Prijava
Registracija Pozabljeno geslo

Forum

Naše 'disfunkcionalne' družine

Pojdi na stran 1 , 2 , 3 , 4 , 5 , 6 , 7
Tanja
Starost: n/aPridružen: 14. okt 2003Prispevkov: 44953Kraj: Planet LepoteStatus:Offline
Objavljeno: 24. jun 2011 12:59
Povezava do prispevka
Klik. Gre za v določeni meri disfunkcionalne družine.
V zvezi s tem priporočam knjigo Kakor kamen kost.
A health and beauty freak.
0
Nazaj na vrh
Lenccy
Starost: 120Pridružen: 14. dec 2009Prispevkov: 1254Kraj: Maribor, KoperStatus:Offline
Objavljeno: 24. jun 2011 13:04
Povezava do prispevka
Disfunkcionalna družina je ekstrem. Težave, o katerih razpravljamo, pa niso ekstrem. V določenih obdobjih ima vsaka družina lahko težave, pa še zato ni disfunkcionalna.
Mlade oči so svetle luči, ki dolge noči spreminjajo v jutra
0
Nazaj na vrh
Tanja
Starost: n/aPridružen: 14. okt 2003Prispevkov: 44953Kraj: Planet LepoteStatus:Offline
Objavljeno: 24. jun 2011 13:09
Povezava do prispevka
Ne, niso samo ekstremi - daleč od tega. Tudi to, da starši otrok ne razumejo, jim ne nudijo čustvene opore, pomeni disfunkcionalno družino. Gre le za to, kolikšna je stopnja disfunkcionalnosti (težko nasilje, alkoholizem vs. trajno pomanjkanje razumevanja in čustvene opore).
Če se vam zdi naslov moteč, ga lahko spremenimo, ampak to še ne bo spremenilo dejstev. In dejstvo je, da je menda (če se prav spomnim) nekje tričetrt družin tako ali drugače disfunkcionalnih. Torej je precejšnja verjetnost, da ste med njimi.
A health and beauty freak.
0
Nazaj na vrh
Lenccy
Starost: 120Pridružen: 14. dec 2009Prispevkov: 1254Kraj: Maribor, KoperStatus:Offline
Objavljeno: 24. jun 2011 13:12
Povezava do prispevka
Ja, pa še generacijski prepad prispeva svoje. Sicer ne gre toliko za pomanjkanje ljubezni, ampak dejstvo je, da imajo starši neke strahove, s katerimi se niso spopadli in jih prenašajo na otroke, zato jim ne dajejo dovolj vzpodbude in se tega niti ne zavedajo, kako omejujejo sebe in svojo družino.
Mlade oči so svetle luči, ki dolge noči spreminjajo v jutra
0
Nazaj na vrh
Tanja
Starost: n/aPridružen: 14. okt 2003Prispevkov: 44953Kraj: Planet LepoteStatus:Offline
Objavljeno: 24. jun 2011 13:23
Povezava do prispevka
Ja, vse skupaj je zelo kompleksno. In kar je najhuje, se potem prenaša iz generacije v generacijo ... Zagotovo si je že kdaj katera rekla, "nikoli ne bom takšna kot moj/a ..." - a glej ga, zlomka, naenkrat se zalotimo pri enakem početju, dejanju, razmišljanju. Fajn je, da se zavedamo, za kaj gre in da lahko ukrepamo. Je pa to dolgo in trdo delo, ki terja precej truda. Leta traja, da se jih malce odpravi - to pride za nami.
In ja, tudi take 'male' stvari puščajo posledice. Nedvomno. In nas potem ovirajo pri odraslem življenju. Res priporočam branje teh člankov, pa tiste ekstreme pač vzemite z rezervo oz. se ne osredotočajte na to, ker niso bistveni.
A health and beauty freak.
0
Nazaj na vrh
TEJAgirl
Starost: 37Pridružen: 9. nov 2007Prispevkov: 1958Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 24. jun 2011 13:44
Povezava do prispevka
Najprej en veeelik objem za vse

Težko reče, da vem kako vam je, ker sama ne živim v takšni družini. Moj fant mi večkrat reče, da sem (ko sem bila še doma pri starših) živela v pravljici .

