, občutek manjvrednosti, jokavost, krivda....sploh več ne morem normalno funkcionirati
pa potem pride čas v dnevu, ko se mi zdi, da je spet vse OK, ampak potem spet udari na dan

samomorilske misli nimam in upam, da jih ne bom imela, čeprav (me je kar sram priznati) imam včasih občutek, da bi se najraje kar udarila oziroma si nekaj naredila, da bi te negativne misli ter počutje spustila ven na plan.

že fant mi govori, da naj grem k zdravniku ampak res me je sram teh občutkov ter tega kaj bo zdravnik rekel. še najbolj se res bojim tega, da bo rekel, da ni nič ter, da pretiravam ( namreč sem imela kar precej slabe izkušnje s prejšnjo zdravnico) in je vse v glavi (kot je že ena uporabnica v tej temi napisala- da je vse v glavi ter da moraš samo mišljenje spremeniti)

hvala za vaše nasvete

Jaz sem na Finskem šla k splošnemu zdravniku zaradi depresije in je bil zelo razumevajoč (že sestra na naročilih je bila razumevajoča in sploh). Je pa res, da imajo tu na Finskem bolj razvit odnos do depresije (in velik odstotek depresivcev), tako da vsakršne simptome jemljejo zelo resno. Pa tudi sama sem imela že zgodovino glede depresije in je potem splošni zdravnik samo povečal dozo AD.

Sicer pa - absolutno po pomoč. Ko si takole na tleh, se je težko zavedati, kako se stanje ob ustreznem zdravljenju lahko popravi... moja izkušnja, čeprav sem bila na začetku proti AD. Pa vse dobro želim!

CantLoveCantHurt

Bunnyka, če smem predlagat, za vsak slučaj prosi osebnega zdravnika naj ti da pregledat delovanje ščitnice. Sama sem imela enake simptome in sem po dveletni agoniji dobila diagnozo kroničnega vnetja ščitnice s hipotirozo. Je pa eden glavnih simptomov hipotiroze tudi depresija, tako da malo v razmislek. 

Punce, hvala za vaše nasvete!
Po tem, ko sem videla, da ste mi še ve vse svetovale, da naj grem k zdravniku, sem končno zbrala pogum in šla na posvet. In, ker se trenutno v mojem življenju resnično veliko dogaja ( precej negativnih situacij, ki so se resnično kar zgrnile name) mi je zdravnik svetoval, da še počakava na rezultate določenih preiskav ter mi je svetoval, da si naj vzamem malo pauze od vsega in bova šele tedaj videla kako se bo nadaljevalo naprej.

Rainy to glede ščitnice-sem že drugič bila na preiskavah, če bi bilo kaj narobe z delovanjem ampak je vsakokrat pokazalo, da je vse OK.

depresija-je-lahko-vzrok-zastrupljenosti-telesa
mogoče še kaj v tej smeri premisliš...

bunnyka, socustvujem s tvojimi tezavami... imamo ta problem v druzini ze kasno leto pa pol... s tem da so se postopki pohitrili, ker je oseba delala samomor in je bila mladoletna in so zdravniki odredili takojšnjo pomoč... od prvega poskusa samomora je minilo kar nekaj casa ampak sta bila vmes še 2 poskusa kljub pomoči psihiatrov in terapevtov. sedaj je na kliniki in upamo na najboljse...
hočem povdarit da so tej procesi dolgotrajni in včasih trajajo leta, da se človek pozdravi, zato čim prej ukrepat, dokler depresija ni tako huda, ker imaš 3 faze depresije (od lažje dalje)... naj te ne bo sram, ker je to sedaj moderen problem oz, bolezen, ki iz dneva v dan narašča. zdravnica mi je prejsnji teden povedala, da se je od leta 2007 je št. depresivnih bolnikov POTROJILO! vsak depresivni simtom ni zanemarljiv, ker lahko vodi v depresijo (ce imas nekaj simptomov se ne pomeni da SI depresiven, lahko pa vodi v to)..
lahko si tudi poisces samoplačniško pomoc, dokler ne pridobis napotnice.... (tudi to smo probali in nam je bila gospa v veliko pomoč...)
treba se je zavedati problema in si ne zatiskati oci, ker je lahko problem res hud, ampak sevedno rešljiv. lepo, da ti fant stoji ob strani in upam da bos dobila podporo celotne družine, ker to veliko pomeni taksnemu cloveku, sploh pa, da se pocuti nadvse ljubljen od bliznjih...
upam, da bos resla svoje tezave in vesela sem, da jih zaupas nam in da sploh govoris o problemu. to je zelo dobro! srecno naprej pa porocaj o napredku, katerega bomo VSI veseli! zivljenje je lepo ko si srecen... najdi to sreco v tvojem srčku....

Jaz resnično sovražim svojo depresijo. Ravno ko misliš, da se bo tvojo življenje mogoče spreobrnilo na boljše in da boš dejansko tudi ti lahko vsaj malo srečen te ta bolezen "udari po glavi." In si zopet na starem. V mislih slišiš in vidiš vse kar si doživel in se počutiš kot da se to ne bo nikoli končalo in da si storil napako z tem ko si se uprl drugim ki so ti že od začetka govorili da si ničvreden, neumen, grd, debel, da te ne bo nikoli nihče imel rad itd. Napaka v smislu da bi že takrat moral končati svoje življenje, ne pa vztrajati in upati da se bo vse to nekega dne spremenilo.

Terapija v primeru zmerne do hude depresije je lahko zelo dolgotrajna in težka. Vsaj v mojem primeru. Moj psihiater je vredu kar se tiče zdravil, pogovori me pa velikokrat spravijo na tla, predvsem tisti v smislu "Kaj je smisel tvojega življenja?". Ker se zavedaš da si zelo drugačen od ostalih in da nimaš tistega kar imajo drugi ki so odraščali v normalnih okoljih. Psihoterapija je mogoče malo boljša možnost ampak vseeno težka. Psihološko profiliranje, govorjenje o preteklosti - soočanje z njo, stvareh ki jih ne moreš spremeniti ni lahko.

Pa kljub vsemu imaš še vedno dni ko je vse kar si želiš smrt. Včasih je dovolj da že samo zjutraj pogledam nož pa že razmišljam kako lahko bi si bilo vzeti življenje in zaključiti z bolečino. Približno 15%-20% tistih, ki se zdravijo zaradi depresije stori samomor in še vedno se sprašujem če bom jaz tudi ena izmed tistih.

Razumsko se zavedaš da nisi več v enaki situaciji in da tisto kar so ti v glavo vcepili "kvazi starši" in pa tudi ostali ni res. Sama zase lahko povem da nisem nikoli bila debela (presuha do pubertete od takrat imam normalno težo) IQ mi je izmerila psihologinja in je višji od povprečja, grda - o tem bi se dalo razpravljati... Ampak čeprav to razumeš je to lahko daleč od tega kako se dejansko počutiš.

Jaz močno dvomim da bom kdaj rešena te bolezni. Tudi moj psihiater pričakuje remisijo ne pa ozdravitve.

Se opravičujem za tale post. Sem se morala nekam izpovedat.