Veliko tega vidim, parov ki so skupaj zaradi navade in tem "neosnovanim" strahom pred samoto..žalostna reč ni kaj. V takem primeru vedno raje samski..sam sprejetje odločitve ni nič kaj lahko, saj pogledaš razloge proti in te mine, ponovno iskanje, ponovno flirtanje, nerodne situacije, razumevanje, privajanje. Vsak začetek je lep, ko si še čisto zmešan od zatreskanosti, samo je tudi veliko ovir v tej fazi s katerimi se marsikomu ne da ukvarjati pri 35 gor. Raje ostane s partnerjem kot riskira vse za minute sreče.
Ko sva z dragim imela fajn krizo mi je to dejansko preprečilo zaključek odnosa..če je bova imela spet bo verjetno ista situacija...relativno kmalu bova pri 30 ih in se bo zgodba ponovila, po tolko letih pa bova lahko čisto zvodenela od tega odnosa...in smo pri žalostnem zaključku.
Seveda ni nujno da se to zgodi, samo smo pri verjetnosti "fifty fifty" In potem se vprašaš ali imaš "jajca" tvegat in stvar nadaljevati in tudi obratno, stvar zaključiti.
no pa sem fejst zašla....