Me je pa malce zaskrbelo tole, estelle...

estelle je napisal/a... sedaj pa sem vedno v minusu, anksiozno me delajo misli, da ne bom imela dovolj denarja, da bi si nekaj "privoščila", zato račune puščam na konec in non stop prihajajo opomini. In potem trošim neke stare prišparane vire od nevem koliko let prej in me je strah, kaj bo ko bom na čisti nuli. Pa nikomur ne morem povedati oziroma ne vem kako naj rešim zadevo.

Praviš, da si ni svojem? No, ko sem še jaz živela doma pri starših, sem tudi celo plačo zapravila za oblačila, čevlje, kozmetiko. Ampak, ko si pa na svojem je pa treba z denarjem malce drugače. Tudi če je tvoj hobi draga kozmetika je treba najti neko ravnovesje. Ni dobro, da zaradi tega trpijo mesečne položnice in črpaš denar iz neke skrite zaloge, ki počasi kopni.
Tudi moj hobi so čevlji, vsak mesec bi si lahko kupila za tisoč € čevljev, ampak to si pač ne morem privoščit.

Sej te ničesar ne obtožujem, te zelo razumem, samo moraš najti neko pravo mero, da se slučajno kakšne položnice ne začnejo nabirati v predalu, ker potem je težko vse poplačati. Sem imela ena sorodnico, ki je to počela, potem je pa zelo težko plačati 300€ elektrike naenkrat....
0
Nazaj na vrh
CantLoveCantHurt
Starost: 31Pridružen: 25. sep 2008Prispevkov: 2109Kraj: MemoriaStatus:Offline
Objavljeno: 24. jun 2011 13:47
Povezava do prispevka
Še ena iz disfunkcionalne družine. Jaz priznam da o temu ne razmišljam na takšen način kot ga je omenila Tanja:" az zagotovo ne bom nikoli takšna kot moja mama/itd. ..." Jaz razmišljam o temu če je sploh prav da imamo mi otroke, saj se to prenaša iz generacije v generacijo.
Yesterday, upon the stair,I met a man who wasn't there. He wasn't there again today. I wish I wish he'd go away...
0
Nazaj na vrh
Lenccy
Starost: 120Pridružen: 14. dec 2009Prispevkov: 1254Kraj: Maribor, KoperStatus:Offline
Objavljeno: 24. jun 2011 15:52
Povezava do prispevka
Ne sme te biti strah. Prav je, da imaš otroke, če si neodvisen/-na, imaš rad/-a sebe in posledično druge, če si brez strahu in poln/-a življenjske energije. Kaj je bilo prej - je bilo prej, naj ostane tam, morda le v opomin, ne v oviro.

Jaz se ne strinjam s tezo, da se neki slabi vzorci kar tako po dolgem in počez prenašajo iz roda v rod - to se zgodi samo, če jih ne prepoznamo in se ne borimo proti njim. Optimistka, hehe. Potem bi moral biti vsak otrok, ki je bil priča pijančevanju, nasilju, lenobi itd. tudi sam pijanec, nasilnež, lenuh. Tudi vsak človek, ki so ga starši omejevali, ne postane potem omejevalec svojih otrok. Obstajajo ljudje, ki jih še tako težke preizkušnje iz otroštva ali življenja niso zlomile, umazale duše, oslabile karakterja, povzročile nepopravljivih duševnih težav ... Upam, da jih je čimveč, ker tisti, ki jih jaz poznam, so resnično čudoviti, modri in navdihujoči ljudje, morda prav zaradi izkušenj z zlom.
Mlade oči so svetle luči, ki dolge noči spreminjajo v jutra
0
Nazaj na vrh
estelle
Starost: 35Pridružen: 30. maj 2008Prispevkov: 3817Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 24. jun 2011 16:15
Povezava do prispevka
CantLoveCantHurt je napisal/aJaz razmišljam o temu če je sploh prav da imamo mi otroke, saj se to prenaša iz generacije v generacijo.
 
