Nesamozavest in občutek sramu zaradi študija

Imam ogromen problem s študijem. Navzven se mogoče sploh ne zdi velik, ali mogoče sploh ne problem, meni pa je že nekaj let največjaovira v življenju.

Vedno sem bila odlična učenka. Dobro in rada sem se učila, bila aktivna tudi izven šole in zdelo se mi je, da je ena (edina?) stvar, kjer mi ne more spodleteti, šola oz. kariera. Bila sem ZELO ambiciozna in tudi zelo delavna. Vpisala sem enega težjih faksov (čeprav je to precej subjektivno) naravoslovne smeri. Snov me zanima in vidim se v tem poklicu, ampak težava nastane pri študiju za izpite, ki so povečini obsežni.

Pred nekaj leti sem ponavljala letnik in takrat se mi je dobesedno čez noč sesulo vse. Moja samozavest, da mi edino študij ne more spodleteti, da je to tisto, v čemer sem dobra, je v hipu minila. Tako osramočeno (pred sabo in pred drugimi), tako brez samozavesti za kar koli se nisem počutila še nikoli. Poleg tega mi ne pomaga, da imam od takrat velike težave s starši, ki so kljub temu da mi objektivno študij gre boljše, zelo skeptični in mi za vsak odpovedan/prestavljen izpit zelo težijo. Kar naprej izražajo skepso ali bom sploh diplomirala in za vsak najmanjši spodrsljaj (npr. ne grem na 1. ampak šele na 2. izpitni rok, čeprav sem računala, da bom šla na 1.) delajo celo sceno in uprizarjajo družinske pogovore, uspehe pa jemljejo za samoumevne. Čeprav sem jim že velikokrat povedala, kako zelo me zaboli ta njihov odnos, trdijo, da mi želijo samo dobro in da jaz vse sprevračam???

Potem sem nekako spacala tiste manjkajoče izpite in se vpisala v višji letnik. Težava sedaj je, da nimam absolutno NOBENE samozavesti več. Dojemam se kot nesposobna za študij, mislim, da imam absolutno premalo znanja za delo na svojem področju. Za noben izpit se ne pripravim dobro, ker imam (dokler je še dovolj časa do izpita) kar naprej občutek, da je snovi preveč, da je nikoli ne bom zmogla predelati, da imam od preteklih let premalo podlage, da se ne učim tako dobro/hitro kot kolegi, da samo ena knjiga ni dovolj, ker v njej ne piše vse in bom na izpitu zagotovo vprašana kaj, česar ni v knjigi. Zato se založim z 2, 3 učbeniki, potem pa še z različnimi članki, študentskimi skriptami, zapiski, povzetki ipd. To vzame kak teden. Na koncu imam toliko literature, da enostavno VEM, da je ne bom zmogla predelati. Vmes ponavadi mine toliko časa, da je že prepozno, da bi se naučila za izpit. Potem se ali odjavim od izpita in počutim blazno KRIVO, ker mi je spet spodletelo. (Lotim se ponavadi dovolj zgodaj, ampak potem odlašam predolgo in iščem pogum za soočenje z izpitno snovjo.) Če pa izpit moram narediti (npr. pogoj za višji letnik), pa grem na izpit vedoč, da slabo znam in niti slučajno nisem pripravljena in ne znam vsega. Letos sem samo pri 2 izpitih od 10 prebrala predpisani učbenik. In potem, če naredim, se spet počutim tako zelo KRIVO, da sem naredila, ker vem, da sem imela srečo z vprašanji in da bi gladko padla, če bi me vprašali kaj drugega. (V eni drugi temi sem prebrala, da je ena uporabnica napisala, da se toliko časa uči, da vse zna in gre na izpit lahko čisto mirna. No, to jaz lahko samo sanjam.)

Vsakič, ko kolegi opravljajo kake druge kolege, ki so kaj slabo znali na izpitu/praktičnih vajah, sem tiho, ampak vse, kar rečejo, me zadane v srce, ker govorijo tudi o meni, četudi nihče od njih ne ve, kako malo se v resnici učim in kako malo znam.

No, zdaj sem se vpisala v zadnji letnik in me je že pošteno strah. Če želim po diplomi opravljati izbrani poklic, ki je zelo zahteven in ne odpušča napak, se mi zdi, da bom kaj usodno zafrknila kmalu po diplomi in se lahko poslovim od izbrane kariere. (Že LETA si govorim, da zdaj se bom pa RES usedla in RES naučila, pa praktično nikoli nič od tega).

