Naše 'disfunkcionalne' družine

magrateja saj to maš prav, ampak mislim da bi me doma:

1. ubili, če bi se pripeljala z neko staro škatlo (mama je prodala svojega starega, ker mi ni želela "predati" takšen avto, ki nima ne airbaga, ne abs-a, ne klime. Sva se nekaj pogovarjali, pa sem se potem strinjala nekako, ampak to je bilo že pred štirimi leti, takrat avta še nisem tako rabila kot sedaj),

2. če bi se kaj pokvarilo, bi poslušala češ kaj sem pa tako staro zadevo privlekla in bi se morala sama znajti.  

3. v bistvu bi bil to konstanten kamen spotike in bog ne daj, da bi bil kakšen problem z avtom ali pa z denarjem za bencin

 

Skratka, gordijski vozel...

 

p.s. aja, da pa o kozmetiki in denarju niti ne omenjam doma, ker ne vejo za nič mojih zadev, ki jih imam (sploh pa ne high end zadev). Za božič nikoli nisem dobila nič kozmetičnega, ne parfuma, ne bona za cote, ok enkrat sem dobila bon za dm. Potem pa me ne razumejo, da kot je enim hobi planinarjenje, enim rože, enim pa pač kozmetika. Ne razumejo zakaj imam tri blushe namest enega, x-lakov namesto dveh ipd. Pa neko veselje moraš imeti v življenju. Ampak me ne razumejo in me bolj kot ne obsojajo, zato pa zadeve čim bolj prikrivam, ker sem v bistvu prisiljena v to. Še na pollakirane nohte so se komaj navadili, ampak so se nekako.




Tema je bila naknadno razdeljena iz te teme.
Tanja

Nevem, če je šlo kaj pri vzgoji narobe ali je kaj drugega, ampak včasih že sama pred sabo skrivam zadeve. Predvsem stanje na računu. Enostavno imam že fobijo pred tem si delati neke finančne plane. Pa je že mama x-krat poskušala planirati z mano, ampak veš kako je to, ko sama vem koliko mi gre za kozmetiko in ji ne morem povedati. Potem pa se sprašujejo kako to, da nikoli nimam dovolj keša, kako mi ne gre skozi ipd. Ohjoj. Ko sem bila manjša, sem vedno lepo šparala, na knjigi v banki, bila vesela ko sem spet lahko kaj dala zraven... sedaj pa sem vedno v minusu, anksiozno me delajo misli, da ne bom imela dovolj denarja, da bi si nekaj "privoščila", zato račune puščam na konec in non stop prihajajo opomini. In potem trošim neke stare prišparane vire od nevem koliko let prej in me je strah, kaj bo ko bom na čisti nuli. Pa nikomur ne morem povedati oziroma ne vem kako naj rešim zadevo.

Sem se morala komplet izpovedati...

p.s. hvala magrateja za empatijo

 

Me veseli. Se lahko enemu tam gori zahvališ za to. Eni v življenju namreč nimamo take sreče, da bi imeli družino, ki če drugo ne, vsaj normalno funkcionira.

estelle, glede avta ti svetujem, da najdeš en kompromis. če si boš avto lahko sama kupila, boš prevzela odgovornost in ga v primeru okvare dala tudi sama popravit. ni pa nujno, da se bo star avto kaj več kvaril od novega oz. so mnogokrat popravila novega avta dražja od popravil starega. če ga boš uporabljala samo za v trgovino, da si olajšaš življenje, pa tudi ne vem, če sta klima in airbag tako zelo pomembna.

 

mene bi motilo, da mi starši povzročajo slabo vest ali pa me celo omejujejo pri odločitvah in organizaciji svojega življenja ob enem pa mi v smeri svojih načel ne priskočijo na pomoč. najboljše, da se v čim več stvarh začneš odločat sama zase in potem tudi nosiš posledice ali radosti takih odločitev tako bodo tudi starši videli česa vse si sposobna

Punce, tako sem vesela, da me razumete! Hvala za vse spodbudne besede!

 

Gita, res je, za kakšno trgovino bi mi bil komot dovolj en avto za silo, ampak bolj bi mi prišel prav za dalše razdalje, ker študiram uro stran od svojega kraja, pa avtocesta, vročina poleti itd itd. 

Res imam vsaj to srečo, da sem na svojem, odkar študiram. Ker ti odnosi so res, kot praviš mimika, za eno pm. Se opravičujem za grde besede, ampak bolj ko se poglabljam v te zadeve, bolj me jezi. Verjetno zato, ker ne morem nič storiti, da bi preteklost bila drugačna in bi sedaj odnosi med staršema bili normalni oziroma bi sploh imela kakšen kontakt. In to se potem prenaša na otroke. Da ne začnem o tem, kakšne probleme imam v življenju sedaj zaradi tega. Bolj si želiš nekoga, bolj si sam sebi postavljaš ovire, ki jih imaš v sebi že od nekdaj. Sam veš, da te ne bo to nikamor peljalo, ampak vseeno ne moreš iz teh bednih pof  vzorcev. Ehh...

 

Pa še en velik  za punce, ki jih doma ne razumejo, da jim je kozmetika hobi in da niso več male punčke, katere lahko oblačijo in rihtajo kot jim paše.

 

Aja, da povem še en dogodek izpred kakšnih 12 let: dobili smo obiske, jaz sem si glih lakirala nohte zgoraj v sobi z nekim starim lakom marelično-perlaste barve. Potem sem prišla v jedilnico, kjer so bili gosti, pomagala prinesti stvari na mizo. Potem pa se začne babica (brez da bi obiski karkoli rekli ali dali kakršno koli opazko) opravičevati, češ da malo nenavadno da imam jaz nalakirane nohte, da sem se verjetno samo malo "igrala", "a ne, da je tako?" ipd. opravičevanje naprej. Mislim?!?