Tudi jaz. Mislim, da če bo kdajkoli prišel moment, da bi sploh imela kakšno normalno zvezo in bi se pogovarjala o otrocih, bi milijontisočkrat prej premislila, če jih bom sploh imela. Ker ne bi rada, da še oni trpijo za posledicami mojih nerešenih notranjih konfliktov in se te piz ponavljajo znova in znova.
"As we advance in life it becomes more and more difficult, but in fighting the difficulties the inmost strength of the heart is developed." -
-- Vincent Van Gogh
0
Nazaj na vrh
estelle
Starost: 35Pridružen: 30. maj 2008Prispevkov: 3817Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 24. jun 2011 16:23
Povezava do prispevka
TEJAgirl, hvala ti za mnenje (valda da to ni obtoževanje)... veš, da sem doma tudi že večkrat slišala podobne besede; predvsem, ko sem spet nekaj jamrala, da nimam keša. In so mi že doma poskušali "prati možgane", češ da pa čez svoje razmere oz. dohodke ne moremo živeti.
 
To je tisti problem, da mi je v glavi jasno, da to nikamor ne vodi, pa se vseeno vedno znova zaletim v neko zadevo oz. če se probam bremzati, postanem kar nekako depresivno razpoložena.
"As we advance in life it becomes more and more difficult, but in fighting the difficulties the inmost strength of the heart is developed." -
-- Vincent Van Gogh
0
Nazaj na vrh
Keks
Starost: 30Pridružen: 28. jan 2010Prispevkov: 988Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 24. jun 2011 17:14
Povezava do prispevka
Sicer nimam takšne težave, da me starši ne bi podpirali, ker dobim vse kar hočem. Vesta za mojo pretiravanje pri nakupovanju oblačil in kozmetike, vendar včasih samo omenita, da je počasi že dovolj in naj začnem varčevati.
Moti pa me, da se z njima ne morem pogovoriti. Ne vesta NIČ o mojem ljubezenskem ali družabnem življenju. Vse kar lahko jaz z njima delim je o faksu, kaj sem delala doma ali o tem kaj je pes počel, ko sta v službi.
Mama ni nikoli vesela, če ji povem, da grem kam (kjer bodo zraven fantje ali pa da bom sama v novi družbi), vedno se odzove s strahom. In ne bi se čudila, če bi imela razlog za to, vendar ga nima. Znam misliti s svojo glavo, ni mi mar kaj o meni mislijo drugi ter znam se braniti. Zaradi tega njenega "straha" ji ne bom nikoli povedala kdo mi je všeč, zakaj sem žalostna, če smo se skregale s prijateljicami itd.
Pa ni konzervativna, mislim le, da se (moja) babica/njena mama ni nikoli z njo pogovarjala o takih stvareh. 
Forget what has hurt you in the past, but never forget what has taught you.
0
Nazaj na vrh
Dominika
Starost: n/aPridružen: 16. jan 2009Prispevkov: 1020Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 25. jun 2011 8:55
Povezava do prispevka
Kar hudo mi je, ko tole berem, predvsem to ali sploh zaradi pretekle vzgoje imeti ali ne imeti otroke. Tudi sama sem morala predno sem se odločila za otroke marsikaj razčistiti s seboj,ja prinesla sem mnogo težke pretljage v odraslo dobo iz svojega otroštva.Bila sem vzgojena v družini, ki je bilo bolj kot ne vse na nivoju ukazovanja, ujeta v strogo zarisanem okvirju, brez nekih čustvenih dovoljenj, nikoli nisem bila deležna pohval, kritke pa kar precej pogoste. Kar je bilo narejeno dobro ali celo odlično je bilo pač samo po sebi umevno.
Meni je najbolj pomagalo, da sem si s pomočjo literature razbrala in ugotovila kaj je bilo pri moji vzgoji narobe.Torej napačna vzgoja in ne jaz. Seveda to ni bilo storjeno čez noč, ne, je bilo potrebno kar veliko samodopovedovanja in prepričevanja.Veliko takih in drugačnih kriz. Nasljednja zelo pomebna faza, ki mi da dandanes možnost normalnega življenja je bila pa oprostitev staršem. Jih poskušati razumeti zakaj je bilo tako, kaj je na njih vplivalo, da sta se lotila vzgoje na ta način. Jih razumeti, jim oprostiti in v vsakem trenutku življenja te njihove napake prepoznati in jih ne ponoviti. Najslabše se je vrteti v nekem krogu obtoževanja, zame.
Skratka razumeti, sčasoma oprostiti, a se nikoli ne strinjati in ne ponoviti.
Zdaj imam otroke in sem v začetku, priznam imela kar težave pri vzgoji.Enostavno bila sem premalo odločna. Vsaka moja prošnja, želja je bila opremljena s medlim prosim, ki je nakazoval, da me sploh ni potrebno resno jemati. Bala sem se ukazovanja, bala sem se da bi otroku vzbudila občutek moje premoči. Na srečo sem to slabost še pravi čas prepoznala in začela delati na tem. Danes se z dekleti veliko pogovarjam, si postavljamo skupne kompromise in zadeve skupaj argumentiramo in odločamo. Skratka smo ene precej čvekalaste babe, ki imamo včasih prave seje predno se zakaj odločimo.
Največja zahvala mi je, ko me moje punce objamejo, mi večkrat na dan povedo, da me imajo rade, zaupajo vsoje težave, ki jih imajo s prijatelji, starejša sedaj že tudi v ljubezni ali o svojih dekliških nerodnosti.
Mislim pa da starši delajo veliko napako ( pa ne vsi, da se razumemo), ker svoje otroke apriori jemljejo za nesposobne kakšnega odločanja, ker so otroci pač ne morejo imeti prav in pa saj tako nič ne vedo, le kako saj so še otroci. Pa te otrok lahko veliko nauči, on otroštvo doživlja sedaj in ne more biti nikakor primerljivo s mojim v popolnoma drugačnem času. Kar je bilo je bilo, danes je pa pač tako. Naloga staršev je, da jih nekako vodi skozi otroštvo s svojo skozi življenje pridobljeno modrostjo, ki se pač prilagaja današnjemu načinu življenja.
0
Nazaj na vrh
CantLoveCantHurt
Starost: 31Pridružen: 25. sep 2008Prispevkov: 2109Kraj: MemoriaStatus:Offline
Objavljeno: 25. jun 2011 16:07
Povezava do prispevka
Dominika tole si zelo lepo napisala. Vesela sem, da ti je uspelo priti iz tega začaranega kroga. Jaz mislim da bo v mojem primeru isto kot je omenila Tanja - leta terapij pa še takrat ne vem če se bom odločila za otroka. Ne predstavljam si da komu naredila nekaj takega kot sta meni starša. Jaz nisem nikoli mogla nikomur ničesar zaupati, ker sta vedno verjela v neki svoj prav in niti nista imela časa da bi se ubadala z menoj. Pa tudi ko sem kaj storila narobe je tu vedno bilo prisotno fizično nasilje.

