Samski

Ha,ha... no, sem zamolčala trenutke nerazsodnosti, ko je um pobegnil skozi okno, jaz sem na srečo ostala

So povsem normalni in na mestu, saj smo čuteča bitja. 

Jaz ti pa predlagam, da ta čas, ko si samska, izkoristiš za to, da se naučiš živeti sama s seboj. Ker si bila tako dolgo v vezi, si verjetno navajena, da je nekdo ves čas ob tebi, vendar se mi zdi zelo slaba ideja se na nekoga ves čas nanašat in biti vezan nanj s svojimi življenjskimi odločitvami, ker potem ne znaš več racionalno razmišljat, kar je najbolje zate in ne za oba skupaj. In kot je rekla jagoda007, mislim da se ženske zelo pogosto podrejajo partnerjem, samo da ne bi ostale same.

WORD (pod vse basically). To je bila moja huda a nujno potrebna preizkušnja, dejstvo je, da nikogar ne 'rabimo', in je bistvena razlika med tem ali misliš da nekaj rabiš, ali si nečesa želiš. Ko vidiš, da ne rabiš in ceniš čas, ki ga imaš sam s seboj tako, da se lotiš dela na sebi tako ali drugače, kakor ti najbolj ustreza, nenadoma dobi vse drugačno perspektivo, vključno s tem da spuščaš v svoje življenje le ljudi, s katerimi postaneš boljša oseba in dejansko 'dobiš najboljše' ne pa 'nadomestek za praznino in bolje kot nič'. Praznino si itak lahko zapolniš samo sam, ko pričakuješ da ti jo bodo drugi (partner), je itak obsojeno na neuspeh.

Punce, en velik . Moj nasvet - ne se totalno zapret pred svetom - na začetku sicer res potrebujemo svoj čas za žalovanje, potem pa glavo pokonci in pogumno naprej. Je pa res bedno tisto prvo obdobje, ko čutiš to praznino v sebi.

Vendar! Vsak konec pomeni začetek neke nove poti in daleč od tega, da to pomeni spremembo na slabše. Tudi jaz predlagam, da se posvetita sebi, iščeta tudi tiste najbolj mini stvari v vajinem življenju, za katere sta lahko hvaležni v tem trenutku. Meni že dober čajček pomeni nek samo moj obred, ki ga obožujem. In da se kdaj spomnem na to, da sem zdrava, imam svojo posteljo in streho nad glavo in je že to en super-dober štart, ki ga nekateri žal nimajo. Najbolj pomembno se mi zdi, da se zavedata, da je to le prehodno obdobje in da vaju čaka še veliko lepega. Kaj vse, pa bosta videli čez čas.

Sigurno se razhod ni zgodil brez nekega tehtnega razloga, vsaj ne po toliko letih. In vama želim, da se ne bi ujeli v pretirano idealiziranje pretekle zveze. In pretirano razčlenjevanje vseh zadev. Poskušajta odnesti čimveč pozitivnega iz situacije, se naučiti nekaj o sebi. Mislim, da se da, samo vztrajen moraš biti in se ne predati. Se soočiti z vsemi občutki, si jih dovoliti čutiti in jih nato spustiti. Da nastane prostor za nova doživetja in nove ljudi. In - tek oz. kakršenkoli šport, kjer se dobro prešvicaš, osvobaja ter navda z optimizmom, preverjeno!!! Morda bo kateri pomagal tudi tale članek: Finding Strength in Hard Times


Se zelooo strinjam!