Najbolj od vsega pa me je SRAM svojega neznanja in STRAH tega, da me bodo kolegi in profesorji enkrat razkrinkali in ugotovili, da ne znam nič/dovolj. Počutim se kot največja izguba. Tako zelo me je sram tega, da niti fantu, s katerim imam dolgotrajno in ljubečo zvezo, ne povem, kako malo se učim. Če me kliče in vpraša ali se učim in če mi gre dobro, se zlažem, da se učim (čeprav se ne) in da mi gre dobro. (Predvsem, ker ga nočem razočarati, da se SPET ne učim in zato, ker mu nočem delati skrbi.) Pa mu sicer glede NIČESAR drugega ne lažem. Poleg tega se seliva v skupno stanovanje in že zdaj, ko sva skupaj imam kar naprej slabo vest, ker bi se morala učiti, tudi ko sva skupaj. Zdi se mi, da ga zapostavljam (čeprav on pravi, da ne in da razume, da se moram učiti) in v bistvu se večino časa, ko sva skupaj se sploh ne učim, ker mu kuham večerjo, pa kak film pogledava skupaj ipd. Fant je čez dan v službi in se hoče zvečer sprostiti, jaz pa bi se morala tudi takrat učiti (ker se, ko sem sama doma, ne učim, čeprav bi se mogla), pa se počutim zelo krivo in raje čas preživljam z njim. Kako bo, ko bova živela skupaj in bom imela še celo gospodinjstvo čez, sploh najraje ne razmišljam. Kolegicam sem pa ene parkrat malo omenila, da sem se ful malo učila, pa so to vzele, da jamram in da hočem vzbujati pozornost. Poleg tega pa me je preveč sram, da bi jim priznala resnico.

Planetke ste tako fajn samozavestne punce - vsaj tako mi deluje po branju foruma. Imate kakšen nasvet zame? Bila sem že pri 2 različnih psihologih, pa sta mi oba rekla, da pretiravam in da sem preveč zahtevna do sebe. No, meni se zdi, da je ravno obratno res... Če imate kakršen koli nasvet zame, bom zelo hvaležna.

Veš, glavno, da vztrajaš, pa čeprav na preveč zakompliciran način, kot praviš sama. Pač, kakšen izpit narediš, kakšnega ne v prvo, glavno je, da se stvari premikajo naprej. Samo ustaviti se ne smeš. Tudi sama sem se zelo rada založila z vso potrebno, pa tudi odvečno literaturo, zapiski ipd., če nisem imela vsega, se mi je zdelo, da bo na izpitu ravno tisto, česar nisem prebrala. Spet drugi so izpit opravili tudi samo z eno samo skripto. Po drugi strani, ko se je miza šibila od literature, pa me je vedno vsaj en teden pred izpitom srečala zdrava pamet in sem si rekla, kaj mi bo toliko knjig, če pa še osnov ne znam kot pesmico iz glave in sem se pač samo eno stvar zares napiflala, o ostalem pa sem bila seznanjena. Pa zelo se splača izvedeti, kakšna so bila dozdajšnja vprašanja: določene stvari se zdijo profesorjem pomembne in te pač radi sprašujejo.

Če ti je res všeč študij, ki ga delaš, potem ni razlogov za strah in cincanje. Ti se samo uči, pa prej ali slej bo. Sicer te pa prav nihče nikoli ne bo vprašal, koliko let si študirala. Nekako se to ne spodobi spraševat, ljudje prekinejo študij tudi zaradi bolezni, otrok ipd., zato se od nikogar ne pričakuje, da bo vse naredil kot po tekočem traku.Res, ti samo koplji naprej, kot da bi plavala proti otoku. Druge nimaš

Še to: Jadranka Kosor je študirala več kot deset let, pa glej kako daleč je prilezla.

