Samski

Tudi sama sem samska in po mnenju nekaterih toliko stara, da bi lahko že imela otroke, jaz pa še blizu kake zveze nisem. Joj, o, joj!!! ;)  Posledično poslušam predvsem:
- "Kako si ti zbirčna"
- "Preveč kompliciraš"
- "Sprijazni se, da popolni ne obstaja"
Večinoma se takim pripombam samo nasmejem in se ne obremenjujem z njimi. Priznam pa, da me vedno bolj spravi v slabo boljo to, da se je večina mojih prijateljev iz žurerjev spremenila v "stare zakonce," ki raje sedijo doma kot da bi se udeležili kakega družabnega dogodka, izleta itd.
Za nekatere se je tako izkazalo, da je bilo naše prijateljstvo zgolj prijetna animacija vse dokler ne najdejo resnega partnerja.

Oja to je popolnoma prepogosto in jaz tega popolnoma ne razumem

Dalichka, podpišem se pod vse. Te izjave meni počasi presedajo pa vsi so jih polni. Najboljša je ta, da popolnega ni. Jao. Nekje že je popolni zame. Se mi zdi, da vsi mislijo, da utopično čakam na princa na belem konju.

Točno. Vedno ena in ista pametovanja, kot si jih omenila, pa še druga v smislu:  "Pa kaj še čakaš, boš postala stara in grda. Kdaj pa misliš imet družino? Kaj misliš da boš lahko sama živela ? itd "  Načeloma tudi jaz preslišim vse te izjave, ampak ko pa si na kakšem družinskem srečanju in te vsi nadlegujejo, pa zna bit nadležno.

Priznam pa, da me vedno bolj spravi v slabo boljo to, da se je večina mojih prijateljev iz žurerjev spremenila v "stare zakonce," ki raje sedijo doma kot da bi se udeležili kakega družabnega dogodka, izleta itd.
Za nekatere se je tako izkazalo, da je bilo naše prijateljstvo zgolj prijetna animacija vse dokler ne najdejo resnega partnerja.
Ja in če si že vzamejo čas imajo večinoma samo čas za popoldansko/večerno kavo/pijačo. Halo, kaj pa žuri, kot so bili prej? Ah ne to odpade. A potem poslušam kolegice na pijačkah "Joj, nikamor ne greva, nič se nama ne da, vsak dan je enak, nič se nama ne dogaja.." Ha, ko se pa kje kaj dogaja oz. je priložnost za žur, so pa spet izgovori da se ne gre.

 

 

Jaz skupnih žurov nekaterim sploh ne predlagam več. Enkrat sem celo punce "zbobnala" na kup in smo šle skupaj ven žurat, pa še zdaj obžalujem poskus. Še dobro niso prišle v klub (katerega so one predlagale), so že začele jamrat in kritizirat kako je bedno, kako so patetični naokoli ipd. Se mi zdi škoda svoje energije. Jaz sem se, tudi takrat ko sem bila v zvezi, z veseljem družila s prijatelji in hodila z njimi na različne evente (samo da je žur ;)), dopust, izlete, saj sem želela z njimi tudi kaj "doživet" in jih ne samo informirat ob kavicah o novostih v mojem življenju.
Ne da privošči, ampak mi je kar malo lažje ko vidim, da nisem edina

Podpis. Tudi sama sem srečno (!) samska, ampak resničnost te izjave me je prav zabolela. Dobri odnosi s prijatelji so mi zelo pomembni, vendar sem bila pogosto postavljena na drugo mesto zaradi "resnih" zvez. Zato se čisto strinjam s Tikko.

Kaj počnete samske ob vikendih na sploh in petkih, sobotah zvečer?
Mene je ta vikend precej stisnilo, ko sem ugotovila, da nimam nič za počet in da spet nima nihče nič časa... Iščem ideje za takšne zadeve...
December bi pa itaq najraje že sedaj kar preskočila...

