Anja, meni deluje klasičen primer človeka, ki ni zadovoljen s tem, kar in kjer je v življenju trenutno in se zato znaša nad drugimi. Od tega, da je sam, do tega, da še vedno živi doma ... verjetno to niso (bili) ravno njegovi življenjski cilji pri 30-ih.
Ljudje, ki so zadovoljni s sabo, se namreč ne bodo trudili drugim, ki so bolje od njih, uničiti srečo.
Sicer pa to, zakaj on to počne, sploh ni pomembno, ker je to njegov problem, ne tvoj. Zakaj bi se ti ukvarjala s tem in ga reševala? Dovolj je star.
Možnosti imaš, kakor jaz vidim, dve: ena je, da se naučiš to ignorirati (dejansko, ne le navzven - moraš se toliko okrepiti, da ti to ne bo prišlo do živega) + bratu povedati, da je to tvoje življenje in se nima pravice vtikati. Naj skrbi za svoje življenje, bo imel več kot preveč dela.
Če ne bo pomagalo, se lahko pomeniš še s starši, da se oni z njim pomenijo.
Tretja možnost, če se bo izkazalo, da je zveza čedalje bolj resna in gre v pravo smer in se doma stanje ne spremeni, je, da se skupaj s fantom odseliš in zaživita na svojem. Če je res pravi, bi bilo škoda, da ti zveza zaradi osebnih frustracij tvojega brata propade.
Pa tudi sicer je prav, da gredo mladi na svoje.