Še ena samska izpred kratkega.
Navedla bom nekaj dejstev, da opišem situacijo.
Sva bila kar nekaj časa skupaj - nekaj let. In to leto je bilo za naju zelo velika preizkušnja - prepisala sem se iz enega študija na drugega, na katerem sem koristila štipendijo in je seveda potem ponovno ob prepisu nisem dobivala. In sem šla delat, ker sem pač takšne sorte človek, da ne morem preposto reči ah, saj bojo mi že stari dali keš. Delala sem vikende, zato je včasih zmanjkalo časa za naju - sem pa se zelo trudila, da bi bila čimveč skupaj. On letos namreč ni študiral, niti delal, časa je imel več kot dovolj, jaz pač ne, med tednom nisem delala, ker mi faks tega ne omogoča zaradi veliko obveznih laboratorijskih vaj. Bila sem pod velikim pritiskom - narediti letnik, zaslužiti nekaj denarja za sproti (starši so mi tudi pomagali) in spraviti v dva dneva vikenda njega in delo.
Naredila sem letnik in se končno sprostila. Dejala pa sem tudi, da ko naredim letnik, da neham delati, ker bom potem imela štipendijo. Vendar sem premislila in ugotovila, da imam super delo za super denar in delam dalje.
Sama sebe nisem angel, ampak kaj naj si mislim o njem? Zakaj? Letos se je prepisal na tretji študij (višješolski), na prvem študiju vpisal, padel, pavziral. Na drugem študiju vpisal izredno (seveda so mu starši dali denar za izredni študij), spet padel, celo leto bil doma, niti enega izpita ni naredil za nazaj, da bi napredoval v drugi letnik. Zdaj je na višješolskem. Nikoli ni ničesar delal med študijem, razen nekaj majhnega, v celoti ga fnancirajo iz vsega starši. Letos še mu za nameček kupijo avto, da se bo lahko vozil na nov faks. In meni je prekipevalo vse skupaj. Ali naj ostanem hladna ob njegovem menjavanju faksa? Kaj mi naj to pove o človeku? Res ne vem, kaj naj si mislim o tem. Kakšen komentar z vaše strani? Sem morda nepravična, ker si mislim, da je luzer (grdo rečeno). Ni to, kar sem spoznala pred leti, postal je nekdo, ki misli, da mu bo vse padlo iz neba.
Tukaj se verjetno začne vsa zgodba in tudi moje nezadovoljstvo ob vsemu njegovemu šuštranju s faksi in tudi kreganja okrog tega, koliko se dejansko potrudi, da bi kaj naredil.
Sama sem se to leto zelo spremenila - postala sem samozavestnejša, odločnejša, točno vem, kaj hočem in kako to doseči in imam jasne cilje v življenju. On pa je ostal zadaj - njegovi kolegi so že ali bojo v kratkem diplomirali, on pa nič. To spremeni človeka. In tudi mene je. Želim mu najboljše, ampak vidim, da je vse okoli njegovega truda samo v besedah. S tem pa se začnejo tudi druge težave - obožujem svojo smer študija in ko sem govorila o njem in kaj točno bi počela v moji smeri, me je vedno hitel opomniti, da še nisem diplomirala. Češ, ne bodi tako navdušena, ko pa vidiš, da meni nič ne gre. Sploh ne morem govoriti o moji smeri, ker me vedno zabije, kako je to, o čem govorim, itaq samoumevno in hiti pripovedovat o nečem, kar se tiče njegovega trenutno aktualnega faksa. Tako sem raje zamolčala, kaj je bilo zanimivega, potem pa poslušala, da mu nič ne povem in da ga odrivam na stran. WTF?
Veliko vsega, kar je narobe med nama, izvira iz tega, da je verjetno nezadovoljen sam s sabo, ker ni naredil ničesar. Eno leto sva živela skupaj kot študenta, pa on spet ni naredil in sem ostala sama, kar me je zelo prizadelo, ker vem kakšen je njegov način razmišljanja - preprosto se ne trudi kaj preveč, se vda in upa, da bo pa že. Zato je tudi postal tudi neodločen, nesamozavesten s preveč časa, jaz pa premalo. Trudila sem se čimveč pogovarjati, videvati, ampak mi je potem dejal, da je bilo vse premalo za njega. A zame pa ne? Ampak sem mislila, da bova zvozila. Pa so potem nastopile resne težave s komunikacijo. Sklenila sem, da se odkrito pogovorima, ker je v tem letu zarad vseh okoliščin nastalo precej vsega. Hotela sem, da končati zvezo ali pa da se zelo odkrito pogovorima in se dogovorov držima, ker se mi je zdelo, da ljubezen še vedno je in potrebujema samo trud in voljo - ljubezen sama pač ni dovolj.
Pogovor je bil zelo boleč in odkrit - vsaj meni se je tako zdelo. Sklenila sva, da ostanema skupaj. Čez en teden pa on meni on eni težavici pove, da je pristal na zvezo z mano samo zaradi mene (zakaj že?) in da ne ve, če bi bil več z mano in ne ve, če me ima še dovolj rad. Zakaj? Zato, ker sva se skozi leto premalo videla, ker sem mu namenila premalo pozornosti. In še en krut očitek - če sem slučajno kakšen prost dan vsega preživela sama s sabo s kavo na terasi, mi je očital, da bi ta dan lahko preživela z njim. Ja, očitno ne rabim nič časa zase. In ves ta teden se je pretvarjal, da je vse ok in normalno bil z mano, jaz pa sem se počutila super, ker sem mislila, da se tudi on tako počuti. In se ni, lagal mi je v obraz, me pustil v lažni veri, potem pa dejal, da je tako čutil večkratv zvezi. Kaj nisva midva skupaj in zakaj nisem jaz za to nič vedela? Še veliko vsega mi je povedal, za kaj jaz ničesar nisem vedela in bi morala, saj se me vendar tiče kot njegove punce! Vse je samo prekipevalo, to je samo del zgodbe.