čisto te razumem res, ker grem jaz sedaj na fax in mi vsi govorijo, da nisem sposobna za ta fax edino mami in fant me spodbujata, drugi pa so vrjetno že stavili ne vem koliko denarja zato, da bom padla!
Mislim, da vsak zase dobro ve koliko je sposoben in če ti resnično ne gre lahko premisliš, če bi ti kakšen drugi študij bolj ustrezal, če pa si prepričana da je to to kar hočeš pa se vrži v to in se malo prisili.
Sama sem imela tak problem s petjem. V osnovni šoli sem veliko pelo v zboru, solo bila sem odlična a sem imela grozno tremo, na solo nastopih sem se tresla 1x celo zbežala iz odra, nikoli nisem bila zadovoljna, ker sem vedela da zmorem več. Pa sem, ko je 1x nekdo na forumu napisal, da je bil moj nastop grozen, čeprav sem vedela, da sem odpela zelo dobro in so me vsi hvalili, rekla da ne bom NIKOLI VEČ PELA. In tako nisem pela 4 leta. Pa sem zelo hrepenela po tem ampak sama sebi nisem dovolila. Pa sedaj spet pojem, gre mi odlično, približuje se tudi kakšen nastop pa bomo videli kako je s tremo, ampak končala ne bom nikoli več!
Kar se tiče šole sem v drugem letniku zamudila 1 mesec šole, ker sem bila v bolnišnici zaradi depresije in letnik padla! Pa sem zamenjala šolo in sama sebi rekla, da je to to in da moram to narest pa če se svet podre in sem s pravdobrim uspehom skoraj odličnim in sedaj grem na fax.
Mislim, da bi morala poskusit še pri kakšnem psihologu, če te tedva ne razumeta. Tudi sama sem bila pri 4 psihologih, da sem našla pravega! s psihologom bi morda morala delati vaje vizualizacije. Zapreš oči in si predstavljaš da si na izpitu in ti gre odlično to zelo zviša samozavest.
Do takrat pa prisili se takoj ko se zbudiš za knjigo in to za tisto najpomembnejšo ne za 100 knjig bolje da narediš izpit s 6 kot da ga ne! vzami eno knjigo tisto osnovno se nauči osnove da boš znala za 6 in nato še dodatne stvari, če ti ostane čas.

Pomembno pa je, da se imaš rada, da če padeš rečeš pač ni šlo bomo pa še 1x. Če si utrujena da se malo razvajaš.

Upam da sem vsaj malo pomagala!

Yuki: koliko se jaz v tvojem postu najdem...ne moreš verjeti. Ampak sem si zadala en cilj, da končam fax v letu/letu pa pol in mislim ga realizirat. Upam, le da se mi letos uspe vpisat v zadnji letnik. Imam že nekaj obveznosti narejenih za zadnji letnik.

Jaz sem imela eno leto zdr. težave in sem morala pavzirati...ko sem pavzirala sem imela grozne probleme se učit, ker mi ni šlo...to se mi dogaja še danes...se učim, ne pridem skozi in se odjavim! Čisti primer Ampak, zdaj sem rekla da bo temu konec, tudi če ne pridem naprej in bom znova mogla pavzirati, bom hodla na izpite in jih opravila. Enostavno moram. Poleg tega je toliko negativne energije zame na faxu, da kar norim od vsega. Ali pa jo samo jaz zaznavam.

faks enostavno ni srednja šola - tam si se učil in si dobil dobro oceno pa tudi profesor je videl da znaš. na faksu se učiš, daš vse od sebe pa šee vedno ni garantirano, da boš izpit naredil! vsaj pri nas je bilo (je še) tako (FF MB). veliko je odvisno od SREČE, PROFESORJEVE volje (oja, se zgodi tudi, da prideš na govorilno uro pogledat, zakaj si padel, prof. pogleda izpit in prostodušno prizna "zgleda da sem imel slab dan, saj je dugače test za pozitivno". halooooooooooooooo??????????????)
nekateri se učijo iz ene skriptice, drugi smo bolj ziheraši pa si nabavimo 3 zapiske plus še kako knjigo (jaz se učim s povezovanjem in mi stvari morajo biti jasne, da si jih zapomnim). jaz sem se že zdavnaj sprijaznila, daa vsi pač nismo isti in da enim gre nekaj lažje, drugi pa moramo v "piflarijo" vložit več časa in truda. tako pač je, pa tudi če mi rečejo piflar. jaz sem pogosto delala miselne vzorce, podčrtovala, večkrat prebrala tekst ipd. da sem si zapomnila, ker taka pač sem in mi ni nerodno, tudi če drugi samo enkrat preberjo skripto. cilj je da TI narediš izpit in to ne nikakor ne pomeni, da nisi dovolj pametna, sposobna, ampak imaš pač drugačen način učenja.
če ti težijo starši pa si jih samo poskusi predstavljat na tvojem faksu - koliko izpitov bi jima uspelo narediti?? mojima dvema ziher nobenega! vsakič se spomni na to, ko se bosta spet delala pametna. sicer pa jaz mojima dvema nisem govorila, na kateri rok grem in česa nisem naredila - manj vesta, boljše je pa tudi zlagala sem se, če česa nisem naredila, da sem. kot da bosta kdaj izvedela!
jaz sem za sebe prepričana, da sem imela v študiju OGROMNO sreče, čeprav sem se na izpite pripravljala karseda temeljito (vsaj večino ) in bi zlahka dobila vprašanja, na katera ne bi znala tako dobro odgovoriti oz. da je bil profesor dobre volje ipd.
meni je zelo pomagala vizualizacija predstaavljala sem si se sebe po OPRAVLJENEM izpitu, kako sem vesela, da mi je uspelo, da sem zmola in kako super se zdaj počutim.

