Samski

Povsem se strinjam z napisanim, ker imam za sabo podobno izkušnjo izpred malo manj kot dveh let. Skupaj sva se preselila, ko sva bila par malo več kot leto dni, živela skupaj kot par 8 mesecev, se vmes razšla in živela skupaj še pol leta, da sem si razrešila stanovanjsko problematiko in se odselila. V času, ko sva živela pod isto streho in nisva bila več par, mi je bilo najboljše - ker nisem bila več obremenjena z raznoraznimi stvarmi, ki bi izhajale iz razmerja, v tem času sem tudi spoznala sedanjega fanta. Pač sva z bivšim odkrila, da nisva kompatibilna kot partnerja v razmerju, spremenila sva se, imela sva/imava drugačne želje in se nisva več videla skupaj. Razšla sva se brez kakšnih ceremonij, mi je pa že pred tem nekajkrat priredil take scene, da sem lahko nekako predvidela, da v kratkem pač ne bo šlo več.

Tudi jaz sem čedalje bolj prepričana, da sem storila prav. Pravzaprav sem v to 100 % prepričana.

Vendar se pojavi en problem pri spoznavanju drugih fantov - pa ne me sedaj razumeti kot da hitim v neko novo zvezo, sploh ne, ampak opazila sem, da popolnoma zmrznem ob kakšnem fantu. Res totalno. Ni mi do zvez in tega nimam niti v načrtu, ampak se sploh ne morem sprostiti in uživati v družbi nekoga, ki mi je všeč in jaz njemu. Postanem skrajno hladna in naredim zid po popolnoma nepotrebnem. Res so me čisto povozili ti zadnji tedni skupaj, sploh pa njegove besede, ko preprosto ni mogel reči, da si me ne želi več in si je raje izbral neko kvazi pavzo z njegove strani. Imam občutek, da bi me samo rad obdržal v ognju tako za vsak slučaj, če bi čez čas spoznal, da ne more biti brez mene iz kakršnihkoli razlogov. Počutim se kot predmet, ki ga shraniš, potem pa se odločiš, če ti še bo koristen ali ne.

Jaz sem sicer, po mnenju drugih, meni se tako ne zdi, dokaj hitro po končani eni zvezi prešla v drugo (minili so kakšni štirje meseci). Ravnala sem po občutku, zavestno sem se spustila v razmerje s sedanjim fantom, ni me omejeval 'čas, ki naj bi si ga vzela za prebolevanje', čutila sem, da sem pripravljena na sveže razmerje z nekom drugim. Za prebolevanje niti ne potrebujem nujno distance, dovolj mi je zavest, da pač ne želim z nekom več biti na relaciji ljubezenskega razmerja.
Se mi zdi pa skrajno nefer in grdo od tvojega bivšega, Alecia, da te ima za ping pong žogico, ki bi se mu, ako bi se njemu zazdelo, kar sama od sebe prikokalila nazaj v naročje. Malo morgen. Ne obremenjuj se s tem, kaj je on hotel doseči s koncem razmerja, važno je, da ti veš, zakaj je do tega prišlo in boš šla tudi lažje naprej. Brez njega, kakopak. Želim ti vso srečo.  

Tudi, jaz sem po dolgm času samska, s fantom sva šla narazn eno uro nazaj... Ubistvu sem to želela... Ampak kako smo ljudje čudna bitja, no vsaj jaz. Želela sem si svobode, želela sem si, da bi lahko delala karkoli, kadarkoli, kakorkoli, da bi se razvijala, se posvečala le sebi, odkrila kdo sem, kaj zares hočm, se posvetila študiju, ki mi pomeni vse na svetu... In zdaj, ko imam možnost, kaj? nič... Ne vem kaj naj sama s sabo. Počutim se prazno, strah me je svobode... Kot, da bi mi nekdo odpru vrata kletke pa ne bi upala vn... Smešno, res...
Kje začeti?

summertime, verjetno sta bila dlje časa skupaj in si še precej navezana na njega. Te svobode se človek relativno hitro navadi bi rekla iz lastnih izkušenj, meni so bile/so še vedno druge stvari težje... Ampak glede na to, da si še na faxu, imaš verjetno tudi nek krog kolegic, sošolk, s katerimi se lahko družiš in jim nameniš kaj več časa... Sčasoma pa boš tudi spoznala prednosti svobode, ni pa lahko...
In če si se odločila, da ga pustiš...Očitno je bila želja po tem, da ni pravi, večja... Ko so dvomi, je to vsekakor najboljša rešitev, čeprav je težka...