Trenutno sem že itak zdravim zaradi depresije in hodim na psihoterapijo itd.. Morala bi videti odziv moje matere ko sem ji rekla da hočem umreti in da je vse o čemer razmišljam samomor. "Kaj?? Zakaj?? Saj ti nič ne manjka." Da ti slabo zraven postane.
Yesterday, upon the stair,I met a man who wasn't there. He wasn't there again today. I wish I wish he'd go away...
0
Nazaj na vrh
Sydelle
Starost: 31Pridružen: 3. dec 2008Prispevkov: 1752Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 25. jun 2011 18:14
Povezava do prispevka
Dominika po temle postu bi te še jaz objela, čeprav nisi moja mami  najbolj pomembno se mi zdi pa tole:
Jih razumeti, jim oprostiti in v vsakem trenutku
življenja te njihove napake prepoznati in jih ne ponoviti. Najslabše se
je vrteti v nekem krogu obtoževanja, zame.
Skratka razumeti, sčasoma oprostiti, a se nikoli ne strinjati in ne ponoviti.

Navsezadnje so tudi starši vse te slabe vzorce nekje 'pobrali' oz. se jih naučili in se jih sploh ne zavedajo, kot npr. praviš tudi ti, CLCH. Seveda ne pravim, da je to prav, a starejšim je večkrat težko kaj dopovedati, če sami niso dovolj dojemljivi.

Jaz sem moji mami zelo hvaležna, ker se je zelo uspešno izvila iz grozne družine (oče praktično alkoholik, nasilje, otroci prepuščeni sami sebi, po drugi strani so moralo fejst delati na kmetiji ... hvala bogu je potem tudi staremu atu enkrat naredilo klik in so zdaj čisto normalni, ampak kar sem po drobcih izvedela od mami, je bilo pa strašljivo). Tako da izgovor, da si tako in tako vzgojen, zame ne velja. Oz. če se zavedaš, da je bilo v vzgoji nekaj narobe, je na tebi, da to popraviš (čeprav je zelo težko). Problem je pa res, kadar se ljudje ne zavedajo, kaj počnejo narobe in zakaj ... :/