ojej, zdaj sem pa napisala cele litanije, upam da ti kaj od tega pomaga! vso srečo!

Jaz tudi doma nisem povedala, če sem se kdaj odjavila sem vseeno šla v mesto, kao izpit pisat...ker pač imam v MB-ju fax, nimam pa lastnega prevoza, torej bus.

Jaz si tudi podčrtujem in še kakšne svoje zapiske delam in tax mi ravno uspe naredit, ker si sama naredim In se po tistem potem učim. Učim se tudi iz knjige in skript. Odvisno od predmeta. Pri nas na EPF-u sem šla na pogovorne, ker nisem kolokvija naredla, pa mi asistent ni znal povedati zakaj je prof. ocenil tako kot je, popravljal je z modro kulico, in samo na začetku testa napisal koliko točk sem osvojila in ne kje koliko. Tega ni znal niti asistent razložit, zaželel mi je srečo na izpitu. Se najdejo tudi prof. ki te dobesedno skenslajo iz kabineta, ker nimajo časa, imajo tel., kak sestanek ali pa jim preprosto ni se s tabo ubadat. Ko greš tja, da kaj ne razumeš ti reče: zakaj nisi vprašal na predavanju in zakaj zdaj hodiš sem? Potem pa se čudijo, da hodijo nekateri pri statistiki, računovodstvu in matematiki na inštrukcije.

In najbolj hecno mi je, ko se mi kolegi hvalijo: kak nisi naredla, če pa sm jaz samo 2x šla skozi pa sem dobla 8/9/10. Hja, ne verjamem, ker jaz se moram teden (7) dni res intenzivno piflat (in piflanje isn't me at all :(), da sem sploh sposobna iti na izpit. Če bi pa hotela iti tako dobro pripravljena kot je napisala Tikka nekje, bi se pa tako 14 dni piflala kot nora. Priznam! In verjamem, da sem morda zgol pri enem predmetu ali dveh imela srečo, pri ostalih pa sem preklemano dobro morala znat, da se dobila bogo 6,7 ali 8. Ker imam takšno smolo, da vedno dobim ful čudna vprašanja, pol pa še zablokiram v nulo od treme in je rezultat bogi.

Ampak ne dam se, ne bodo oni mene tule neki

O super, zdaj je pa še meni lažje!

Sicer jaz nisem ponavljala, vendar imam podobne probleme s starši. Sama sem srednjo šolo naredile brez večjih problemov, na faksu pa se je malo zalomilo. Prvi semester v prvem letniku je bil po njunih besedah katastrofa in od takrat jih poslušam. Sicer res nisem blesetela in če se ne bi primla v roke, ne bi naredila letnika, vendar sem ga, ker sem bila trmasta in sem jima hotela pokazati, da sem sposobna. Sicer pa je bolj oče tak, kot mami, mami me spodbuja. Včasih se mi zdi, da bi bilo najboljše, da jima ne bi povedla vse, ker potem preprosto ne bi imela o čem težit. Sploh pa, ko se odjavim od kakega izpita, se bolj počutim krivo zaradi njiju in me je strah njunega odziva, kot zaradi sebe.

Sama imam iste probleme, ponavadi si naberem ogromne dodatne literature in potem jo je že toliko, da ne vem kje začeti. Sploh, če je že obvezne, več kot preveč. In se odjavim. Nekako si ne morm dopovedat, da če ne bom znala osnov, mi tudi ostalo ne bo veliko pomagalo. Včasih si mislim, ko naredim izpit, da boljše, da bi ga padla in se bolje naučila ter potem bolje pisala, čeprav vem, da me nobeden po študiju ne bo vprašal s koliko sem naredila kateri izpit. Ampak enostavno lepše je vidt več kot 6. Sploh me pa moti to, da mi starši rečejo, da je pomembno samo, da sem naredila izpit. Potem, ko ga naredim s 6, pa čutim njihovo razoračanje.