Summertime, zgodaj je še, da bi delala velike načrte - konec koncev si samska šele par urc - zadihaj najprej, zjoči se, nasmej se, uživaj v tem, da imaš prazno glavo, ne skrbet, prespi vse skupaj, zaupaj se prijateljici,.... v začetku bo gotovo čudno, ampak se navadiš.

ja res je, da malo hitim... samo nisem tega pričakovala, mislila sem, da bom imela tak pozitivn, poln občutek... seveda imam prijateljice, sicer oddaljene, ker večina ni iz ljubljane ampak ja seveda več časa z njimi, več časa branju knjig in več časa, da končno grem na kšn sprehod, ker sm abnormalno lena

Pozdravljene!

Tole je moj prvi post in vas zato lepo pozdravljam. Po nekakšnem čudnem naključju sen zavil na ta forum in v tole temo, ki pa je trenutno tudi tema mojega življenja.

Kje naj začnem? Moj namen je malo olajšat dušo, prebrat kakšno vpodbudno besedo, na začetku pa predstavit situacijo v kateri sem se znašel.

Tako kot je naslov tele teme, sem tudi jaz samski. En mesec in en dan. Punca je pred skoraj dvema mesecema odšla delat v tujino. Situacija je bila malo čudna, stresna že pred njenim odhodom, potem se je stanje samo še slabšalo. Njen čustven odziv ni bil takšen kot naj bi bil, ni me pogrešala, v bistvu so izginila vsa čustva do mene. Sem ji rekel, da verjetno zaradi menjave okolja. Potem pa je prišel večer, ko je poklicala in rekla, da ne more bit več z mano. Razlogov je več in so bili včasih problem že prej v razmerju.

No, pa saj to me ne moti tako, če nekdo ne vidi izhoda se pač umakne. Razumem. Ampak moti me to, da obstaja nek tretji dejavnik, ki je potreben, da sprejme človek odločitev. Tukaj naj bi bila to sprememba okolja. Menim, da je potrebno razčisti zadeve takoj, ne pa čakat na neko vzpodbudo iz okolja. In danes sem izvedel še, da ima že novega tipa in da se namerava kasneje celo preseliti nazaj v tujino in tam živet. Kakšen človek zavrže tako 6,5 let razmerja in si v enem mesecu ustvari že plane za novo življene. Res težko dojemam vse skupaj. Moti me tudi to, ker sem mnenja, da ko sva prišla v fazo, v kateri bi morala začet reševat zvezo in stvari malo reorganizirat, je ona odnehala.

Danes, ko sem izvedel, da je že z drugim, sploh nisem bil presenečen, ker sem v bistvu ves čas vedel, da ona funcionira na tak nači, tako je bilo s fanti pred mano in tako je očitno tudi sedaj.

Ne vem no, ampak meni se zdijo takšni vzorci obnašanja zgrešeni. Potem imam občutek, da je vsa zadeva tako površinska. Zgledalo pa je, da bolje razumeva kaj je potrebno početi za doro zvezo, kako jo negovati in se truditi. Mislil sem, da ne bo tako hitro odnehala. A zdaj je kar je.

Srečujem se s podobnimi težavami, kot mnoge tukaj, da nimam pravih prijateljev, s katerimi bi lahko živel kvalitetno socialno življenje. Nimam pojma, kako naj navežem stike z dekleti. Zadnjič sem šel ven na žur in v celi noči se nisem pogovarjal z nobeno puncu :-/ Pa rosno mlad tudi več nisem (29) in me že malo skrbi vse skupaj.

Tako, upam, da nisem bil predolgi.

