Depresija

Si AD sama prenehala jemati ali je to bilo po posvetu z zdravnikom?

Iz mojih izkušenj je psihoterapija najboljša pot, ampak je tako da je treba čakati par mesecev (napotnica) da prideš na vrsto (sicer lahko greš tudi samoplačniško ampak 50 eur na teden za 45 minut ni malo). Pri psihoterapiji lahko predelaš vse kar je oblikovalo tvojo osebnost in potem na temu tudi delaš.

Nasprotujem pa določenim kvazi-metodam, ki nimajo nobene, absolutne nobene znanstvene veljave in delujejo zgolj na principu avtosugestije. Res je da so nekateri ljudje zelo dovzeti za takšne stvari in dejansko verjamejo v njih, ampak meni je to metanje denarja stran.
 
Psihateri so super za dajanje zdravil (vsaj moj je.) ampak se ne poglabljajo v izvor težav. To pa dolgoročno ne vodi nikamor.

V bistvu sem sedaj jemala manjšo dozo, s katero naj bi po dogovoru z zdravnico postopno prenehala z AD. Ampak zdaj sem zopet začela jemati večjo dozo (kot prej). Nerodno sem napisala.
Pri psihičnih boleznih sem nekako podobnega mnenja - verjamem, da pomaga terapija (z zdravili, če je potrebno), ostalo mene osebno ne prepriča (drugim pomaga, jaz v določene metode enostavno ne verjamem). Zato me toliko bolj zanima, kako se lotiti iskanja psihoterapevta, ali lahko napotnico dobim kar pri osebni zdravnici, koga še priporočate. Zaželeno v Ljubljani ali Zasavju (haha), ampak lahko tudi iz Celja.

Zdrava, hvala, da si delila svojo izkušnjo. Zelo navdihujoč post. In veseli me, da si razrešila svoje težave.

Za napotnico lahko prosiš kar osebno zdravnico ja ali pa psihiatra. Tukaj je seznam psihologov in psihiatrov s koncensijo klik. Priporočam da malo pobrskaš po spletu in vidiš kakšne izkušnje so kaj drugi imeli z njimi. Vsak ima drugačne potrebe. Jaz potrebujem predvsem nekoga, ki je sočuten, miren in predvsem ne sili v mene. Psihologinja kot je Jasna Krump naprimer zame sploh ne pride v poštev.

Jaz v Ljubljani hodim k Katji Belšak (študentska ambulanta zraven FF) in sem z njo zelo zadovoljna.

Zadnje čase priznam, da nimam nobene inspiracije za pisanje... Vseeno pa spremljam in berem in se marsikdaj zamislim pa sem se odločila, da moram tudi kaj sama napisat, da ne padem v pasivnost... Občutek imam, da tudi jaz padam v neko krizo ne vem česa... in razlog je podoben tvojemu, Meri... Počutim se grozno nekoristno... In me strese vsakič, ko kje preberem ali slišim, da kdo že več let išče službo...Zvije me v želodcu... Ne vem kaj bi sama s sabo... Čisto se mi je ustavilo... Sem hotela na kako potovanje pa bo vse padlo v vodo... A sem šparala celo življenje in zdaj se bodo banke sesule in jaz niti ne bom nikamor šla?... Sem mislila, da se bom nekako navadila na domači kraj pa mi gre vse skupaj strašno na živce... Vedno je nekaj za "delat", ampak nikoli se ne morem usest in začet resno delat na iskanju kake službe, prostovoljnega dela, pisanja člankov... karkoli... Nimam energije... Enostavno ne obvladam življenja na vasi v stari hiši s staro nono... Včeraj sem se cel dan ukvarjala s termiti... Pol previjanje rane od none... čakanje v lekarni pol ure v vrsti... čiščenje.... pucanje... čiščenje... pes, mački, pokvarjeno to in uno... mama, ki skriva stvari in ne vem kam jih je dala... In življenje gre mimo...Čisto me prijema neka stiska, da kaj pa sploh bom...kaj sploh imam od življenja... Bom pač celo življenje samo pucala in čistila in skrbela za neko staro nono... In odpor imam do kraja v katerem živim... In zdaj sploh ne vem zakaj sem se razpisala, ker moj prvotni namen sploh ni bil ta... Zdaj pa sem izgubila nit... in pozabila kar sem hotela napisat...