V glavnem punce, meni se zdi že to ogromno, da te vzorce prepoznate in veste, da je na tem potrebno delati. Tako da ne dvomim, da vam ne bi uspelo Mislim da je veliko slabših (potencialnih) staršev, ki o teh rečeh sploh ne razmišljajo.
0
Nazaj na vrh
Barbye
Starost: n/aPridružen: 9. avg 2006Prispevkov: 310Kraj: LjubljanaStatus:Offline
Objavljeno: 28. jan 2012 22:41
Povezava do prispevka
Po naslovu sodeč sem upala da je to tema, v kateri bom lahko prebrala kako se spopadate z vsakodnevnimi težavami v družini, pa vidim da se "pritožujete" samo nad tem, kako vam starši rečejo da le malo šparajte, da ni treba pa glih vsega zapravt.
 
Lahko ste srečne če je to vaš edini problem v družini. Kako bi se počutile, če bi vsak vikend prišle domov, kjer bi mogle poslušat mamo, ki se vam izpove, da vnuk nič ne posluša, da hči nič ne postori doma ker je skoraj nikoli ni? Kako bi se počutile, ko ne bi mogle izrazit svojega mnenja, ker vaš oče vztraja pri svojem in noče slišat nič drugega? Ko vsak vikend poslušaš o politiki in levih in desnih in se iz tega razvije prepir, s tem da je moj partner ravno druga stran prepričanja mojega očeta?
Kako bi bilo, ko bi vas mami vprašala koliko ste zaslužile preko študentskega servisa in ob odgovoru prestrašeno dejala da zdaj bo mogla pa plačati 500€ (ki jih nima od kje vzet, ker je oče na zavodu, sestra prejema minimalno plačo, oče od nečaka pa ne daje niti centa zanj ker sploh ne vemo kje je in kaj dela (priznam sestrina napaka, pa vendarle)) Ko bi le rada sama skrbela zase, da jim povzročam čimmanj stroška me zdaj to vpali da bo treba še 500€ dat za dohodnin, niti pol toliko pa ne zaslužim na mesec.
 
Verjemite, lepo vam je. Zame je disfunkcionalna družina zgoraj opisano. Pa vendarle si je treba nadeti masko in se obnašati kakor da ni nič narobe, zvečer pa zaspati v solzah. Zakaj? Da še bolj ne prizadanem in užalostim mame, ki se trudi prebiti čez mesec in držati družino pokonci.
 
Edino kar mene drži pokonci je partner in to, da čez teden pobegnem v Lj kjer me vsaj malo zamotijo sošolci, da ne razmišljam skos o domu.
 
In za konec, česa me je strah? Tega, da bom kot ati, da ne bom hotela poslušati drugega mnenja; da bom kot mami, v strahu za vsako stvar in gledala na vsak cent... Pa ne žalim staršev, ker sta dobra kot kruh, nikoli dvignila roke nad nas, nas naučila marljivosti in delavnosti, sem jima hvaležna za vse kar sta me naučila...a odkar je ati zgubil službo (5 let nazaj ali še več) je situacija kot opisano zgoraj.
 
Če ima katera kak feed-back, karkoli, četudi da mi napiše samo :Ne skrbi, vse se da rešiti", tudi to bo dovolj. Da vidim da me nekdo vsaj malo razume...
 Partnerju tako ali tako vsak teden isto stvar govorim, morda je čas da se izpovem še komu drugemu, nepristranskemu.
 
 
Vse kar prebereš je napisano z razlogom
0
Nazaj na vrh
Pojdi na:
Naše 'disfunkcionalne' družine
Stran 2 od 11
Pojdi na stran 1 , 2 , 3 , 4 , 5 , 6 , 7
Pojdi na stran:
Kozmetometer
Zadnje ocene
Zadnji izdelki
  • Dow* 14. nov 2021 20:14
    super
  • Dow* 14. nov 2021 20:09
    še kar
  • Dow* 14. nov 2021 20:07
    v redu
  • Dow* 5. okt 2021 18:38
    v redu
  • Dow* 5. okt 2021 18:36
    še kar
Forum
Zadnje objave
Najbolj brano
Trenutno dogaja
Izpostavljamo
"Pandemija" in zapiranje ljudi v stanovanja je prinesla marsikatero spremembo – tudi na področju mode oz. oblačenja.