Partner zahteva, naj zavržem svojo kozmetiko in knjige

Branje knjig ŠKODI? OMG no, mene bo kar fršlok.

Glory jaz ne vem, če ima to kak smisel, jaz si takega partnerja ne bi želela niti v nočni mori.

Hmmm, težka situacija o kateri tisti, ki vaju ne poznamo ne moremo sodit... Moj primarni odziv je enak kot Tanjin, WTF, postavljeti kakršnekoli zahteve in pogoje partnerju so mi čisto mimo, v partnerski zvezi se po mojem mnenju sklepajo kompromisi in ne postavljajo takšne iracionalne zahteve! Po drugi strani pa se vprašam isto kot Iza, kaj je partnerja pripeljalo do tega obnašanja? Ali se bolji, da tvoje nakupovanje meji na obsedenost? Ali si zaradi nakupovanja nenehno v minusu? Ali si zaradi tega ne moreta privoščiti drugih skupnih priboljškov (npr. kakšnega potovanja, prenove stanovanja itd.)? Ne vem, to so le moja ugibanja, saj vaju ne poznam. Vsekakor je zahteva, da zavržeš vso kozmetiko in knjige po mojem mnenju pretirana, tudi če je vse zgoraj napisano res. Morda bi sklenila kompromis, da v prihodnje kozmetike in knjig nekaj časa ne boš kupovala oz. da boš nakupe omejila, če si to seveda pripravljena storiti. Zavreči stran vse je po mojem mnenju stran metanje denarja.

Vsekakor pa je moje mnenje, da te mora partner sprejemati takšno kot si. Če je tvoja "šibka točka" kozmetika, knjige, oblačila, čevlji... (če je v mejah normale seveda oz. v skladu s tvojimi finančnimi zmožnostmi), je njegova dolžnost, da to sprejme, če si želi ostati s tabo. Če se glede porabe denarja, ki vama ostane na koncu meseca po poplačilu vseh obveznosti (položnic, kreditov...) nikakor ne moreta dogovoriti, je verjetno najboljše, da zveze ne nadaljujeta, saj se bodo prepiri glede tega le nadaljevali in stopnjevali in nihče od vaju ne bo srečen, saj imata očitno preveč različne poglede na skupne finance in njihovo porabo. Prepiranje okoli denarja se namreč nikoli ne konča, če so pogledi na skupne finance preveč različni (in po prebranem opažam, da pri vama očitno so). Verjemi, vem iz lastnih izkušenj, saj se tudi moja starša nikoli nista znala dogovoriti okoli tega in so bili (so še vedno) prepiri okoli financ pri nas doma na dnevnem redu. Sama sem si zato obljubila, da se s partnerjem v zvezi s tem ne bova kregala in zaenkrat nama dobro uspeva, da tolerirava te najine "male obsesije", ki jih imava, čeprav jih ne razumeva čisto dobro. Seveda pod pogojem, da zaradi tega ne trpi najino skupno življenje in interesi (npr., da si lahko privoščiva skupni dopust, večerje, gledališče in ostale skupne malenkosti, ki nama kot paru veliko pomenijo).

Če ti odgovorim na tvoje vprašanje, je moj odgovor NE, njegovim zahtevam ne bi ugodila. Kvečjemu bi bila pripravljena sprejeti kompromis (kot sem že omenila zgoraj), in omejiti svojo porabo, ampak le v primeru, če bi tudi sama menila, da z nakupovanjem pretiravam in pod pogojem, da bi mi partner obrazložil, kaj naj bi bilo tisto za kar naj bi dajala na stran.

Pa srečno ti želim, upam, da se bo vse lepo izšlo!

Odlično napisano JoLynn

Nikoliko nisem v minusu in letos sva si privoščila Malto in plavanje z delfini, tako, da ni v tem težava. On glede daleč v prihodnost (kaj bo čez 10-20 let), jaz pa nisem taka. Je pa težko pustiti, da vse splava tako. Moja mati mi non stop teži, zakaj pa ne vržem stran vsega skupaj, ampak meni zgleda, da bi še to malo samozavesti in del mene, kar je še ostalo zginilo. Sem poskusila s kompromisom, ampak noče. In jaz se počutim bistveno starejša kot sem (33) zaradi vsega skupaj.

Tudi jaz mislim, da bi bilo najbolje sprejeti kompromis (če se drugače dobro razumeta in zveza funkcionira na ostalih področjih), da se npr. dogovorita koliko denarja bosta ob koncu meseca ''privarčevala'' in dala v skupen fond in tako nekaj privarčujeta (nevem kako sta do sedaj dogovorjena), ostalo pa zapravi vsak po svoje...
Sama take izkušnje sicer nimam, ker nikoli še nisem živela s fantom + noben ni imel službe, ker smo študentje...
Toda pri nas doma je tako, da nekako ni razlike med tem aha to je od očeta denar, ta pa od mame... kar zaslužita se šteje za dohodek družine, potem pa se troši dokler pač je

Glory, saj ne da je sploh kdo od nas popoln, ampak OPROSTI, tale tvoj je totalni idiot. Nekdo, ki smatra branje za škodljivo, ne bi smel kaj delat v življenju take osebe kot si ti, očitno bolj razgledane in načitane, upam si reči da tudi inteligentne (zato mi niti najmanj ni jasno, kaj sta počela skupaj 10 let??! ).

