Čeprav se srečujem z skoraj enakimi težavami kot ti, je zame vseeno malo drugače. Prva in najpomembnejša stvar, ki me je bilo groza in s katero sem se morala pomiriti je bilo dejstvo, da lahko ostanem sama, da se lahko zgodi, da ne bom našla (več) primernega partnerja za razplod in da sem od sedaj dalje odgovorna sama zase. Da ne morem nikogar poklicati, če mi komp faše virus ali crkne televizor

Trapasto, ampak imela sem občutek, da vse moje življenje temelji na partnerju.
Začela sem s spoznavanjem same sebe, kaj sploh hočem. Pogosto srečam ljudi, ki so nesrečni pa sploh ne vedo kaj hočejo, česa si želijo. Za začetek sem si napisala seznam stvari, ki me veselijo, ki jih ne maram in ki bi jih rada delala, doživela, znala. Napisala sem seznam lastnosti, ki jih pričakujem od partnerja in nato izbrala 3-4, ki so nediskutabilne. Kot pravi Milivojevič, popolnega parnerja ni, superman ne obstaja, vsak bo imel napake, treba se je samo odločiti, katere lahko prenašaš in katere ne.
Tisti seznam je seveda doživel že milavžent revizij, ker sem vmes razmislila, domislila in prebrala, ampak sedaj se vsaj gibljem v pravo smer. Seznam se je spremenil v list na steni, tako da imam svoje cilje vedno pred očmi.
Pa da ne bo vse tako super slišat, najprej sem zrušila in uničila vse, kaj je do takrat obstajalo, pravzaprav to še vedno delam. Ne vem zakaj, neka samodestruktivnost je v meni. Mogoče imam občutek, da bom potem iz pogorišča, ko ne bo nič več obstajalo, lahko zrasla taka, kot bi morala biti.
In ne želim in ne iščem partnerja, dokler ne bom zadovoljna sama s sabo. Partner je hitro lahko obliž na rani, pod obližem pa se nabira gnoj, ki lepega dne spet poči. Partner ne more biti odgovoren za tvojo srečo.