Nesamozavest in občutek sramu zaradi študija

Moram se vam javit. Izpit sem prejšnji teden tudi naredila, mi je pa na žalost znižal povprečje, čeprav z oceno samo nisem ravno nezadovoljna. Je pa res, da me boli, da bi pri profesorju zelo enostavno dobila 9 ali 10, pri profesorici, pri kateri pa sem sama opravljala izpit pa sem za oceno, ki sem jo dobila morala konkretno znat in še to je spraševala stvari, ki niso v predpisanem učbeniku.

Sem si dokazala, da "zicleder" še vedno imam (me je namreč skrbelo, če se sploh znam še resno usest k učenju), ampak zdaj se mi počasi mudi diplomirat čim prej in imam naslednji izpit že konec meseca, kar pa mi je relativno pre-kmalu, ker imam ob učenju še vse obvezne sprotne študijske obveznosti: vaje, kolokvije, seminarje, ki jih ne morem prešpricat ali preložit.

Ta teden sem hotela iti na eno izobraževanje glede načrtovanja časa, pa mi časovno ne bo zneslo.
Kako pa gre vam?

Cestitam za opravljen izpit. Ne razumem pa necesa... zakaj si tako blazno obsedena z najvisjimi ocenami in povprecjem? Ocene niso objektivni pokazatelj znanja. Pa tud povprecje ti ne pomaga kaj dosti, razen ce studiras pravo in se ti gre da prides cimprej do prakse na sodiscu. Mene so po povprecju vprasali na 3 razgovorih, dala pa sem jih skoz ful. Bolj se mi zdi, da ves kako znanje uporabiti in da ves za kaj tocno gre pri dolocenem primeru in ne neki bluzis. Poznam primerke, ki so meli povprecje 9,0 pa ne znajo iz primera izluscit bistva ter so vsi izgubljeni.

Hehe, me spominjas na Hermiono iz Harryja Potterja

Zato, ker imam podobno situacijo kot jo imajo pravniki (točno tako kot si napisala sama). Po opravljenem pripravništvu me čaka boj za službo, kjer imajo prednost tisti z boljšim povprečjem.

Da ocene niso vedno verodostojen pokazatelj znanja mi je jasno, ampak taka "tolažba" meni žal nič ne pomaga.

Ne samo za službo, tudi za vpis na željeno specializacijo. Niso vsi študiji enaki.

Pri mojem študiju je tudi tako: zaradi nadaljnega vpisa je dobro imeti čim višje povprečje, sicer pa sama s pridobljenim znanjem na faksu nisem zadovoljna. Študiram smer kjer je zelo veliko praktičnega dela, a na faksu nisem odnesla nič. Sem upala da bo na praksi kaj boljše, pa tudi s tem nimam sreče. Drugje me niso vzeli, tam kjer pa so me vidim le malo stvari. Za en mesec grem zdaj nekam drugam (mi je težko ratalo, ampak je) in bom videla kako bo tu. Tako da se prav bojim kako bi bilo, če bi iskala službo. Prišla bi iz faksa in bila čisto brez pojma.

Tako da popolnoma razumem tvojo nesamozavest, se meni dogaja redno. Sedaj najbolj to, ker si mislim da bom kmalu zaključila faks, ampak praktično znanje se mi zdi na minimumu. Da ne govorim o tem kako težko je dobiti prakso.
Poleg tega bom sedaj začela s pisanjem diplome. In ves čas se obremenjujem kaj bo iz tega. Če jo bom sploh naredila, če sem sploh dovolj sposobna, da nič ne znam, kaj bodo drugi rekli...
Kako drugi rešujete take dileme, kako se soočite s tem? Kako si pridobite samozavest? Meni to jemlje toliko energije, ker razmišljam samo še o tem, da nič ne znam. Mislim, kar se tiče teorije znam, a praktično...

Yuki, jaz mislim, da se ti na nek način skrivaš za masko slabega povprečja, v bistvu ti pa manjka lastne samozavesti za dober nastop na razgovorih za službo. Nedvnomno bo boljši prvi vtis naredil tisti, ki ga ni že v osnovi strah, da ga bodo enkrat med razgovorom to vprašali in je potem ves živčen.

