Jaz sem se letos poleti sama vzela s tablet. Naveličala sem se straniskih učinkov + tega da moram vsakodnevno jemati tablete, da lahko sploh normalno funcioniram. Rezultati niso ravno vzpodbudni. Nisem zapadla v hudo depresijo, so se pa zopet vrnili simptomi, ki so s anti-depresivi izginili. Najprej sem izgubila sposobnost joka, spanje se mi je podaljšalo na 14 ur, manj energije, vedenjske spremembe itd. Mogoče bi bilo stanje boljše če bi imela milejšo obliko depresije.
Že dvakrat nisem šla k psihiatru takrat ko bi morala, drugega kot še več zdravil mi tako ali tako ne more ponuditi. Teh pa imam zaenkrat še vedno več kot dovolj. K psihoterapiji hodim redno že več kot leto in pol, napredek je zelo počasen ampak vseeno prisoten, če sem iskrena mi večkrat ni do tega da bi šla tja, ker me pogrevanje preteklost in razpravljanje o stvareh, ki jih ne morem spremeniti moti.
Zadnje čase veliko razmišljam o Kurt Yaeger-ju. Za tiste, ki ne veste Kurt Y je BMX prvak in igralec, ki je leta 2006 izgubil nogo v prometni nesreči. Po njegovi zgodbi so posneli spodnji video (ki je dejansko ponazoritev s istimi ljudmi, ki so bili del tega torej Kurt Y. in njegovimi prijatelji). Sprašujem se če mi bo kdaj uspelo to kar je uspelo njemu. Želim si da bi tudi jaz prišla do te točke kot je on ko se po dolgem okrevanju zopet pelje s svojim kolesom z nasmehom na obrazu... ker ve da mu je uspelo.
