Depresija

Doutzen, dobrodošla na Planetu Lepote!

Meni se ne zdi, da bi imela depresijo, ampak te morijo posledice napačnih odločitev, muči te občutek krivde. Nikar, ker ti samo jemlje energijo za naprej. Vsi se kdaj kaj narobe odločimo, tudi večje in pomembnejše stvari, nihče ni popoln. Pomembno je le, da se nehaš mučiti z občutki krivde in raje usmeriš energijo v to, da dobro razmisliš, kaj si želiš, da se boš za v prihodnje odločila pravilno in šla uspehu naproti.

+ kar je napisala Meme, pa tudi CLCH, če meniš, da je potrebno oz. da bi ti bilo potem lažje.

Daj prestavi svoj post v ustrezno temo na ustreznem forumu, pa bomo tam naprej nadaljevale. Ne bi ti tukaj celega off-topic eseja napisala, ker tudi jaz mislim, da to ni nobena depresija, ampak (pre)visoko leteči cilji kot posledica nepoznavanj same sebe glede tega, kar zmoreš oz. koliko si pripravljena vložiti v študij. Tvoja zgodba nikakor ni prva taka, ki sem jo slišala.

Kako oz. kam pa prestavim? Verjetno je to delo moderatorja, ali ne? 

Tanja, verjetno res nimam depresije, saj imam sicer voljo za druge stvari v življenju in nisem brezvoljna, vase zaprta (razen trenutnega umikanja družbi zaradi opisane situacije) in podobno. Je pa res, da ne poznam niti ene osebe, ki bi v nekaj letih sprejela toliko napačnih odločitev kot sem jih jaz. Zaenkrat me nobeden ne gleda čudno, ker sem na drugem študiju, a če bi vpisala že tretjega in končno takšnega, ki me veseli in bi ga tudi dokončala zaradi normalne težavnosti, bi se ljudje verjetno posmehovali češ ta se vpisuje iz študija na študij bodisi zaradi študentskega statusa bodisi ker ne ve kaj bi rada. Prav nerodno mi je že razlagati, da na prejšnjem faksu nisem končala niti 1. letnika (iz nezanimanja) in sem že na drugem študiju, moja generacija pa že išče službo z diplomami.

Imaš prav. Žal (samo zaradi te njihove lastnosti, drugače sta super človeka) imam takšne starše, ki ogromno dasta na mnenje drugih in ne želita, da kateri od njunih otrok ostane s srednješolsko izobrazbo, sploh v teh časih, ko (moja) srednja šola ni dovolj. Nekaj popolnoma drugega so primeri, ko imajo ljudje samo V. stopnjo izobrazbe, a znanja, s katerimi lahko zaslužijo solidno, celo več kot nekateri z diplomami. Jaz žal nimam takšne vrste srednje šole ali znanja, ki bi bila dobra popotnica za življenje - oz. bolje rečeno nisem pridobila nobenih posebnih znanj, faks (tisti, ki je komaj zdaj postal moja želena pot) pa bi mi dal dodatno znanje in to na področju, ki me dejansko veseli ter je zaposljivo. A verjetno več nimata volje in energije vlagati ter verjeti vame, kajti če zamenjam še ta študij, me bosta poslala naravnost na zdravljenje, ne na drugo smer študija. 

Terapevti verjetno stanejo, ali se da hoditi tja tudi na (stalno) napotnico?

Kot zanimivost. Depresija je lahko tudi posledica alregije na hrano. Namesto raznih težav s kožo, se pokaže vedenjsko. To se je eni punci zgodilo in skoraj tri leta niso dognali v čem je težava. Čim je izločila alergene iz prehrane, se je v nekaj dneh telo očistilo toksinov in depresija izzvenela. Kadarkoli se pregreši je zopet na dnu, čustveno.

V spominu imam, da smo imeli eno temo o zgrešenem študiju, pa je nikakor ne najdem, da bi prestavila sporočila. Če katera ve, za katero temo gre, naj mi jo prosim sporoči.

Tole sem imela v mislih, se mi zdi še najbolj ustrezna.

Jaz sem se letos poleti sama vzela s tablet. Naveličala sem se straniskih učinkov + tega da moram vsakodnevno jemati tablete, da lahko sploh normalno funcioniram. Rezultati niso ravno vzpodbudni. Nisem zapadla v hudo depresijo, so se pa zopet vrnili simptomi, ki so s anti-depresivi izginili. Najprej sem izgubila sposobnost joka, spanje se mi je podaljšalo na 14 ur, manj energije, vedenjske spremembe itd. Mogoče bi bilo stanje boljše če bi imela milejšo obliko depresije.

Že dvakrat nisem šla k psihiatru takrat ko bi morala, drugega kot še več zdravil mi tako ali tako ne more ponuditi. Teh pa imam zaenkrat še vedno več kot dovolj. K psihoterapiji hodim redno že več kot leto in pol, napredek je zelo počasen ampak vseeno prisoten, če sem iskrena mi večkrat ni do tega da bi šla tja, ker me pogrevanje preteklost in razpravljanje o stvareh, ki jih ne morem spremeniti moti.

Zadnje čase veliko razmišljam o Kurt Yaeger-ju. Za tiste, ki ne veste Kurt Y je BMX prvak in igralec, ki je leta 2006 izgubil nogo v prometni nesreči. Po njegovi zgodbi so posneli spodnji video (ki je dejansko ponazoritev s istimi ljudmi, ki so bili del tega torej Kurt Y. in njegovimi prijatelji). Sprašujem se če mi bo kdaj uspelo to kar je uspelo njemu. Želim si da bi tudi jaz prišla do te točke kot je on ko se po dolgem okrevanju zopet pelje s svojim kolesom z nasmehom na obrazu... ker ve da mu je uspelo.

Bistveno je, da sprejmeš in se sprijazniš, predelaš in greš potem naprej. To bi naj bila osnova psihoterapije. 

Vem, ampak to traja. 10 let psihoterapije se meni zdi ogromno. In še potem je vprašanje če bom kdaj takšna kot bi "lahko" bila. Začneš dvomiti v smisel vsega tega.

Kaj pa če bi poskusila s kakšnim drugim terapevtom ali celo drugo vrsto terapije? Obstaja mnogo različnih, tako da bi mogoče kakšna druga prinesla boljše rezultate.