Berem tole in se sprašujem, kakšna bi bila reakcija, če bi bile vloge zamenjane - če bi fant kupoval "igrače", punca pa šparala... Ali bi še vedno bil isti odziv, "tip je idiot" in podobno?
Namreč, pri nama je tako, da jaz šparam in razmišljam 10 let vnaprej, fant pa "živi v trenutku". (Sicer si knjige in kozmetiko in razne svoje hobije privoščim ne glede na šparanje.

Življenje brez knjig? Ni šans!) Kar je vse ok, dokler ni otrok in kreditov - položnice so plačane vsak mesec, hrana tudi, bencin, avto, ostale potrebščine; kar ostane pa pač gre za zabavo.
Ampak kaj se zgodi, ko začneš razmišljati o otroku? O nakupu skupnega stanovanja? Jaz recimo že par let dajem na stran denar, namenjen za nakup nepremičnine. Letos sem začela nekaj malega dajati na stran za otroško opremo. Partner bo pa verjetno v trenutku, ko bo potrebno plačati za otroški voziček, pohištvo za otroško sobo itd., okoli sposojal si denar in živel v minusu. Mene to sicer moti, ker si ne morem predstavljati življenja brez neke "rezerve", ampak je pač takšen, kot je.
Zato mislim, da je treba pogledati kaj je v ozadju zahtev tvojega partnerja. Ali mogoče ima neke cilje, za katere misli, da bi oba morala prispevati? Ali ga skrbi, ker misli, da vama ne bo uspelo doseči skupnih ciljev, če ne bosta obadva dajala na stran?
(Če pa tip hoče samo "dokazati" svojo dominacijo nad tabo z nekimi zahtevami brez globljih razlogov, potem se strinjam, je idiot. Knjige stran vržt?! Pffft!)