Nesamozavest in občutek sramu zaradi študija

Zmotila me je izjava, da je "v Sloveniji tak sistem, da se da luftat na veliko". Najprej je treba hoditi na kak slovenski faks, pa se prepričati na lastne oči, če je res tako.

Učiti se je treba pri nas veliko, seznami literature so kdaj nezaslišano dolgi, tudi če ne predelaš čisto vsake črke, moraš res sedeti med knjigami. Izpitni rok resda ni samo eden, jih pa ni prav veliko, sploh ker se ponavadi kar prekrivajo med seboj (dvopredmetni) in vseh rokov ne moreš izkoristiti. Če kak izpit sfališ, te sicer ne vržejo s faksa, ampak ponavljaš letnik ali pavziraš (izgubiš status), tako da to so kar hude sankcije.

Pa še to: pri nas samo izobraževanje traja kar precej dlje kot v angleško govorečih državah. Mi končamo gimnazijo z 18/19 leti, oni eno leto prej. Fakultete imajo krajši čas študijev, manj letnikov. Pri nas so so vsi stari programi (ne-bolonjski) trajali oz. še trajajo 5 let (štirje letniki + eno leto absolventskega staža za pisanje diplome, opravljanje kakšnih izpitov, ki so še ostali - v pičlih točnih štirih letih je težko vse končati). V angleško govorečih državah so pa s faksom konec ŽE pri 21tih, 22tih letih. Pri nas takrat niti približno nisi konec, si šele na sredini. Tako da jaz bi se resno vprašala, kje je lažje/težje. Po moje je v Sloveniji precej, precej težje.

V zahodnem svetu študenti tudi niso tako zapostavljeni od države kot pri nas - ko jih velika večina nima štipendij. Zato jih pa toliko več dela - veliko in za male pare največkrat. Potem pa ostane veliko manj časa za študij in se zato lahko vse zavleče. Pa tudi nekih perspektiv za zaposlitev potem ni in je treba biti umetnik pri iskanju zaposlitve. Naše fakultete so zaenkrat še brezplačne, to je še edina sreča, vprašanje pa je, kako dolgo še bodo.

Naši faksi so po moje zelo na nivoju, težko jih je narediti, dajo ti veliko podlage. Zaplete se pa kasneje z nadgradnjo, torej z delom - ki ga je težko najti na vseh področjih.

Meni osebno so glasba in ostali, kakršnikoli dejavniki moteči....še mačka vržem iz sobe, ker mi vedno leži po literaturi in jo grize, kar oteži učenje.
V gl.....bukev ne jemljem kot nujno, ampak kot čtivo, ki ga preberem.In npr na vsakih 20 strani preverim, kaj sem si zapomnila.Tako da se ne piflam, ampak si berem in si poskušam zapomniti čim več stvari.
Glede luftanja-očitno gre, ker poznam kar nekaj primerov, ki delajo 3-letni faks še pri 25,26-tih, ko bi morali že zdavnaj končati (in po resnici povedano mi ni jasno, kako je to sploh možno).

Meni tudi ni jasno, kako je to možno. Ampak kdor bo hotel igrati mimo pravil, se bo že znašel, je polno enih fint, čeprav zadnje čase po hitrem postopku tudi te razne "finte" ukinjajo.

Ena varianta je tudi, da so pozneje začeli študirati ali pa so zamenjali študij in pač začeli na novo.

Drugače pa pri nas z maksimalno pridnostjo (brez kakega posebnega lezenja komu v rit, zgolj le s pridnostjo), brez luftanja, pavziranja, prej kot v petih letih po starem programu nisi konec. Izpitov je veliko, diploma/diplomi mora/-ta biti zajetna/-i in šele ob pisanju diplom(e) vidiš, kaj je trdo delo. Pri izpitih si bral, si skušal snov pač zapomniti, razumeti, pri diplomi pa dejansko izvirno ustvarjaš in poustvarjaš. Torej, s faksom si začel pri 19tih, končal boš pri 24tih. To je to.

Hm... a ni v Zahodnih drzavah tak sistem... najprej College (moje sestricne v Kanadi so mi razlagale da je college nekaksna tehnicna visoka sola) in pol ce si "priden" se univerza? 

Ja. Ampak to ni tako slabo - veliko prej lahko prideš do poklica, dela, dohodka, kot pa pri nas, ko skoraj zgniješ, preden je faksa konec. Jaz sem čisto pri koncu že in mi tako več ni, 5 dooolgih let ... komaj čakam že ta papir.

