Samski

Akasha, ni tak križ, če smo pripravljeni sprejeti slabosti in prednosti, veliko je odvisno od meril. Do neke mere so merila razumna, dokler govorimo o vrednotah, ki nas bodo spremljale vse življenje, ampak pri drugih stvareh je potrebno sprejemati kompromise oz. sprejeti tudi kakšno navado/lastnost, ki nam ni všeč (kot omenjaš premlad, preveč pije - to je vse prehodno), vse dokler se le-ta ne križa z našimi življenjskimi - dolgoročnimi vrednotami.

Skratka, tole ni kritika, ampak samo kind of nasvet, da je treba ljudem dati priložnost, ljubezen se zna namreč zelo skriti, čeprav jo imaš pred nosom.

Connie tebi pa en velik hug in pohvala, da si kljub situaciji zaključila zvezo (marsikatera bi v tvojih letih nadaljevala zvezo zgolj zato da ne bi bila "sama"), le pogumno naprej.

No ja seveda, sej iskreno povedano niti nisem mislila da imaš neka "visoka" merila, sploh pa so pivske navade lahko velika ovira, samo spomnilo me je na eno debato izpred nekaj dni, glede tega in se čudila koliko "pravil" in kriterijev imajo določeni ljudje, in če oseba ne ustreza tem kriterijem (pa so nekateri čisto nesmiselni, saj dejansko nimajo vpliva na kvaliteto zveze kot so npr. fizična merila, ki seveda presegajo osnovo, da ti je nekdo privlačen ali ne ali fiksno pravilo, kaj mora biti nekdo po izobrazbi) je apriori "out of game", potem pa pravijo, da je s tipi/puncami križ oz. da ni nobenega primernega nikjer in da so vsi brezveze.

Linkica, hvala.  Imaš prav, včasih se res smilim sama sebi ... Res je, da je v vsaki stvari nekaj dobrega, čeprav je prehudo in prekruto. Sedaj ko je moj prijatelj izvedel za to, da sem samska, sem dobila povabilo od njega ... Tako da življenje gre naprej ...
Tikka, hvala. Sem pač tudi taka, da se ne pustim ... Ne mislim imeti enega deca, ki me vara ... Mah, tak si samo eno brco v rit zasluži in nič drugega. Sem raje samska, čeprav ni luštno, kot pa imeti enega babjeka.

Tikka je tole zelo lepo povedala in je verjetno veliko resnice v tem. Čeprav v realnosti se srečujemo s tem, da starejši kot smo, manj smo pripravljeni na kompromise, bolj imamo svoj jaz in svoje želje na prvem mestu - do neke mere je to v redu, zna biti pa to tudi resna ovira za skupno življenje. Če k vsemu temu dodamo še kakšne slabe izkušnje iz pretekle zveze oz. zvez, je mera polna Po drugi strani živimo v svetu, ki ga obvladujejo ideali, tako vizualni (samo pomislite, kakšen odnos imamo do telesa, koliko je takšnega in drugačnega retuširanja v medijski realnosti, ki nam vse skupaj prodaja za "naravno" stanje in postane norma) kot "notranji", osebnostni (se nanaša tudi na izpostavljeno zahtevano izobrazbo - večji ugled uživajo mag., dr. čeprav to še zdaleč ni zagotovilo, da je nekdo zato dober človek in še manj, da je zato človek za nas). Ideal je za moj okus sam po sebi nedosegljiv, nerealen, a mora obstajat za funkcioniranje posameznika kot družbe. Samo pripeljali smo tako daleč, da hočemo biti idealni in da to zahtevamo tudi od drugih. Ženemo se za nekaj, kar ne obstaja. (Tu bi lahko spet citirala Tikko in njene poglede okoli "napak" posameznikov-tudi fajn povedano).
Kje je rešitev iz tega zosa, pa ne vem, še iščem možnosti:)

Connie pa se meni ne zdi, da se je ravno smilila sama sebi oz. tudi če se je, je to do neke mere razumljivo in v tej fazi ni nič narobe! Kar se tiče izkušenj s prijateljicami in na sploh okoljem Connie ti lahko povem, da tudi če bi bila 10 let mlajša npr. ne bi bilo čisto nič drugače. Redke so tiste, ki niso ves čas "zalepljene" na svojega tipa, otroke...
Jaz še vedno zagovarjam, da je veliko rešitve in samostojnosti v športu (kar sem že omenjala v postih) - poleg tega da narediš nekaj za zdravje, je šport meni osebno tudi reset možganov. Drugih ljudi (prijateljic, prijateljev) ne moremo spreminjat, lahko pa naredimo kaj na sebi. Če si se uspela zbližati s prijateljem je super in ti bo verjetno dalo zagona za naprej, samo ne spet pozabit na sebe, na to, kdo si in kaj tebe veseli in ne pozabit na prijatelje-sicer boš postala točno to, nad čemer si se razžalostila, ko si postala samska....