Lp

Očitno samo jaz visim na tej temi "samski" in bom spet prva:) Ajej, zaskrbljujoče.
Po moje to, da je šla v tujino, ni vzrok, da te je pustila, ampak posledica njene odločitve, ki jo je verjetno v sebi naredila že prej. Ko greš takole stran, ne narediš tega v enem dnevu (vsaj ponavadi ne) in je to ideja, ki se nekaj časa rojeva v posamezniku - potem splanira, kako bi bilo "najlažje" in najboljše, da bi bilo čim manj težav.
Zakaj je zavrgla 6,5 let boš težko zares izvedel, verjetno pa bo čas naredil svoje. Jaz sem ga pustila po 10 letih in sem torej "zavrgla" toliko let-samo...vedno je nek razlog in očitno je bil dovolj velik, da se je odločila, da gre. To ni lahka odločitev.

Pogrevanje za nazaj ne bom rekla, da je brezveze, verjetno del tega tudi potrebuješ sedaj. Ampak boljše zaradi iskanja vzrokov, zakaj je šla itd. ti ne bo, kvečjemu huje. Moški ponavadi kar dobro potegnete črto in želim ti veliko energije, da to uspe tudi tebi.

Poskusi to vzeti kot priložnost... Jaz sem v tem letu bistveno okrepila npr. športno udejstvovanje (sem že prej, ampak sedaj je res intenzivno), kakšen drug hobi še iščem. Šport svetujem tudi tebi-ker je ZAKON. Na prijatelje ne računaj ne vem kaj. Bodo nekaj časa sočustvovali, ampak slej ko prej se bodo vrnili v stare tire in ti boš še vedno bolj ali manj prepuščen samemu sebi in odvisen od tega, kako si boš sam naredil dan. Saj je bedno-it sam v kino itd. sploh ko si navajen, da imaš koga ob sebi in so okoli tebe sami parčki. Ampak postopoma se navadiš in je čisto ok. Nekaj časa potrebuješ, pa boš car, ti rečem!:)
Kar se pa spoznavanja punc tiče na žurih...Sem tudi sama imela en čas tako potrebo, pa se ni ravno obneslo-vsi so se mi zdeli kreteni in neuporabni... Če se bolje počutiš, če greš kaj ven zažurat, super, pojdi, samo ne imet ne vem kakšnih upov. Bo že prišla, ko bo čas (joj, kdo se oglaša:)).

Skratka če povzamem-sedaj je trenutek, da se zaneseš na samega sebe, da se izkažeš do samega sebe in si pokažeš, da si car, ker zmoreš vse to in še več-sam. Pa ne razmišljaj o biološki uri-ker nisi niti star niti to ne prinese ljubezni, ampak samo eno napetost in natempiranost, da najdeš nekaj novega. Jaz sem v tem letu precej bolj spoznala sama sebe... Ne bom ti pa metala peska v oči in rekla, da malo počakaj in bo boljše in da naj gre vse skupaj k vragu. Bo boljše, bo pa nekaj časa še težko. Ampak tako je življenje: gor dol gre vedno:)

Stewie, jaz sem bila lani pol leta na Erasmusu in sem prišla do zaključka, da se ob takih situacijah (selitev v tujino, dolgo obdobje ko se z boljšo polovico ne vidiš) res ena ogromna preizkušnja razmerja. Iz celotne družbe, s katero sem se družila v času izmenjave, sem samo jaz prišla nazaj tako kot sem tja prišla- v zvezi z mojim fantom, ki ga niti pod razno ne bi nikoli prevarala. Ostale prijateljice (in prijatelji) se že kaj kmalu pustile tipe. Se mi zdi, da se v času, ko si dalj časa narazen, stvari precej skristalizirajo. Jaz sem pač takrat ugotovila da imam res super fanta, ostali pa so ugotovili da to ni to in so svoje zveze po hitrem postopku prekinili. In ne glej na to kot da je punca vrgla stran 6,5 skupnega življenja- predstavljaj si, da bi stvari furala naprej, ona se v zvezi ne bi dobro počutila, verjetno da to tudi tebi ne bi bilo v redu. Bolje da sta šla narazen po šestih letih in pol kot pa da bi šla po trinajstih.

Verjamem pa, da ti je hudo,imaš vso pravico do tega, bo pa čez čas bolje in ne dvomim da ne bi prej ali slej spoznal punce, ki si bo zares želela biti v zvezi s tabo

Sea, hvala za vzpodbudne besede.

