Objavljeno: 20. mar 2012 11:29
Mi trije imamo dokaj fer odnose med seboj, oče-mama-jaz, občasno pa imamo vsi trije, vsak posebej izpade trme in takrat smo težki, znamo se grdo ideološko spreti (na osebni ravni niti ne, večinoma se spremo zaradi različnih pogledov na zunanje zadeve, na druge osebe), zadnje čase manjkrat, ker smo veliko stvari razčistili. Vsak od nas je po karakterju, zanimanjih in načelih drugačen, v določenih zadevah pa se strinjamo. Sem pa zmeraj cenila to, da se ni nihče od njiju vtikal vame niti jaz ne vanju, šla sem, kamor sem hotela, kdaj sem hotela, družila/hodila sem se s komer sem hotela, za kakor dolgo sem hotela. Ni bilo nadležnih klicev, histeriranj ob slovesih, prepovedi ni bilo. Destruktivnih kritik tudi ne. Ali sem jaz tako močna osebnost, da nisem dovolila, da pometata z mano, ali pa sta onadva toliko razsvetljena ... najbrž je vsega po malo.
Sem bila in sem še žalostna, ker oče še vedno strastno kadi in občasno pregloboko pogleda v kozarec, za nameček se pusti izkoriščati svojemu bratu, ker je pač "bogi" (a ni).
Moje mnenje: vsaka odrasla oseba, ko konča izobraževanje in dobi redno zaposlitev, se mora izseliti iz skupnega gospodinjstva primarne družine ne glede na to, če so odnosi dobri ali slabi, ne glede na to, če je oseba samska ali v vezi. To spada o osebni rasti, zadihaš čisto po svoje, najdeš samega sebe. To vsak človek dolguje samemu sebi. Tudi slabi odnosi se potem, ko se vidiš redkeje, izboljšajo, ene zadeve se rešijo (ali pa tudi ne), vsekakor manj bolijo. Mnogi ostajajo doma zaradi določenih ugodnosti - plačane položnice, več denarja ostane za luksuz, za avto ... Te stvari so seveda cenjene in prispevajo k lepšemu življenju. Mir in neodvisnost, popolna svoboda, ki pride s popolno samostojnostjo - NEPRECENLJIVO. Nobene plačane položnice, avto in materialni luksuz duši ne odtehtata fenomenalnega občutka, ki pride lahko samo z neodvisnostjo.
Kokola, srečno. Pojdi na svoje, zadihaj, ti in tvoj fant si to zaslužita (drugače se lahko začne veza krhati - če bo prisiljena uspevati v skrhanem okolju).
Sem bila in sem še žalostna, ker oče še vedno strastno kadi in občasno pregloboko pogleda v kozarec, za nameček se pusti izkoriščati svojemu bratu, ker je pač "bogi" (a ni).
Moje mnenje: vsaka odrasla oseba, ko konča izobraževanje in dobi redno zaposlitev, se mora izseliti iz skupnega gospodinjstva primarne družine ne glede na to, če so odnosi dobri ali slabi, ne glede na to, če je oseba samska ali v vezi. To spada o osebni rasti, zadihaš čisto po svoje, najdeš samega sebe. To vsak človek dolguje samemu sebi. Tudi slabi odnosi se potem, ko se vidiš redkeje, izboljšajo, ene zadeve se rešijo (ali pa tudi ne), vsekakor manj bolijo. Mnogi ostajajo doma zaradi določenih ugodnosti - plačane položnice, več denarja ostane za luksuz, za avto ... Te stvari so seveda cenjene in prispevajo k lepšemu življenju. Mir in neodvisnost, popolna svoboda, ki pride s popolno samostojnostjo - NEPRECENLJIVO. Nobene plačane položnice, avto in materialni luksuz duši ne odtehtata fenomenalnega občutka, ki pride lahko samo z neodvisnostjo.
Kokola, srečno. Pojdi na svoje, zadihaj, ti in tvoj fant si to zaslužita (drugače se lahko začne veza krhati - če bo prisiljena uspevati v skrhanem okolju).
Mlade oči so svetle luči, ki dolge noči spreminjajo v jutra
0
0
Začela sem pač igrati po svojih pravilih, po njenih je samo, kadar sem pri njej doma...postavila sem meje in tudi vmešava se ne več v moje odnose z drugimi. In to mi je uspelo samo v 5 mesecih!! (ok, zame je to SAMO 
)
Vsi starši delajo napake, ampak tole je tisto, kar lahko po mojem naredi največ škode, če manjka. Jaz prihajam iz družine, ki je daleč od "normalne", ampak ob branju tega odstavka sem ugotovila, kaj je glavni razlog, da nisem zaradi teh stvari traumatizirana. Sigurno te dogodki zaznamujejo (npr. ločitev), ampak s tako podporo s strani staršev je vse lažje.
