Citiram v ustreznejšo temo:
summertime je napisal/aMogoče malo preveč teže dajemo otroštvu. Zadnjič nam je profesor pri preventivni psihologiji razlagal, da večina psihičnih problemov sploh ne izvira iz otroštva ampak iz konkretnih situacij v katerih smo se zdaj znašli.
Tole je pa milo rečeno naravnost šokantno, toliko bolj, če je res prišlo od prof. psihologije. Gre znamreč za popolnoma neizpodbitno dokazana dejstva, intenzivno in dolgotrajno (še vedno) preučevana, obrazložena v nešteto študijah, strokovnih publikacijah in knjigah.
Dejstvo je, da ima (zgodnje) otroštvo daleč največji vpliv na nas. Do nekje 6. ali 7. leta poberemo največ, seveda v glavnem vse na nezavedni ravni. Če dam primerjavo: otrok je kot goba - s tem, kot jo prepojiš, s tem bo prepojena.
summertime je napisal/aMene je bremenilo vrjetno ravno to, ta današnja obsedenost z otroki, ta ideja da mu moraš posvetit vse, da je otrok nekaj najpomembnejšega na celem svetu, da se moraš odpovedati vsemu in živeti le zanj.
To, da ti je otrok
najpomembnejši, je dejstvo, če ni tako, bolje, da ga nimaš - tega, da je
edino ali da bi se moral zanj vsemu odpovedati, pa ni nihče omenjal in bi bilo to skrajno nespametno, saj bi vodilo v probleme druge vrste. Gre za to, da lahko z
navidezno nepomembnimi reakcijami pustiš negativne posledice, ki otroka spremljajo celo življenje. In ravno ta brezbrižnost se mi zdi zelo zaskrbljujoča, ker ravno ona vodi v take posledice.
iza je napisal/aSeveda, ampak v dani situaciji pa reagiramo tako, kot smo naučeni iz otroštva (nezavedno, zavedno, kakorkoli že). In če je v otroštvu vse "narejeno kot je treba", bo tudi soočanje s trenutnimi situacijami lažje in verjetno bolj pravilno.
Točno tako.
Pa da ponazorim kar s kakšnim primerom.
Micka* je bila priden in neproblematičen otrok, pridna v šoli in doma. Mama ji je pogosto (že kmalu, recimo od 11. leta dalje), pogosto dajala zelo veliko nalog in domačih opravil, ki jih je Micka morala opraviti, pogosto tudi sama pospraviti celo stanovanje. Ko je Micka vse lepo pospravila, si je naredila kosilo, saj je bila sama doma (recimo, da je bila še iz razpadle družine), pri čemer je npr. pozabila počistiti štedilnik po kuhanju. Ko je mama popoldan prišla domov, je Micko nadrla, ker je bil štedilnik popackan. Da je bilo celo stanovanje bleščeče pospravljeno, ni bilo pomembno, vredno omembe, kaj šele pohvale.
Podobno je bilo, ko je Micka pospravila celo sobo in npr. pozabila odnesti smeti - mama jo je skritizirala, ker je pozabila odnesti smeti. Itd. itd., taki primeri so se v različnih situacijah redno ponavljali. Tudi sicer mama Micke ni nikoli za nič pohvalila, Micka je bila vedno deležna le kritik in negodovanja.
Nič takega, boste najbrž rekli, nepomembne malenkosti.
No, Micka je, ko je odrasla, postala hud perfekcionist - do take mere, da jo je to oviralo pri vsakdanjem življenju. Le popolno je dovolj dobro in ker nikoli nič ne more biti popolno, Micka torej nikoli ni ničesar opravila dobro (to so bili njeni občutki seveda). Hkrati je bila tudi zelo nesamozavestna, polna dvomov vase, v svoje sposobnosti - ves čas je imela občutek, da je nesposobna, da ničesar ne more opraviti dobro, da so vsi boljši od nje. Bila tudi zelo pesimistična, vedno je pri vsem videla le slabe plati, dobrih niti opazila ni, ker so bile same po sebi umevne.
Zakaj?
Zato, ker je mama Micki s takimi, tako imenovanimi 'nepomembnimi malenkostmi', ki 'se jim pripisuje preveč vpliva', ves čas otroštva in najstniških let sporočala naslednje:
- da je le popolno dovolj dobro in da vse, kar ni popolno, ni sprejemljivo, ker je vodilo v hud perfekcionizem na vseh področjih;
- da napake niso dopustne, sprejemljive, da najmanjša napaka pri tudi sicer popolno opravljenem delu pomeni popoln 'fail';
- da Micka ni sposobna, ni dovolj dobra;
- da se v življenju osredotoča na negativne plati, pozitivne so same po sebi umevne in nevredne osredotočanja na njih.
Micka je kasneje, ko je odrasla, večkrat pristala na antidepresivih, in se še dandanes vsakodnevno težko sooča z čisto običajnimi izzivi in situacijami. Kljub temu, da je izjemno inteligentna in je pri svojem delu uspešna, v življenju ni dosegla toliko, kot bi lahko, in stagnira na povprečnem delovnem mestu, ker si ne upa tvegati ničesar, da ne bi česa naredila narobe, da ne bi naredila napake. Ker napake niso dopustne, sprejemljive - sprejemljivo je le popolno. Vsak dan je zaskrbljena, da ne bo kje naredila kakšne napake, če pa slučajno jo - pa naj bo še tako majhna in nepomembna - se za to sekira do nezavesti, poleg tega pa to le še utrjuje njene občutke, da je nesposobna in a ni dovolj dobra.
* ime je izmišljeno, zgodba resnična, od osebe, ji jo osebno poznam.
Takih primerov vam lahko napišem še veliko, če katera želi.
Tako, da vam res priporočam, da se pozanimate, kako je s tem (strokovne literature je več kot dovolj), in kako lahko navidezno banalne in nepomembne napake, izjave staršev, otroku uničijo življenje. In nikakor ni res, da morajo biti napake staršev res hude, da ima otrok posledice, torej da bi ga moral skoraj na smrt pretepsti ali vsak dan intenzivno in očitno psihično maltretirati. Še sanja se vam ne**, kako lahko kao nepomembne malenkosti vplivajo na celoten otrokov karakter, njegovo soočanje z vsakodnevnimi stvarmi, najmanjšimi težavami in izzivi, na njegov uspeh in dosežke v šoli, kasneje v službi, na partnerskem področju in kasneje v lastni družini, v kateri nevede in nehote prenaša svoje travme iz otroštva na svoje potomce.
Če pa katera (še vedno) misli, da pretiravam, pa priporočam branje literature s tega področja (lahko tudi kakšno priporočim) in/ali pogovor s katerim od strokovnjakov, ki se ukvarja s tem področjem. Ta vam bo lahko iz prve roke povedal, s kakšnimi vse težavami, ki so posledica (za marsikoga navidezno banalnih) dejanj staršev, se soočajo odrasli ljudje, tako v 20-ih kot tudi 50-ih letih in kasneje in vse vmes, in kako to vpliva na njihova življenja.
** to ni mišljeno v kakorkoli žaljivem ali podcenjujočem smislu, gre le za dejstvo, da:
- če ne gre za osebe, ki bi same doživele tako obravnavanje in posledice občutijo na lastni koži in/ali
- če ne gre za osebe, ki se s tem poklicno/profesionalno ukvarjajo ali so o tem vsaj precej prebrale in/ali
- če ne gre za osebe, ki se lahko močno vživijo v občutke drugih ljudi,
je težko pričakovati dejansko razumevanje te problematike.