Popolnoma razumem prezasedenost, hitri tempo, pa tudi to, da imajo nekateri, ko so v zvezi, manjšo potrebo po socialnih stikih. Ne razumem pa, da je težko poklicat in vprašat prijatelja kako si, se dogovoriti z njim za kako športno aktivnost, pijačo itd. Sama sem prepričana, da si bo pravi prijatelj vzel čas ne glede na tempo, ki ga ima. No, vsaj tako si ga peščica mojih.

Sea, tudi jaz sem bila v zelo podobni situaciji, ampak moram napisati, da so se zadeve obrnile na bolje. Se mi kar uspe uskladiti s prijateljicami za kak žur, kino itd. Meni je dovolj enkrat na teden   Če si iz okolice LJ, pa se lahko kdaj zmenimo in gremo skupaj ven

Zaporedni sporočili sem združila. Tikka

Še ena, ki ima malo več časa odkar je samska.
Sicer imam prijatelje s katerimi pa se dobivam minimalno več kot prej - to pomeni, da jih že prej nisem hotela zanemarjat in so zato nekateri razmišljujoči, ki se ne bojijo kritik oz. so pripravljeni delati v življenju ostali.

Tako, da razmišljam seveda, da bi po dolgem času šla malo žurat oz. zmeraj sem rada spoznavala ljudi. Stara sem 26 let. Če bo katera za se lahko skupaj kdaj dobimo za klepet, druženje, zabavo in morda podebatiramo tudi te teme o samskem življenju:) Sem mnenja, da je potrebno samo govoriti o težavah in jih ne dajati v podzavest.

LP!

Zdravo vsem, sicer nisem samska, vendar sem na dobri poti, da to postanem. Fanta imam že skoraj 8 let vendar sva prišla do točke ko ne znava več naprej. Vsak dan razmišljam ali naj odidem pa ne zberem moči. Sicer pravijo, da je bolje biti samski kot pa v slabi vezi.

Mene je strah, ker bom kmalu stara 29 let in se bojim, da bom ostala sama. Sicer vem, da je to brezvezno razmišljanje, vendar pa kljub temu tako gledam na stvar.

Kako naj začnem na novo, kje spoznati samske moške,...
Včasih sem rekla, da kdor je pri 30ih samski, da je z njim ziher nekaj narobe.
Zdaj pa vidim, da ni tako - vsak je lahko razočaran v ljubezni.

Ne iščem nasvetov, samo izpovedat sem se želela. Enkrat sem že šla od njega in vsem povedala kakšne probleme imava - to je bila moja največja napaka.
Sedaj pa ne želim narediti tega koraka dokler ne bom prepričana da si to želim.

Hvala za razumevanje in upam, da boste vse našle tisto kar iščete.

Been there, seen that. Kar ti lahko svetujem je, da si vzami čas in odidi ko boš prepričana, ampak ne preveč časa jaz sem rabila kake pol leta za tak korak in potem se je še vse zelo vleklo, ne obžalujem sicer ničesar, ampak dejstvo je, da če o tem razmišljaš da je drastična sprememba potrebna. Točno vem kako se počutiš glede "ostati sama" pri tem ne gre za to, da ne bi znala biti sama ampak da gre za veliko spremembo katere te je logično strah. No, naj te ne bo, saj se nima kaj zgoditi, v resnici. Sprememba bo, a sploh ne slaba In nisem edina, ki tako pravi

binka podobno razmišljam jaz. Vendar se zadnje čase vedno bolj zavedam, kako lepo bi bilo imeti ob sebi nekoga in bi ga po eni strani res rada imela, po drugi strani pa bolj kot razmišljam, bolj me mine. Najbrž je največji problem, da preveč razmišljam kako in kaj bo namesto, da bi se prepustila čustvom in bo kar bo. Verjetno, sem premalo spontana kar se teh zadev tiče in hočem vse napovedati/analizirati, čeprav marsikaterih stvari se ne da. Sicer se trudim v tej smeri (večja spontanost, manj analiziranja), ker se zavedam, da to zna bit kar velik problem in sčasoma lahko zaradi tega ne bom znala uživat in izkustiti vse radosti ljubezni, ker se bom preveč obremenjevala, kaj bo sledilo. Bomo videli kaj bo. Sicer pa pravijo, kjer je volja je tud pot, tako da verjamem (upam), da mi bo uspelo