neleja je napisal/aČe ti ni odveč, deli z nami kakšno metodo oz. način prebolevanja - mogoče bo uporabna tudi ostalim ki s(m)o v tem..
Če mene vprašate mora človek enkrat doseči dno, da se potem lahko pobere. Vsaj pri meni je bilo tako. Ko sem že mislila, da je pa sedaj že ok, da sem bolje, sem s tako hitrostjo treščila na tla, da se mi je v glavi odvrtel film in življenje razsulo na koščke. Alkohol je pri temu zelo,zelo pomagal in hvalabogu, da v teh trenutkih nisem bila sama. In potem se začne človek sestavljati in je res bolje. Puščas za sabo, bolj si prepričan vase, da si sposoben biti sam, sposoben najti novega partnerja in da si sposoben sprejeti drugačno vezo kot je bila prejšnja
.
Jaz sem "spoznala" v teh trenutkih čudovite ljudi in bi mi bilo precej težje, če jih ne bi bilo ob meni (mislim, da bi si morala strokovno pomoč poiskat). Ne znam si predstavljati, da bi bila sama (najbrž bi se bolestno navezala na prvega tipa ki bi prišel mimo, kar pa je bedarija).
Priporočam, da se naslonite na prijatelje, prisilite se it žurat, ne bit sami.
Jaz pravim da se klin s klinom zbija, občutek, da si nekomu simpatičen, da se nekdo obrne za tabo je zlata vreden in izjemno poboža ranjeno dušo. Meni je občutek, da imam ob sebi še vedno ljudi na katere se lahko zanesem največ pripomogel. Potem zmoreš vse.
Zdaj pa naprej, najt nekaj za "poservisirat"

Čustveno se še nisem pripravljena vezat in ko človek spozna, da je to čisto ok in normalno, si že na konju

Se pa zavedam, da mi bo še kdaj precej hudo in me bo kaj potolklo, ampak si rečem, da bom že, bom že dala čez, zato ker me zanima kaj bo potem (firbec babji:) ).
Je pa seveda tako, treba je sprejeti prtljago, ki jo nosimo sabo in to prtljago bo moral tudi naslednji partner sprejet. Hočeš nočeš, drugače gledaš na stvari kot ko smo bili stari 18. In prav je tako

Pa tako, my middle name is Bitch in lažje je, če si rečeš da gre tebi bolje kot bivšemu (četudi si v prijateljskih odnosih)

Malo zmedeno napisano, ampak saj razumete