ah, romy saj bo, kar privošči si čas za žalovanje, razočaranje in smiljenje sama sebi. boljše zdaj, kot potem. jaz sem bila pred leti, ko se je končala moja osemletna zveza prvih nekaj mesecev, kot bi na novo zaživela - živa in srečna. je pa potem prišlo vse za mano in sem rabila precej več časa za se spravit k sebi, kot sem si kdajkoli mislila. pa ne zato, ker bi obžalovala, da njega ni več ob meni, ampak zato, ker sem se soočila s takšno veliko spremembo v življenju (v zvezi sem bila namreč od 17. leta in on je bil moj pri fant). potem pa spet, ker sem bila dve leti samska, še veliko časa, da sem se navadila spet bit v zvezi, ampak sem k sreči spoznala takšnega, od katerega v nobenem trenutku nisem čutila nikakršnega pritiska oz težnje, le prijetno druženje, ki se je vedno bolj in bolj spontano razvijalo ... velikokrat se namreč zgodi, da novi ljudje preveč silijo vate in se ustrašiš čas, čas in še enkrat čas si vzemi, ki je zelo dragocen. zazri se sama vase iz te situacije pa potegni kar se da največ v svoj prid. kot sem napisala zgoraj, je bilo pri meni kakšno leto po končanju tiste zveze zelo hudo, pa vseeno lahko zdaj rečem, da te izkušnje ne bi zamenjala za nič na svetu. zaradi tega sem zdaj tako boljši človek, da sem ponosna, ko pomislim kaj vse sem se naučila in kakšen človek sem postala

---

tinčekmandarinčke, pa še zate nekaj: kdor te ima rad in te spoštuje, bo skupaj s tabo vzel tudi vse tvoje ljubezni do drugih bitij. niti pod razno si ne morem predstavljat, da bi moj partner omejeval mojo ljubezen do mojih živalic in do živalic napsloh. sem pa bila tudi v zgoraj opisani zvezi kdaj deležna tega, ko maček ni smel spat na postelji, ker bo kao umazana posteljnina ali pa sem jo morala celo tik pred spanje preoblčet, ker je našel na njej dve dlaki. pa je imel kao rad živali, ampak živali niso za na posteljo. pri meni in moji družini so in bodo.

Jaz ti pa predlagam, da ta čas, ko si samska, izkoristiš za to, da se naučiš živeti sama s seboj. Ker si bila tako dolgo v vezi, si verjetno navajena, da je nekdo ves čas ob tebi, vendar se mi zdi zelo slaba ideja se na nekoga ves čas nanašat in biti vezan nanj s svojimi življenjskimi odločitvami, ker potem ne znaš več racionalno razmišljat, kar je najbolje zate in ne za oba skupaj. In kot je rekla jagoda007

Ko se naučiš živeti sam s sabo in sebe vzljubiš, sebe spoznaš, ko najprej odrasteš, lažje potem veš, koga hočeš ob sebi in lažje ta prav človek pride v tvoje življenje oz. lažje ga pritegneš v svoje življenje.

Jaz sem bila do 21. leta samska in sem bila pri prvi ljubezni že ženska, ne več otrok, ampak izgrajena osebnost. Pri 15., 16. letih se naj ne bi stopalo v zveze (niti v seksualne aktivnosti, da ne bo pomote - nisem staromodna, gledam zgolj na psihološko zrelost), ker takrat si še najstnik - pol otrok. To je čas za šolo, prijatelje, hobije, neobremenjenost, igro ... Vse ostalo bo že kasneje prišlo, ob pravem času, v vsej svoji veličini. Mah, meni je nekako čudno, ko slišim, da imajo ljudje pri približno 19. letih za seboj že večletne zveze. Mogoče zato, ker sem jaz bila "pozni cvet".

Gita, tnx, ker si delila svojo izkušnjo in pogled. hug

Najdi si nekega kinologa. Preverjeno je še najbolje. Na treningih, tekmah...se jih najde, samske in skulirane.

Bi še razumela, če bi ga motilo da spi na postelji-se naredi kompromis, psica dobi svojo posteljo ob vajini...amak takole nasplošno mi pa pribije pritisk, ko so ljudje nesramni do nas zaradi tega, ker posvečamo čas tudi živalim.
Ljubosumje, tečnoba...samo stopnjuje se in vedno težje je končati zvezo, ker je vmes še lepih spominov.

Jaz pa sem se odlocla, da se z moskimi sploh ne bom vec ubadala. Do pravosodnega nema nada de nada. pika.

o žeskah katere "želijo" imeti ob sebi nasilne moške veliko govori knjiga od dr. Christiana Gostečnika - Neprodirna skrivnost intime.

Ponavadi so bile take ženske v otroštvu zlorabljene, žrtve nasilja...