Jaz ponavadi mami rečem, da se učim, čeprav se ne. Sam vem, da če bom ji povedala po resnici, bo zelo razočarana in se bo sekirala preveč.
Kar se tiče kolegic in kolegov, če rečem, da sem se malo učila, mi sploh ne verjamejo, saj verjetno mislijo, da preživim cele dneve za knjigami. Če hodim na predavanje/vaje redno in imam zelo urejene zapiske, še ne pomeni, da potem vložim ogromnega truda tudi v učenje, čeprav bi bilo bolj koristno.

Jaz sem ista glede učenja

Jaz se tudi ne morm naučit na pamet, če zadeve ne razumem. Zato mi vzame, katera stvar tudi veliko več časa, saj jo hočm res razumet, ne pa samo znati za tisti predmet in to je to. Sploh je pa tako, da se kakšna snov ponavlja in me bo prej ali slej srečalo spet poglavje, ki sem ga že vsej nekaj obdelala in če se nisem takrat naučila, se bom mogla zdaj. To je npr. pri matematiki, tujih jezikih (ne morm se naučit na pamet besede, če niti ne vem kaj pomenilo).
Glede staršev, sem jima to povedala in sta rekla, da še dobra sem, da onadva ne bi zdržala. Ampak to nič ne pomaga...še vedno ima predvsem oče veliko pripomniti na to temo.
Pa tudi za naprej, jima bom verjetno manj povedala, ker manj kot vesta boljše je. Žal je tako, z resnico daleč pri faksu nisem prišla in nism našla razumevanja pri njiju. Vidim sošolko, ki jima kmalu nič ne pove, pa nima potem problemov.
Koneckoncev pa faks delamo zase, ne pa za njiju

Glede učenja imam podoben sistem, ko se pač pripravem do tega.
Glede izpitov pa, če so dokaj logični in ne piflarski - nimam večjih problemov za boljšo oceno, če ne, pa ja. Pač nisem "rojena" piflarka in najbrž nikoli ne bom mogla bit taka. Cimra je do zdaj vse izpite naredila v prvo in vse redno, ampak če kaj ne razume, se napifla na pamet. Jaz pa tega ne morm.
Sicer pa je lepo videt, da nisem sama in se najdejo še podobne s takimi težavami. Saj na faksu, ko se s kom pogovarjaš, ne ravno odkrito govorijo o tem, no vsej nekateri ne sicer pa zdej bo oktober in se moramo počasi pripravit na nove izzive (predmete), ki jih bomo, upam da, uspešno opravili

jaz bi ti predvsem priporočala bolj optimističen pristop, ki ga lahko dosežeš z vizualizacijo. ni treba verjeti, da vse znaš, glavno da si to ponavljaš večkrat na dan in živo predstavljaš slikico v glavi, kako si na primer na internetu videla, da si izpit opravila in kaki občutki te pri tem prevevajo, kako si vesela, da ti je uspelo ipd.

poleg tega verjamem, da te noben faks ne pripravi na službo, ker gre pri vsem za piflarijo in da se je treba vsakemu delovnemu mestu priučit in privadit. če te pa skrbi, da nimaš zadostne podlage pa bi morda nadoknadila v prostem času, morda si boš lažje zapomnila, ko ne boš pod pritiskom zaradi ocene/staršev in podobno, poleg tega pa trenutno energijo raje vloži v tekoče izpite.

mene ni sram, da ne znam teorije pri tem, kar počnem (no ja malo, zaradi sebe ), ker je do zdaj še nisem potrebovala, pri praktičnem delu pa sem vsak dan boljša in to je tisto kar šteje; če česa ne vem pa grem pogledat in si zapomnim za prihodnjič.

poskusi z manj perfekcionizma zastavljat cilje - tudi 7 ali 8 je dobra ocena in če se naučiš iz obvezne skripte/zapisov boš to prav gotovo dosegla. pri meni je bilo veliko odvisno tudi od "simpatičnosti" snovi - bolj mi je bila fajn snov, višji cilj sem si zastavila in obratno. pri predmetih, ki me ne zanimajo mi je tudi 6 dovolj, glavno da je. morda bi si poskusila tudi s tem olajšati učenje, da si nekatere izpite zastaviš višje od drugih.

