Po naslovu sodeč sem upala da je to tema, v kateri bom lahko prebrala kako se spopadate z vsakodnevnimi težavami v družini, pa vidim da se "pritožujete" samo nad tem, kako vam starši rečejo da le malo šparajte, da ni treba pa glih vsega zapravt.
Lahko ste srečne če je to vaš edini problem v družini. Kako bi se počutile, če bi vsak vikend prišle domov, kjer bi mogle poslušat mamo, ki se vam izpove, da vnuk nič ne posluša, da hči nič ne postori doma ker je skoraj nikoli ni? Kako bi se počutile, ko ne bi mogle izrazit svojega mnenja, ker vaš oče vztraja pri svojem in noče slišat nič drugega? Ko vsak vikend poslušaš o politiki in levih in desnih in se iz tega razvije prepir, s tem da je moj partner ravno druga stran prepričanja mojega očeta?
Kako bi bilo, ko bi vas mami vprašala koliko ste zaslužile preko študentskega servisa in ob odgovoru prestrašeno dejala da zdaj bo mogla pa plačati 500€ (ki jih nima od kje vzet, ker je oče na zavodu, sestra prejema minimalno plačo, oče od nečaka pa ne daje niti centa zanj ker sploh ne vemo kje je in kaj dela (priznam sestrina napaka, pa vendarle)) Ko bi le rada sama skrbela zase, da jim povzročam čimmanj stroška me zdaj to vpali da bo treba še 500€ dat za dohodnin, niti pol toliko pa ne zaslužim na mesec.
Verjemite, lepo vam je. Zame je disfunkcionalna družina zgoraj opisano. Pa vendarle si je treba nadeti masko in se obnašati kakor da ni nič narobe, zvečer pa zaspati v solzah. Zakaj? Da še bolj ne prizadanem in užalostim mame, ki se trudi prebiti čez mesec in držati družino pokonci.
Edino kar mene drži pokonci je partner in to, da čez teden pobegnem v Lj kjer me vsaj malo zamotijo sošolci, da ne razmišljam skos o domu.
In za konec, česa me je strah? Tega, da bom kot ati, da ne bom hotela poslušati drugega mnenja; da bom kot mami, v strahu za vsako stvar in gledala na vsak cent... Pa ne žalim staršev, ker sta dobra kot kruh, nikoli dvignila roke nad nas, nas naučila marljivosti in delavnosti, sem jima hvaležna za vse kar sta me naučila...a odkar je ati zgubil službo (5 let nazaj ali še več) je situacija kot opisano zgoraj.
Če ima katera kak feed-back, karkoli, četudi da mi napiše samo :Ne skrbi, vse se da rešiti", tudi to bo dovolj. Da vidim da me nekdo vsaj malo razume...
Partnerju tako ali tako vsak teden isto stvar govorim, morda je čas da se izpovem še komu drugemu, nepristranskemu.