Kakorkoli, kdaj mi gre na živce kako se ljudje odzovejo na tuje težave... na tak plitek način... Pa niti ne vem zakaj... Če tako res mislijo, ker pač ne razumejo in se niti ne potrudijo, da bi razumeli, ker je njim tisto kar tebi povzroča težave, nekaj samoumevnega... ali če tako rečejo, ker te hočejo bodrit, tako, da zminimalizirajo stvar, kot češ saj bo... samo bodi to pa to... pa pojdi tam pa tam...

Jaz sem tudi prvo poletje brez dela... No, seveda je bilo prejšnja poletja študentsko delo... Zdaj pa ni pač nič pa niti študentka nisem več... In vsi mi pravijo, da je kriza po diplomi normalna, ampak meni se zdi, da se samo poglablja in da se mi bo zmešalo od svojih lastnih misli...

Meri... Če pa te lahko s tem potolažim... Moje zadnje štud. delo je bilo terensko anketiranje... 1 teden... Tako, res sem imela močno mentalno nujo po nekem delu in sem si rekla, da bo mogoče to izziv.... Mislim, da sem imela še kakih 10 dni ali več travme zaradi tega.... Najbolj grozno je bilo pa to, da sem na koncu imela za hodit naokoli po hišah v lastnem kraju (po čudovitem naključju) in sem mislila, da se mi bo čisto zmešalo... Niti ne vem kaj mi je točno bilo... Samo neka zelo huda nedefinirana psihična obremenitev in milijonov dvomov.... Hkrati pa tisti občutek dolžnosti, da to moram dokončat, če sem začela...

Žal, ne znam pomagat... ali reči preveč vzpodbudne besede, ker se tudi sama počutim podobno... Kot mnogi drugi... Imam občutek, da družba pada v neko kolektivno anksioznost, da ne rečem psihozo... Ampak, to je samo posledica tega, da imam preveč časa za premlevat v možganih...

Se opravičujem, da je tri četrt posta totalno bluzenje...

Meri in vse ostale, srečno pri iskanju dela in mentalnega miru...

Mijauuu jaz sem padla v enako situacijo... doma, z diplomo, brez študentskega ali kakršnega koli dela, porabljena za gospodinjo..

In se že dalj časa sprašujem, ali sem je morda to depresija.. ampak po drugi strani vem, da sem ob študiju, neki zaposlitvi, nekemu cilju, vedno normalno funkcionirala.

Ljudje pa te odpravijo res hitro ja, če se komu zaupaš, in to je obupen občutek. Ker si misliš, sam si ne znam pomagat, bolj kot kadarkoli potrebujem pomoč.. drugim pa je vseeno.

In začneš premlevat, kako nikoli ne bo nič iz tebe, kako boš zdaj obtičal doma v kuhinji, ljudje se te bodo naveličali in tvoji starši se bodo postarali in upokojili in ti jim ne boš mogel ničesar nudit... in luknja v tvojem življenjepisu se veča, medtem ko drugi živijo, se učijo...včasih si bil tudi ti perspektivna mladina, odličen učenec, ponos mami.. in zdaj, kako te bo kdo zaposlil na podlagi gospodinjenja... kako in kdaj se bom skopal iz tega...

Vsa ta teža neke meglene prihodnosti.. jaz te popolnoma razumem.

CantLove, hvala za vse informacije.
Ko pridem nazaj v Slovenijo, se takoj zmigam in storim nekaj zase. Zdaj pač moram pobegniti od situacije, ker bom sicer čisto zblaznela.

Mijau, Popcorn, . Kako zelo razumem vajina posta, čeprav ne bom še magistrirala in bom šele absolventka. Ampak stiska je enaka - nekoristnost in vprašanje, ali bo vedno ostalo tako, kot je zdaj.

Mijau, terensko anketiranje očitno ni za nas. Mene je najbrž pokopalo, ker sem imela v mislih, da bom zdaj začela delati in če bodo vsa dela enaka temu, ne bom zdržala. In hkrati grozen občutek odgovornosti, da se ne smem predati in moram potrpeti. (Sicer nisem razmišljala, da bi prekinila takratno delo, ker so bili samo 4 dnevi, ampak tega ne bi nikoli ponovila.)