Odhod v tujino res ni vzrok za nastalo situacijo, je pa verjetno nek trenutek, kjer si v nekakšnih olajšanih okoliščinah. To je tako, ko si že prepričan, samo čakaš še, na nekaj, kar ti bo dalo dodatne vzpodbude da narediš ta odločilen korak.
Mogoče sem se slabo izrazil z besedo zavrgla, ampak sem imel v mislih to, da ni bilo nekih res hudih nesoglasij, jasno izrečenih stvari katere ne štimajo, ni bilo nekega zelo izrazitega padca, krize, ki bi na vse to pokazalo. Zame je bila informacija kot strela z jasnega, kjub temu, da takoj po odhodu v tujino ni našla nekih čustev do mene. Bil sem prepričan, da se bodo vrnila.

Sploh pa mi ni jasno kako lahko človek v enem mesecu konča razmerje, najde novega partnerja in že načrtuje prihodnost z njim. To je malo bolano. In to me tudi boli, da sedaj vidim, da je nisem poznal. Vedno je delovala zelo iskreno, odprto.

Ja, vem da bodo šle stvari na bolje in, da ni vse tako črno kot se zdi. Mi pa pomaga, če lahko takole neobremenjeno pišem in potem berem mnenja.

Glede športa bi se strinjal s tabo, vendar ves svoj čas namenim prav športu. Ampak ne za sebe, za svojo korist, ampak za druge, ker je to moj poklic. Tudi tukaj se srečujem z mnogimi ljudmi vendar na nek način to ni isto. Hrepenim po pogovoru s poplnim neznancem, zanima me kako bi se obnesel takšen pogovor. Imam občutek, da bi takole na štiri oči takoj zmrznil. Željo imam tudi deliti svoja razmišljanja s tujci, ne z ljudmi ki jih že poznam. Čisto tako, neobremenjujoče. No saj bo tudi to prišlo čez čas.

Samega sebe spoznavam sedaj zelo intenzivno, zato bi se tudi priporočal za kakšno dobro knjigo, ki bi mi povrnila malo samozavesti

Lp

Saj se to ni zgodilo v enem mesecu...že Sea je poudarila da je to izviralo že od prej in je bil odhod v tujino le pika na i temu, kar je najbrž čutila in se odločila že pred časom. To ne pomeni, da je bila čisto neiskrena, le dovolj prepričana in pogumna ne, niti se ni znala znebiti slabe vesti in strahu. Vseeno je bila strahopetna do neke mere, ne prva ne zadnja. Poskušaj ne več razmišljati o tem (vem da je težko), ampak verjemi da se to nikakor ni "zgodilo" v enem mesecu, NIKAKOR.

Žal moški veliko krat ne znate "brati med vrsticami" in žal me ženske veliko krat ne premoremo poguma, dokler dejansko ni prepozno - takrat pa je radikalno in odsekano.

Srečno in pogumno naprej, pa naj se še tako zlajnano sliši, sčasoma bo vedno bolje

Ok, hvala za vse vzpodbubne besede!

Mislim, da se nismo dobro razumeli tukaj. To, da je uvidela, da midva nisva za skupaj že veliko prej, kot pa pred enim mesecem, mi je popolnoma jasno. Mi pa ne gre v račun to, da prvič v življenju spoznaš osebo in čez 6 tednov veš, da je ta oseba prava zate, da z njo načrtuješ prihodnost, da se nameravaš zaradi te osebe preseliti na drug konec sveta. Ne vem, mogoče pa sem samo jaz tako čuden in je to drugače kar stalna praksa pri ljudeh.

Saj razumem, da si najdeš nekoga za popestritev, tolažbo, karkoli, mogoče se lahko kasneje razvije tudi kaj več, ampak po 6. tednih (6 tednov je namreč odkar je odpotovala in 4 tedne odkar nisva več skupaj) imet take plane z nekom. Mislim, da je to absolutno prehitro. No pa saj to ni moja stvar, vendar me močno bega, ker ne razumem teh dejanj.