Yuki, jaz še nisem začela študija (letos ga bom), ti pa lahko z enake srednješolske perspektive (vedno sem bila daleč najboljša v generaciji, zato se je od mene pričakovalo veliko, sama pa sem se vedno z veseljem gnala še dlje) povem, kaj bi storila jaz.

Kot je bilo že rečeno- od sebe zahtevaš preveč. Perfekcionizem na faksu (vsaj tam, kamor grem jaz), odpade in konec. Ker dan enostavno nima dovolj ur, da bi ti zlaufalo vse v zvezi s študijskimi obveznostmi, da družabnega življenja sploh ne omenjam. Ne smeš se na račun učenja izolirati od vseh ostalih, ker boš če ne drugega izgubila realno predstavo o tem, koliko je treba narediti za povsem soliden uspeh. Če imaš kolege, ki odlično zdelujejo in pravijo, kako se nič ne učijo- lažejo! Stran od njih, ker niso vzpodbuda, ki jo rabiš. Mene ni bilo nikoli sram priznati, da sem se precej učila (je pa res, da se nekaterih predmetov resnično nisem, ker so mi enostavno šli) in s strani sošolcev sem bila marsikdaj deležna občudovanja, saj so sami sebi priznali, da tega ni vsak sposoben.

Poglej, ne vidim razloga, zakaj srednješolska odličnjakinja, pripravljena trdo delati za uspeh, ne bi mogla uspeti. Pa pomisli samo, koliko luftarjev je na faksu, ki se samo šlepajo skozi izpite, pa na koncu vseeno nekako zlezejo. Odkrito povem, da zelo preziram tako ravnanje; zavlačevanje s faksom in lenobno podaljševanje statusa, v primeru, da ima človek vse pogoje, da študij konča. Ti očitno res ne spadaš sem. Torej, zakaj tako slaba samopodoba? Znižaj malo svoja pričakovanja. Marsikomu spodleti pri kakem izpitu ali pa v letniku, pa ni konec sveta zaradi tega. Če študiraš nekaj naravoslovnega (a smem vprašati, kaj?), se za službo po moje nimaš bati. Če kadra primanjkuje, te ne bo nihče vprašal, če si faks končala s povprečjem 10,0 ali pa kaj manj. Še dobrodošla boš.

Kar se pa staršev tiče- povej jim, da faks ni srednja šola in da je za dobro oceno treba garati. Malo jih povprašaj, kako so pa kaj oni zdelovali. Sčasoma bodo ugotovili, da se trudiš in ne samo lenariš.

Šele, ko se zavemo neznanja, smo naredili velik korak k znanju! Se mi zdi, da je to Einstein izjavil. Logično je, da ne moreš všega znat. Sploh pa na slovenskih fax-ih, ko nas zasuvajo z brezvezno teorijo...šele s prakso dobiš pravo znanje. Za moje pojme in po tem kar sem prebrala si zelo inteligentna in sposobna punca. Tisti, ki pa pravijo ali mislijo, da vse znajo so pa za moje pojme umsko omejeni. Le pogumno naprej in uspelo ti bo! Moraš pa se zavedat, da so za uspeh potrebni tako vzponi kot padci! Srečno! 

Past letnik na faksu je normalno. Jaz ne poznam nikogar, ki bi v petih letih diplomiral (govorim za štiri letnike plus absolvent). 

4 leta nazaj bi napisala zelo podoben vnos...

Bila sem na enega najtežjih faksov, ki me je pravzaprav veselil. Dokler niso že kar hitro prišli neuspehi. Padem prvi letnik, ga naredim, pogojno v drugega, pavziram... Čedalje slabše volje sem, čedalje manj se učim, ker počasi ugotavljam, da to ni to. In 4 leta sem potrebovala, da sem dojela, da sem na napačnem faksu. Da sem v sebi tlačilo željo po čisto drugi smeri, da sem vztrajala tu le zato, ker je bilo všeč drugim. Hvala lepa, res.

Tik pred iztekom drugega vpisnega roka sem dala prijavo na smer, ki me je že od nekdaj zanimala, a se nisem upala vpisati, ker je bila omejitev praviloma najvišja, in ker je moj zdajšnji študij veliko manj oprijemljiv od prve izbire.

Kako mi gre zdaj? Delam, študiram izredno. Brez težav. Vse v roku, veseli me, rada se učim to snov. In iz totalno sesute študentke je nastala ponosna, samozavestna bejba, ki z dvignjeno glavo vstopa na faks.

Res razmislite, če se za vsem tem ne skriva kaj drugega...