A tile na seznamu izvajajo psihoterapijo? Ker namreč vidim, da je na njem tudi moja bivša psihiatrinja, od katere nisem imela kaj dosti več kot pisanje receptov, pravzaprav sem se nekajkrat ob njenih izjavah počutila celo zelo slabo

Samo ena ideja glede teh občutkov, ki vas jih več opisuje (strah pred prihodnostjo, nekoristnost ...) - vsekakor je pomembno, da se ta krog črnega razmišljanja čim prej prekine, in ena možnost, ki je meni zelo pomagala, je EFT (pa nisem polagala kakšnih velikih upov vanj, bolj za hec sem šla na delavnico - v stilu "no, da vidimo, če je sploh kaj na tem, ampak saj meni itak ne bo pomagalo"). Imela sem podobne probleme (med drugimi ), saj sem ravno pred kratkim pustila službo, ki me je dušila, in nisem imela niti najmanjšega pojma, kako naprej. Ko sem ta problem začela obravnavati s tehniko EFT, je bilo, kot da bi se naenkrat nekaj sprostilo (ne vem, kako bi to drugače opisala) in stvari so se začele dogajati. Dobila sem pogodbeno delo, kakršnega sem si vedno želela, a sploh nisem upala upati, da bi lahko prišla do njega, ker nisem imela referenc, ki so v tem poslu skoraj nuja; začela sem razvijati ideje, kaj bi še lahko počela; vem, kaj hočem in česa nočem, zato nisem več pripravljena pristajati na pogoje, ki mi ne ustrezajo; in, mogoče celo najpomembnejše, v veliki meri sem se rešila strahu pred "črno prihodnostjo" in razvila nekaj tolerance do negotovosti in zaupanja v življenje - da si lahko rečem, ni se mi treba bati, nekaj bom že - in potem tudi res je tako.

Mimika



Psihoterapevte najdeš ko pogledaš njihovo izobrazbo oz. naziv.

Mijauuu Ne obupaj. Prevetri svoje misli. Upoštevaj kak nasvet od Zdrave, Mimike in še koga kje po forumu. Predvsem pa se ne razdajaj preko svojih zmožnosti, ker potem ti ne bo ostajalo energije zate, za tvoje probleme, izzive in tvojo prihodnost. Naj še drugi skrbijo za gospodinjstvo in staro nono, ne jim "spodnašat riti". Me prav zaboli, ko vidim, kako eni znajo izkoriščati. Jaz bi se kar odselila od tam stran. Imaš trenutno kakšno tako možnost?

Tale tema je bila že na 3. strani - upam, da zato, ker ste vse boljše/v redu?

Meni je psihiater danes predpisal še Valdoxan poleg Asentre.  Ne vem če bi ga sploh vzela ali pa ne zato ker res nisem v takem stanju da bi se lahko še z stranskimi učinki soočala.

Moja nočna omarica je počasi že kot lekarna.  Sanvala imam dovolj da bi z njim mini konja lahko ubila. Prav tako drugih zdravil, ki sem dobila po 5 škatel brez da bi zdravnik sploh vedel če mi ustrezajo ali ne. Vzami to tableto pa tisto pa ono...

Joj, CLCH ...

Vem, da zelo stojiš za svojim psihiatrom, ampak glede na napisano bi ga jaz zamenjala. Tudi to, da vsa ta kemija ni rešitev, ampak z njo tonemo le še globlje, najbrž veš. Upam, da najdeš kakšnega dobrega terapevta, ki ti bo res pomagal.

Kakšne tehnike sproščanja, branje sproščujočih/'uplifting'/... knjig, meditacijo ... prakticiraš?

Tanja teh tablet mi ni dal moj psihiater, ker sem šla k drugemu. Če bi šla k mojemu bi zelo verjetno dobila pomirjevala (Aupaurin, Helex).

Res si želim da bi lahko prenehala z uporabo vseh tablet, ampak se zavedam da je to nemogoče. Z antidepresivi + psihoterpaijo se zdravim že res dolgo in napredek je res viden, na čase se celo počutim dobro, pozitivno, optimistično ampak ko se mi zgodi kaj slabega pa takoj padem nazaj v to črno luknjo iz katere ne vidiš izhoda.

Ta psihiater k kateremu sem šla včeraj mi je rekel da bi mogoče lahko prenehala z Roaccutanom ker dokazano povzroča depresijo/samomorilnost, ampak si ne upam... Zgornji del hrbta in prsnega koža imam že zdaj prekrit z brazgotinami.

Vsem en objem , pogumne ste in upam da bo čim prej bolje. Si ne znam niti predstavljati, kako hudo je vse to