Niti, hey, jaz sem koncala faks eno leto in pol nazaj, prakse nismo meli skoraj nobene. Izkusenj nimam. Pripravnistva ne dobim (uspelo mi je zdaj dobiti usposabljanje na delovnem mestu), ker se vecina pac izgovarja na krizo. Tudi meni se zdi, da nimam pojma, ampak... pomagam si pac tako, da resujem primere mojih prijateljev, znancev, sorodnikov, dajem lokalni skupnosti posamezne pobude (ena je celo delno resena!) in hkrati studiram podiplomca (kar je pri posameznih predmetih relativno tezko glede na to da nimam delovnih izkusenj). Clovek si mora pac sam pomagat in gledat na to, da v casu ko ni sihta, intelektualno, mentalno in poklicno ne nazaduje. Vcasih se mi zdi da nimam za burek, ampak... pr meni, v mojem profilu je tako, da je bistvo v tem, da v primeru vidis bistvo in da znas iz primera izluscit za kaj gre in uporabit teorijo v praksi (predvsem to, da ves v katerem zakonu iskat resitev). In sele takrat vidim, da v bistvu je moj strah odvec. Posebej ko dobim potrditev od koga, ki ima vec izkusenj od mene.

Punce... samozavest gor in ne se sekirat!! Vazno je, da boste znale  teorijo uporabit v praksi. Po 20ih letih dela povprecje sploh ne bo vec relevantno.

Sem vem Swanheart, vendar imam kljub temu strah. Nesamozavest pa zaradi tega, ker se mi zdi, da niti toliko nisem sposobna, da bi pridobila prakso. Imam je pa kar precej obvezne. Tako da mi je nekdo ponudil, da mi da samo podpis. Ker prakse mi pač ne more nuditi, da pa mi vsaj podpis, da bom lahko vsaj faks zaključila. Sem pa glede tega ful v dilemi, sam kaj mi preostane drugega? In tako je moja samozavest še bolj na psu.  Od vsega mi je uspelo dobiti le 1mesec prakse. 

Yuki


TOČNO tako se počutim sama. Če ti je kaj v tolažbo - nisi osamljena v svojem počutju... Jaz še vedno iščem rešitev zase in upam, da bo kdaj bolje...

Živjo!

Yuki, upam, da si v redu, da si pridobila na samozavesti. Trenutno najbrž pišeš dipomo ali pa si že končala Srečnica! Vsekakor ti želim veliko uspeha.

Moja zgodba je podobna, vendar sem za razliko od Yuki še na začetku faksa ...in to že dve leti!!! Sploh ne vem, kaj se dogaja z mano! V gimnaziji sem bila prav dobra, maturo naredila s štiri, kar je bilo popolnoma dovolj za smer, za katero sem se odločila že v osnovni šoli in nikoli niti pomislila na kar koli drugega (trenutno mi je sama misel na prepis na drugo fakulteto grozna in sploh ne pride v poštev).
Prvo leto študiranja je bila popolna polomija! Do konca junija sem imela narejen en samcat izpit! Septembra mi je nekako ratalo naredit še tri izpite, da sem imela pogoje za ponavljanje in od takrat....nič!!!!Celo leto ponavljanja nisem naredila enega izpita, sem šla probat in padla na treh ustnih!!!Ne morem verjet.

Za učenje nisem porabila veliko časa, ker sem najprej rabila veliko časa, da si opomorem od poraza, ki je bil za mano. Najhuje je bilo to, da sem imela do počitnic samo en izpitek narejen. Verjetno mi ni treba razlagat zgražanja in razočaranja staršev:((Še sedaj, ko pomislim na to, mi gre na jok. Tako sem celo leto ponavljanja preživela večinoma v solzah, se popolnoma izolirala od ljudi, bila sem v stiku s par kolegicami s faksa, ki so bile v podobni situaciji kot jaz, ampak so leto ponavljanja dobro izkoristile in naredile skoraj vse izpite.

Sploh ne vem, kaj se dogaja z mano. Če se že vsedem za knjigo in si rečem, da se bom učila, sem sposobna ure presedet za knjigo in naredit nič
Trenutno sem že dober mesec doma in čeprav sem si rekla, da se bom vse poletje učila in šla septembra delat 3 izpite, mi kaže slabo. Ne vem, zakaj nimam energije, motivacije. Jezna sem sama nase in razočarana v nulo. Šla sem na faks z velikimi pričakovanji, pa je vse splavalo po vodi. Vem, da sem sama kriva in da bi mogla veliko več delat za faks, ampak nisem. In zdaj je, kar je...:((( Veliko razočaranje

Letos sem si zadala cilj, da naredim septembra 3 izpite in oktobra enega in se vpišem izredno v 2.letnik (za redno verjetno ne bo dovolj točk).
Od danes do prvega izpita imam natanko 4 tedne in ker je že zadnji čas, da začnem, bi res rabila kak nasvet, kako dobro besedo. V bistvu sem se odločila obrnit nov list, je pa lažje delat načrte, kot pa stvar izpeljat Dovolj imam zapiranja vase, občutka osamljenosti. Rada bi naredila kak izpit, pridobila na samozavesti, da pa le zmorem...