Ne morem verjet, da obstajajo takšni primerki ljudi. Res ne.

Uf, mene je kar streslo, ko sem prebrala tole temo.

Takšni ultimati (razen v primeru, ko gre za odvisnosti: droge, alkohol, hazarderstvo itd...) so meni kot svetlobni napis za "RUN, FOREST, RUN!". Tvoj partner želi s tem doseči dvoje: si te popolnoma podrediti in hkrati izkoreniniti velik del tebe oz. tvoje osebnosti. Nikar mu ne popuščaj oz. ga nikar ne vzemi nazaj, tudi če umakne ultimat.

Odnos do denarja je vsakemu zelo pomemben in globoko zakoreninjen, zato ga tudi težko spremenimo. Zdi se mi, da tvoj partner spada med paranoične hrčke, ki vsak cent šparajo za "hude čase" in še več - enako zahtevajo od vseh okoli njih (ker za vsakim vogalom preti nevarnost). Enega takšnega imam tudi sama v družini - obsesivno in kompulzivno neprestano veže denar na banki, zato se je že večkrat zgodilo (ob nepričakovanih stroških/dogodkih), da je konec meseca denarja enostavno zmanjkalo. In kljub visokemu limitu je tako uhren, da ni šel za tistih nekaj dni v minus, ampak si je denar raje izposodil od svojih staršev (vlečenje 80 letnikov na banko ipd). Morda sem malce zašla s teme in verjetno tvoja situacija ni čisto takšna, se mi pa zdi, da gre v to smer.
S svojim denarjem naj vsak počne kar hoče (ga špara ali zapravlja), dokler je vse v mejah normale, vsiljevanje svojega načina pa ni OK.
Se mi pa zdi, da odnos do denarja razkriva tudi življenjsko filozofijo, ki se bojim, da je še težje združljiva - na eni strani imamo nekoga, ki pričakuje vse najslabše in na nek način neprestano živi v strahu pred prihodnostjo, na drugi strani pa je nekdo, ki se bolj posveča sedanjosti in dobremu počutju in se s prihodnostjo ukvarja le toliko, kot je nujno potrebno.



Velik pomen ima IMHO tudi partnerjeva zahteva, da moraš te stvari zavreči. Če bi v resnici šlo le za to, da ti preveč zapravljaš (z njegovega stališča), bi bilo logično, da bi zahteval, da omejiš oz. ukineš nove nakupe. S tem, ko zahteva, da vse to daš stran, simbolno nakazuje, da ga pri teh stvareh nekaj moti - kakšen odnos imaš ti do tega, kakšna postaneš ko to gledaš/uporabljaš/bereš. Vse to pa se mi zdi tako velik del tebe, da ga ne moreš preprosto "vreči stran".


Seveda, če bi bila v situaciji, kjer bi nujno potrebovala denar (večji strošek, bolezen, otrok...) bi se tudi jaz marsičemu odpovedala in enako pričakovala od partnerja, seveda pa morajo to biti neki objektivni razlogi in ne od nekoga paranoja.

Osebno se mi zdi v redu, da ima človek neko rezervo na strani, če se res kaj pripeti (in seveda, če je takšno rezervno sploh mogoče imeti - nezaposleni ravno nimamo te možnosti), kot povsod pa mora tudi tu obstajati neko ravnotežje med trenutnimi željami in dolgoročnimi potrebami (seveda, če obema partnerjema ustreza, da šparata kot blesava, se mi to prav tako zdi super. whatever works.).

All in all, mislim, da sta s partnerjem preveč različna. da bi lahko imela kvaliteten in poglobljen odnos. Prav je, da sta šla narazen in nikar ne poslušaj mame - verjetno je bila vzgojena v času, ko je bil moški nujno potreben za obstoj gospodinjstva, hkrati pa je bila za ženitev godna le ženska do 25. leta. Časi so se hvalabogu spremenili in bolje je, da si nekaj časa sama in najdeš partnerja, ki ti v resnici ustreza in te spoštuje, kot pa da se ukloniš in postaneš nekaj, kar si želi nekdo drug.
Če dečko pač ne more sprejeti, da nisi v vseh pogledih takšna kot on, potem ti pač ne moreš sprejeti takšnega dečka.

MeiMei 

Popolnoma se strinjam z Aleno, Tanjo in MeiMei. Pa še tole:


Če je to tvoj bistveni argument za ohranjanje te zveze, je to pravzaprav še dodaten razlog za njen konec (in začetek "dela na sebi" ).

Se 100% strinjam. Zavrži fanta, ne pa knjig in kozmetike. Ko sem prebrala o čem se gre sem bila prav šokirana... pa reči njemu naj zavrže par stvari ki mu dosti pomenijo in opazuj reakcijo... upam stavit da bi pa to za njega bilo nesprejemljivo.