Kaj me kdo razume, da jaz preprosto ne morem vsega finančnega bremena prenesti na starše kot je očitno to njemu povsem ok in sem šla pač delat? Trpel je najin čas, ampak se je ves čas delal, da razume, ampak več kot očitno ni, saj ne more, ker mu tako ali tako vse starši porinejo v rit. Je kaj narobe z mano, če mi gre na k***c njegovo menjavanje faksov? Ker namreč to vpliva na njega in je tudi obnašanje do mene zaradi tega drugačno, čeprav on tega ne prizna in ne vidi. Ne zahtevam bajno uspešnega fanta, ampak lenobe pa tudi ne mislim prenašati v življenju, ker kaj takega dosti pove o človeku. Vsaj mislim? Ali sem krivična, ker imam tako mnenje? Sama sem pač deloven človek, to nisem postala letos, predvsem pa sem vedno bila odkrita, on pa mi vsak dan znova zna povedat, kako se je počutil takrat in takrat, jaz pa nisem vedela ničesar. No, pa ni samo njegov faks vsega kriv, še je veliko stvari, predvsem tistih, ki jih je očital meni in ne morem mimo njih in ravno te mi dajejo razlog, da je konec. Ko nekdo prekorači mojo mejo, znam biti precej kruta, ampak on se nikakor noče zavedati, da je marsikdaj prekoračil moje meje zelo radikalno. In vidi samo moj odziv, svoje krivde pa ne. Kaj mi je treba prenašati vse v imenu ljubezni?
On naj kar razmišlja o meni, zame je konec. Ker nisem pes, ki čaka na kost, ki jo bo dobil ali pa ne.
Dolg post, ampak morala sem dati ven. Dobrodošli komentarji iz druge roke, bi mi pomagali, da si uredim misli.
sploh, ko me je pogledal s tistimi očkami, se mi je kar "zmešalo" 
in zdaj mi ni žal, čeprav vem, da je bilo verjetno to vse kar bo med nama, ampak imela sem se lepo, sprostila sem se in uživala (čeprav je ostalo le pri poljubljanju, objemanju - crtanju). Bi mi bilo zihr žal, če ne bi izkoristla priložnost.
Problem je bil najbrž bolj v tem, da sem po treh letih najine veze jaz šla študirat v Ljubljano - on je ostal doma 100km stran, kjer je tudi delal. Tako sem bila jaz 5 let med tednom v Ljubljani, za vikende pa sem načeloma hodila domov in se posvetila njemu - on pa meni. Po petih letih sva takoj, ko sem prišla iz Ljubljane, šla v skupno stanovanje sama živet. Lahko bi rekla, da od takrat naprej dosti stvari ni šlo tako, kot sem si jaz predstavljala, da bi morale it v vezi. Ampak pač par let zdržiš, požiraš, si misliš, da je to le faza, kakšne malenkosti s pogovorom rešuješ sproti, pa se potem ponovno zalomijo, pa spet misliš, da je krivda mogoče v tebi, da bo minilo, da je normalno, da po tolikih letih nekje zaštrika, pa se potem zgladi,.... podobnih "izgovorov" sem v teh letih, kar sva živela skupaj, našla milijon. In nekaj časa tako pač lahko kolikortoliko funkcioniraš, ampak enkrat ne gre več. Pa tudi ko ne gre več, še vedno iščeš rešitve, pogovori, jok, prevzemanje krivde nase, na okolico; ko sem videla, da vse skupaj sploh ne funkcionira več, sem bila še vedno prepričana, da se bo najbrž s časom vse uredilo, pa se ni - nasprotno, postajalo je čedalje slabše in morala sem narediti konec. Pa sem ga naredila prvič, pa me je še vedno uspel prepričati, da si samo nekaj domišljam, da bo itak vse o.k., popustila sem in vzdržala še 2 mučna meseca, potem pa res več nisem mogla. In problem je bil samo v tem, ker se moj bivši ni znal pogovarjat. Pač ne zna se, doma tega niso nikoli počeli in mene to niti ni pretirano motilo, dokler sem imela v Ljubljani cimre in sošolke s faksa, s katerimi sem se lahko pogovarjala - resnično pogovarjala, jim zaupala, govorila o občutkih,....Ko pa sem prišla domov, več nisem mogla tega tako pogosto početi s cimrami in sošolkami, z mojim bivšim pa žal tudi ne, ker pač tega ni znal in si tudi ni želel znati - pač ni imel te potrebe. In tega nisem občutila, dokler nisva šla živet skupaj. Pač sem te zadeve nekaj časa držala v sebi, potlačevala, dokler nisem videla, da tako absolutno ne morem več naprej. In smo šli raje narazen. 
, glede Aleciinega primera se pa 100 % podpišem pod Lai. 