no, ne zameri... tak je moj pogled... in ne vem kaj je z moskimi... okrog starosti 40 poznam 3 bliznje primere (tudi druzinske! ), da so varali, nasli drugo zensko - ne mlajso... pac drugo, ki je slabsa od prve... in res zalostno.

ampak drzi se... zivljenje ti je pokazalo kaksnega si imela in dalo moznost, da najdes novega.. boljsega. da zazivis in si izpolnis vse zelje! srecno.

Hvala, Rosana. Res je, da je vsaka stvar nekaj dobrega. Bomo videli, kako bo vnaprej ... Življenje gre naprej ... 

Naj še sama delim z vami svojo zgodbo, ki ni prav nič rožnata...

S fantom sva bila skupaj 6 let, pred letom dni pa sva si uredila tudi stanovanje. Izgledalo je vse super, imela sva idealno zvezo (seveda z vzponi in padci). Ko sva se preselila skupaj, sva se oba precej spremenila. Oba sva bila zaposlena, sama sem poleg službe še izredno študirala, moja služba pa je zahtevala tudi mnogo službenih potovanj. Vendar pa je bilo s časom vse gospodinjstvo na mojih plečih, če nisem sama vsega uredila, ni nihče. S časom tudi seksa ni bilo več. Zato sem se odločila, da ga pustim. Sedaj sva prijatelja. Vendar pa se vsak dan "tolčem po glavi" kaj mi je bilo, da sem se v to spustila in mu zaupala. Danes, ko pomislim nazaj, vem da bi to lahko nekako predvidela. Vendar pa sem mu zaupala. Preveč. Po končani zvezi sem se sveto odločila, da bom dooollgggooo samska, ne nobenega tipa sedaj, to pa ne! No in prvi vikend grem ven s prijateljico in ga srečam. Kemija super! Spoznavam ga in vedno bolj mi je všeč. Vendar pa je deloholik. Sedaj ne zaupam več slepo, vendar pa me nekaj vleče k njemu. Ampak bom z njim sploh lahko srečna? Mi bo posvetil sploh kako minuto svojega časa, ko bova v zvezi? Čas ima samo zvečer, to pomeni, da ko bo imel družino, bo vedno na razpolago samo, ko bo vse podelano (kar ni nikoli)?
Izkušnje so me izučile, zato ne zaupam več slepo. Vendar pa preveč dvomiti v vse besede tudi ni dobro. Precej sem zmedena. Srce me vleče k novem tipu, glava pa ne. Vendar je srce močnejše...

nn, verjamem, da to ni nič kaj prijetna izkušnja, če končaš zvezo in si potem sam. Tudi sama sem naredila enako napako v svoji prvi zvezi, vendar sem potem kmalu spoznala, da to ni bilo v redu. Prijatelji te obsojajo, saj si jih zanemarjal, potem so pa kar naenkrat spet dobri. Napaka!

Sama si trenutno sploh ne predstavljam življenja brez prijateljic in prijateljev, saj je svet z njimi toliko lepši, v bistvu sem takšna kot sem tudi zaradi njih.

Kaj pa kakšne sošolke/sošolci, bivše sošolke, sestrične, itd.? Čene pa na facebooku koga klikni, pa se bo že kakšno prijateljstvo razvilo
 
Lp!

Firbec: Kako vam to uspe sploh? Jaz si ne predstavljam, da skos samo svojega dedca gledam, vsaj 1x tedensko dobim abstinenčno krizo, če ni babjega/frendovskega čveka in si vzamem čas pa če imam nevem kako nabasano.

Tikka se popolnoma strinjam s tabo! Čvek s prijateljicami je nekaj, čas preživet s fantom pa nekaj povsem drugega. Tudi sama si ne predstavljam življenja brez čvekanja ob kavici s prijatelji/cami!!