Zanima me, če ima katera kake podobne izkušnje in kako se vam je uspelo potegnit iz tega. Resnično bi vam bila zelo hvaležna...:(

lp

Kakšne so bile pa tvoje učne navade v gimnaziji? Pa te faks dejansko veseli ali imaš trenutno predmete, ki so bolj splošne narave ter se boš šele kasneje usmerila v zadeve, ki so ti všeč in zaradi katerih si se vpisala na faks?

Kar se tiče staršev te popolnoma razumem in vem, da ti ni enostavno. Poleg tega, da si sebe razočarala in si bila popolnoma na dnu, si verjetno tudi njih in si razlagajo tvoj neuspeh po svoje, verjetno te tudi obtožujejo in se nadvse čudijo, zakaj se je tako razpletlo. Kakšne odnose imaš sedaj s starši? Si vedno odkrito povedala, da nisi naredila ali si pred njimi kaj skrivala?

Če nimaš energije, motivacije, je zelo težko. Vem sama iz svojih izkušenj. Nekako se moraš prepričati npr. da se boš učila intenzivno 1h-2h potem pa počela nekaj kar te veseli 30 minut in potem se pa spet učila. Vztrajati boš morala in se sama sebe prepričat, da si to resnično želiš. Dobro bi bilo, če imaš tudi kakšno podporo iz starševske strani, od prijateljic ali pa kakšno sošolko, ki ima isti predmet kot ti za naredit in se potem medsebojno spodbujata.
Razumem te, da si jezna in razočarana, ampak to ti žal ne bo pomagalo. Sama grem pisat septembra tudi 3 izpite, ki mi niso pri srcu (ter še 3, ki so mi bolj), in ko vidim, da mi ne gre, bi najraje vse pustila, ampak se nekako prisilim in se poskušam skoncentrirati in delati. Enostavno hočem narediti in za to se bom mogla potrudit, bližnjice ni.

Ne obtožuj se, je bilo kar je bilo, zdaj ne moreš več popraviti preteklosti, lahko le misliš na sedanjost in prihodnost. Se strinjam, da je res lažje delati plane kot stvari izpeljati, ampak tako je. Nekako se boš morala prisiliti, dobiti podporo s kakšne strani (mogoče foruma fakultete, če ga imate) in začeti delati. September bo tik-tak tukaj, izpiti pa prav tako. Brez učenje ne bo nič. Pa tudi bolj kot boš odlagala stvari na prihodnost, težje ti bo. Prej ali slej se boš morala "spraviti v red", če boš hotela kaj narediti. Verjemi, za marsikoga je prehod iz srednje na faks mučen, vendar se da - le pogumno
In predvsem ne misli na to, kako ne boš naredila, saj boš potem imela še manj volje. Lažje je reči kot stori, ampak misli in razmišljanje o tem zelo negativno vpliva na vse skupaj, bolj kot se mogoče zavedaš.

Torej, naredi si realen (!) plan, določi si nagrado (kot motivacijo za učenje) in začni. Prisili se, poskušaj delati izpiske, reševati vaje, nekaj aktivnega, ne le branje, saj pri branju (sploh, če ni motivacije) hitro zaplavajo misli kam drugam. Ko boš nekaj predelala, boš videla, da si sposobna in ti gre dobro ter bo vse lažje Brez truda pač ne bo šlo...