Drugače pa glede naju razumem in spoštujem njeno odločitev. Je bilo pa težko, zaradi razdalje in pomankanja komunikacije in sem do danes na nek način upal, da se bo dalo še kaj pogovorit. Razlog za to je tudi hud občutek krivde, ki ga čuti in posledično je pogovor potekal tako, da jaz ne bi preveč trpel. Zato sem do danes, ko sem zvedel, da ima drugega, nekje globoko v sebi še kar upal.

Zdaj pa je čas, da grem naprej in pustim stvari za sabo.

Mi je pa strašno čudno in nadležno, ko se pogovarjam o preteklih dogodkih. Vse stvari sva namreč počela skupaj in ko se zdaj pogovarjamo s prijatelji o preteklosti sploh ne vem kako bi se izražal. Naj govorim, kot da sem vse doživljal sam ali naj govorim v dvojini in vedno omenim njo zraven. Kako rešujete ta problem?

Hvala še enkrat za vse besede, ki mi jih namenite.

Lp

Stewie, Tikka ti je dobro razložila.
Sama bi dodala, da tudi če je mirno v zvezi, še ne pomeni, da je vse ok. Midva sva tudi imela vezo, za katero je na zunaj veljala za super in si nihče ni mislil, da se bo sfižilo. Pa je vseeno bilo marsikaj narobe. Pač sta bila oba taka karakterja, da nista delala scene drug drugemu, bolelo jo je pa vseeno kaj, da se je tako odločila. Pa niti ne gre za to, da bi bil ti kriv, ampak pač nista bila kompatibilna.

Mogoče je bilo pri meni pomembno spoznanje to, da se take stvari dogajajo zelo veliko ljudem, da to ni nič čudnega in predvsem, da je to del življenja. Še vedno, če sama sebi potiho priznam, je vse to bilo potrebno in sem prepričana, da ni bilo zastonj-ko bo prišla naslednja priložnost, bom imela neko znanje in izkušnje... Ko sem jaz bila tu cela potrta, so punce napisale, da rabim čas in to se je nekako tudi potrdilo in se potrjuje še naprej. Predvsem ne išči cel obupan po enem mescu nove rešilne bilke, ker boš "farbal" samega sebe.
Če si športnik, bo pa prebolevanje bistveno lažje-pa čist zares!:)

Edit: dodajam kar se tiče dvojine. Veza ni nekaj, česar bi se moral sramovat. Pri meni je tako, da tisti prijateji, ki so nama obema frendi...avtomatsko omenjam: sva bila. Ampak čez čas je tudi teh preteklih dogodkov bistveno manj in sploh ne boš opazil dvojine/ednine/mogoče celo množine. Pri novih frendih pa nekak sploh ne opazim. Če je pomembno za vsebino/koncept, da sva bila oba, rečem z bivšim, sicer pa rečem: ko smo šli ali pa ko sem bila bla bla bla. Pa to ni neka huda teorija, ampak nekaj, kar se mi je avtomatsko zgodilo.

Meni se je zelo podobno zgodilo. Gre za to da po vseh preteklih izkušnjah veš kaj nočeš in lahko veliko hitreje oceniš kdo je "pravi". Vseeno še ni rečeno da ne gre za "rebound" in morda se iz tega ne bo prav nič izcimilo na dolgi roki. Nisi čuden, da ne razumeš (jaz tudi ne bi če ne bi tega dejansko doživela), ni pa niti ona čudna za moje pojme, kvečjemu precej normalna.

Ko govoriš o preteklosti pa je tako - da ko ti bo vseeno oz. boš prebolel boš zlahka rekel npr. jaz in Marjanca sva počela to pa to, dokler ti ni, bo težko. Vseeno poskušaj govoriti normalno, tako kot sta skupaj doživljala, sčasoma ne bo več povzročalo bolečine. Mislim da pri tem ne gre za "sram" ampak bolečino ki jo povzroča podoživljanje skupnih trenutkov. Bo minilo, še vse je.

Kar jaz najraje svetujem (kljub vsesplošnemu nasprotovanju) pa je: klin se s klinom zbija Jasno tudi to ni najbolj enostavno, ampak preprusti se in bodi socialen, najboljšo boš našel tam kjer najmanj pričakuješ, samo odpri oči.