Abbi, tudi sama imam podobno izkušnjo... Ampak jaz sem se odločila, glede na to, da sem bila že 2x v kar dolgi zvezi in sem imela dva fanta, ki mi nista ustrezala (ali je deloholik, si ne vzame časa zame, za naju... pač take stvari, ki v zvezi morajo biti), da takega partnerja ne bom več imela in ni vrag, da ne bom našla enega, ki mi bo res ustrezal. Menim, da smo predobre, da bi doma čakale do večera, da bo prišel domov, še posebej mislim, da boš to nekaj časa tolerirala, potem pa več ne bo šlo. Ker če ti je bil to problem v prejšnji zvezi, ti bo zdaj tudi. Ne se tolažiti s tem, da pa mogoče zdaj bo. To je verjetno začetna norost, te je verjetno obnorel, moški tudi vejo s svojimi besedami kaj povedati, vedo kaj hočemo slišati, da pač dobijo kar želijo. Mogoče on niti noče resne zveze... kaj pa veš...

Zdaj sem se tako z Abbi poistovetila, da sem pozabila napisati tudi svoj problem
Imela sem 2,5 letno zvezo, ki se je končala konec oktobra, začetek novembra... Potem sem bila en mesec z enim, ampak sem spoznala, da ne bi mogla biti skupaj in sem končala, slišima še se zdaj, ampak kot prijatelja... Ni problem v njem, je v enem drugem osebku, ki se naj imenuje Anže. Spoznala sem ga konec novembra, ni mi bil všeč na prvi pogled, izmenjala sva si msn naslove, začel mi je pisat, ampak jaz sem ga 14 dni vedno skenslala po pol ure, če ne še prej... bil je uporen, z onim drugi sem ravno končala enomesečno avanturco in rabila sem nekoga "novega"... Bolj sem se s tem Anžetom menila, bolj mi je postajal všeč, tako karakterno, kot tudi vizualno (pač sem taka, da se hitro, prehitro navežem, kar je tudi moja največja slabost)... Pogovori so trajali po 6, 7 ur na dan, vsak dan in pride dan, po kakih dveh tednih, da sva se srečala in sva se "dala dol". Od takrat sva se dobivala enkrat na teden, ker sva kar oddaljena, z avtom 2 uri pač ni šlo več... Kao! Rekel mi je, da se morava dobro spoznati, da bova potem videla kako in kaj naprej, da zaenkrat ne morema biti skupaj, ker še jaz študiram, njemu bi pa bilo premalo, da bi bila samo za vikend skupaj (tudi meni bi bilo, da priznam), ampak da to ne pomeni, da za dve leti ne bova razmišljala o otrocih in poroki, ker se zastopima... To traja že 7 mesecev, skoraj 8... Vidiva se enkrat na teden, vsak dan se po par ur pogovarjava in to je to... En celi mesec se nisva videla, ker sem mu jaz rekla, da tako ne morem več in sem začela z enim drugim, ampak sem preveč mislila na tega Anžeta in sem ga po slabem mesecu pustila. Anže mi je pa ves ta čas govoril, da ga ne bom mogla pozabiti, niti on mene, da midva sva za skupaj, da to ne moreva tako končati, videl bi se rad še večkrat kot sva se do takrat, prej mi ni nikoli pisal sms-ov (skoraj nikoli no), takrat mi je pa skoraj vsak dan... Tako me je zmešal, da sem onega pustila in se spet dobila z njim, bilo nama je noro! Od takrat se spet meniva, se dobivama, ampak on je spet isti kot je bil prej.. Nič več tistih sladkih besed kako sem dobra, da me ne bo pozabil ipd. Razlika v letih je 5 let (če katero zanima in se ji zdi to pomembno). On vedno prihaja k meni, se pač pelje dve uri, uro in pol, nekaj krat sva spala skupaj, veliko večino pa gre domov, ker ima drugi dan službo. Prihajal je tudi zelo utrujen, od celodnevnega dela pa še drugi dan je šel delat, ampak je vseeno prišel pa čeprav je potem samo 3 ure spal.
Povejte mi, kaj si naj mislim!? Ali me ima samo za sex, ali bo mogoče hotel kaj več, ko bom doštudirala (za eno leto bom imela diplomo), glede na to, da si piševa vsak dan po 5, 6, 7 ur, zdaj poleti malo manj, ker je pozneje temno. Me je hotel od onega vstran spraviti samo za to, da bi me spet imel za sex, ali res nekaj čuti do mene?! Imam milijon vprašanj, ampak ne vem kaj naj naredim, nočem spet jaz trpeti... Niti ne vem kako naj to končam, kako naj mu dopovem kaj, ker sem se spet preveč navezala nanj, čeprav sem imela marca in aprila že v glavi, da je to samo sex, ampak me je s temi njegovimi sladkimi besedami spet zmešal.

Lp