Zdaj z bolonjsko reformo je malo boljše - 3 letniki, kdor bo želel več, bo šel naprej, ostali pa bodo zaključili in dobili svoj papir. Pa še zmeraj se lahko kdaj kasneje odločijo za nadaljevanje.

Kot luftanje sem tudi jaz mislila razno prepisovanje s faksa na faks, vlačenje statusa v nedogled in ponavljanje izpitov, dokler le gre. Kar se tiče časa študija, krajši študij pomeni, da je treba v veliko krajšem času naštudirati mnogo več, ne da je snovi manj. Za primerjavo- na FKKT je v 2. letniku starega programa Kemija predmet Matematika II. Pregledala sem vsebino predavanj ter stare izpite. Obseg snovi, ki se obdela v enem celem letu oz. 75 predavanjih, je identičen temu, kar smo mi predelali v 2. trimestru 1. letnika pri predmetu Matematika, kar je zgolj 24 predavanj. Izpitne naloge so na zelo podobnem nivoju. Toliko o zajetnosti snovi. Da tega, da so pri bolonjskem sistemu 3-letnega študija kemije črtali cca. 30% vaj (govorila sem z eno od asistentk v 1. letniku, ko so ravno prenavljali program), rajši sploh ne omenim. Z bolonjsko reformo bomo dobili samo en kup ljudi z neko približno univerzitetno izobrazbo. Moje mnenje je, da če bi šlo na faks bistveno manj ljudi in bi bila selekcija večja, bi bolj delovno vzdušje spodbudilo tudi določeno tekmovalnost in samoiniciativo, da se študij čim prej zaključi. Ker ko se počutiš, da so vsi ostali študentje okoli tebe neznansko bolj pridni in pametni, se hitro strezniš in pljuneš v roke, ko je treba. Pa še manj bi bilo jamranja tistih, ki so resnično na faksu samo zato, da imajo status. Ker roko na srce, res je super, ko totalno padeš v snov in te tisto, kar študiraš, neznansko veseli (pa sem prepričana, da če bi se ljudje pred vpisom dodobra pozanimali o programu, bi se bolj pravilno odločili in bili pripravljeni tudi kdaj malo potrpeti, da pridejo do tistega, kar jih res osrečuje ), sploh če deliš veselje s sošolci in nisi totalen čudak, če vzameš v roke kako strokovno knjigo/članek.

Kar se tiče pa štipendij, pa na žalost, ko potegneš črto, ni bistvene razlike. V Sloveniji je faks zastonj, plačaš stanovanje, hrano in podobne stroške, pa še to je vse precej ugodno (v mislih imam bone za hrano, trole in vlake za prevoz ter študentske domove). V Angliji so tu še šolnine, astronomsko drage najemnine in prevoz do faksa, če ne živiš res blizu. Država omogoči študentska posojila, ki pa niso tako visoka, da bi pokrila vse stroške. Dovolj je za šolnino in še nekaj malega, finančno zelo šibki dobijo še neko nepovratno denarno pomoč. Kljub vsemu je pa primankljaj, ko upoštevamo res visoke cene, še vedno tolikšen, da se zdi, kot da ne država ne posojila nič ne pripomorejo.

V glavnem, ko se pregrizeš čez "ta hudo", je nagrada za tistih nekaj zoprnih izpitov potem res super nadaljevanje in "ta fino" od snovi. 8D Imejte to v mislih, ko se vam res ne da učit za (vstavi najbolj osovraženi izpit, npr. statistiko :D).

Jaz sem tudi neke vrste večni študent...prvi letnik gladko skozi, v drugem veliko zdravstvenih težav, sledilo je pavziranje, potem sem obtičala zaradi enega problematičnega predmeta še za eno leto na istem mestu, sedaj sem v 3. letniku, tik pred diplomo, sledi absolvent in služba. V planu imam čimprej diplomirati, torej verjetno že spomladi in si poiskati službo.

Včasih se je potrebno tudi vprašati zakaj človek stagnira oz. ne gre dalje s študijem, bodisi zaradi tega, ker se mu ne da, bodisi je kaj drugega vmes, seveda pa zame tudi vsi mislijo da sem lena, dokler ne izvejo dejansko zakaj pri 24 še vedno nisem diplomirala, medtem, ko je moja dobra kolegica s katero sva skupaj štartali že končala 1. letnik mag.

Toliko, da smo si na jasnem, da smo si ljudje različni in vsi ne vlečemo statusa in nategujemo države, ker se nam pač to tako lušta

Nisem nič vzela osebno, le svojo stran zgodbe sem povedala, tako da ne bi bilo kake zamere za brez veze

Babike: pa brez zamere