Srečno!

amendedgirl, moje učne navade v gimnaziji niso bile nič posebnega. par dni pred testom in to je bilo to. faks me v bistvu zelo veseli in v drugem letniku se začnejo predmeti, ki me veselijo, je pa tako težko se spravit za knjigo in delat ponovno predmete, čeprav sem že padla izpit. slišat je zelo enostavno- snov imaš predelano, pisni del si naredila, padla ustnega, še malo ponavljanja, pa bo. ampak ni tako. snovi je ogromno za predelat in ogromno je nekih malenkosti, ki se jih hitro pozabi. se pa zavedam, da se bo treba spravit za knjigo in začet delat. nobeden drug ne bo naredil faksa namesto mene (žal ).

kar se pa tiče staršev- smo v katarstofalnih odnosih. edina podpora, ki jih imam zaenkrat od njih, je finančna. tu se pa konča. glede izpitiv nisem bila odkrita z njimi, saj me je bilo zelo sram povedat, da v vsem letu nisem nardila nobenega izpita. tako da mislita, da imam za nardit še dva izpita (v resnici jih imam 4!). žal. tega ne morem spremenit, niti jima povedat resnice, ker bi ju verjetno kap. že tako sta razočarana, to bi bla pa res kaplja čez rob

amendedgirl, hvala za nasvete lepo je brati nekaj pozitivnega:)
kateri letnik pa ti obiskuješ?
napisala si, da imaš še nekaj izpitov za naredit. kako napreduje učenje?

želim ti veliko sreče in še enkrat hvala

Že res, da se sliši zelo enostavno, vendar ko tolikokrat ponoviš snov, ti gre že pošteno na živce, saj veš, da znaš, vendar vseeno ti nekako ne uspe narediti. Sama ponavadi nisem naredila izpita zato, ker se nisem (dovolj) učila, tako da ne vem ravno kako se počutiš, predvidevam pa s sošolkinih besed, ki je imela podoben problem. Se pa strinjam, da snov hitro pozabiš sploh, če preteče 2-3 mesece vmes.
Res je, faks delaš zase, ne za druge, torej le pogumno Ni enostavno, ampak glede na to, da praviš, da bodo v 2 letniku zanimivejši predmeti, se splača potrudit.
Kar se tiče staršev kot, da bi poslušala sošolko, s tem, da se je ona še veliko bolj zapletla, saj jim že od 1 letnika prireja resnico (laže), da ima vse narejene izpite in da je sedaj pred diplomo, čeprav temu ni tako. Sama sem vedno povedala doma kot je bilo, čeprav ni bilo lahko poslušati takšne in drugačne očitke, se mi je zdelo to najboljše.
Glede nasvetov, ne vem, upam, da sem te vsaj malo potolažila in vlila poguma za naprej Več pa žal ne morem narediti.

Sama sem končala 3 letnik in bom sedaj absolventka. Učenje pa žal ne napreduje kot bi si želela, ampak mislim, da se bom prav kmalu spravila za knjige, saj v nasprotnem primeru bo težka, da bom naredila kaj. Je pa tako, da me predmet, ki se ga trenutno poskušam učit, res psihično zelo zmatrna in bistveno manj predelam, kot če se učim nekaj drugega, ampak ostajam pozitivna in optimistična. Upam, da mi bo uspelo vsaj nekaj narediti
Hvala tudi tebi

Strinjam se z metodami, ki jih omenja amendedgirl zahteven in tako je tudi prav. Meni niti slučajno ne bi bilo OK, da bi imeli vsi vsevprek enake diplome, podarjene zgolj iz usmiljenja, za niti slučajno isto število ur garanja za mizo in knjigami. Če ne narediš, ne narediš, si pa vsaj postavljen na realna tla. V Sloveniji je na žalost še tak sistem, da se da luftat na veliko. Jaz sem imela za vse svoje celoletne izpite na voljo samo en rok (ja, samo en rok, če ne narediš, letiš s faksa) in še to so bili vsi izpiti v razmiku največ 1 dan en od drugega ali pa še to ne in ko si prisiljen se usest, ni več izgovorov, ker ti je kristalno jasno, kako stvari stojijo.

Lubenica na to sem pa prav pozabila, ponavadi si tudi sama pomagam s glasbo, ki pozitivno vpliva na moje sproščanje in pripravo k učenju. Včasih jo poslušam tudi med učenjem (če rešujem vaje in ne berem), vendar le v primeru, da me ne dekoncentrira.
Kar se tiče faksov, poznam marsikoga, ki je naredil faks samo s prepisovanjem in plonkanjem in potem se malo zamisliš nad vsem skupaj. Se pa strinjam, da v primeru, da bi bilo manj rokov, bi sigurno študentje (tisti, ki si resnično želijo študirat) vzeli študij bolj resno in ne hoditi na izpite poskušat (kot tudi sama včasih to počnem) in bi se prej res dobro naučili in tako izpit hitreje opravili.