Meni je kar malo žalostno vse skupaj od začetka teme pa do zdaj. Sem pa prijetno presenečena nad večino med vami (oz. kar vsemi), da ste (bile) sposobne potegniti nekaj pozitivnega za naprej. Nima veze, kakšen je ta "problem". Jaz npr. kar obolevam nad stokanjem mlajše sestre, ki se kar naprej jezi, kako ji ne pustita sem pa tja pa gor pa dol...jo pa poskušam razumeti in jo malo pomiriti, da le ni tako zelo hudo in da sem tudi jaz dala to skozi v veliko hujši meri (ker pa res nisem smela skoraj nikamor - pozor SKORAJ, sta imela kdaj tudi razumevajoče momente).
Disfunkcionalno je zame vse, ki odstopa od vrednot, te so pa tako ali tako za vsakega posameznika drugačne.
Pa da še jaz malo pojamram:
Mene je najbolj strah, da bom nekoč postala moja mama. Saj ne rečem, vedno je lepo skrbela zame in to, vendar ne morem mimo njenega nihanja razpoloženja...en trenutek je vsa sladka in polna razumevanja, naslednji pa taka tečnoba, da bi jo raje nosil naokoli, kot prenašal. Nič ni prav - kako je pobrisana miza, kako pregrinjalo čez kavč visi, kako je pomita posoda zložena, kako je poln pralni stroj itd itd)...skratka malenkosti, zaradi katerih še ni in po vsej verjetnosti tudi ne bo prišlo do apokalipse. Pa dobro, to je še nekak znosno. Najbolj me prizadene to, kako me včasih kar by the way poniža. Ko sem leto in pol nazaj diplomirala sem bila 3 dni njen največji ponos, 4. dan pa "saj taki kot si ti tudi za trakom delajo, kako sploh lahko pomisliš, da boš iz tega lahko kaj naredila"...mislim, bruh...ne more preboleti tudi tega, da sem takrat še za pol leta podaljšala absolventski status, da sem diplomo sploh napisala do konca (ja, v redu, malo sem premaknila vse skupaj, vendar sem imela takrat ves čas tudi službo). Vsak vikend, ko sem doma, pa pride do VSAJ enega prepira med njo in očetom in to zaradi tako butastih reči, da kar odvihram do svojega fanta in ga objemam ter govorim, kako upam, da ne bo on (ali jaz) kdaj pošizil zaradi narobe zloženih gat.
Najhuje od vsega (in to ji nikoli ne bom oprostila) pa je to, da se po koncu moje prejšnje zveze ni postavila na mojo stran. Zamerim ji, ker ni zmogla, niti poskušala razumeti, da me je pač minilo. Zamerim ji, ker ji je bil moj bivši bolj sin kot jaz njej hčerka. Zamerim ji, da mi ni verjela, da pa le nisem bila jaz vsega kriva. Zamerim ji, ker me nikoli ni poslušala, da bi vsaj prvi stavek dokončala (da bi videla, da je ima tudi on kar nekaj neprebavljivih napak) in me je odpravila "ti nimaš pojma, on je najboljše, kar se ti je zgodilo v življenju". Zamerim ji izrečene besede "nikoli ne bom sprejela nobenega drugega tvojega fanta, nočem ne videti ne slišati za koga". In zamerim ji, da sta me v prvem mesecu po razhodu z bivšim preko večurnih pogovorov po telefonu opravljala češ kakšna sem in da ne znam ničesar ceniti ter da me bo že spametovala. Tega ne morem pozabiti... Še zdaj vsake toliko časa butne kaj butastega kot je npr. "a preveč sem skuhala? joj, jaz še vedno kuham za tvojega bivšega" Po dveh letih, odkar sva se razšla!!!! Ali pa "to je pa recept tvojega bivšega...saj se spomniš, ko nam je to skuhal...ah, kje so ti časi" - prisežem (!), da kar solzna postane!...Uglavnem, meni se kar kocine po konci postavijo in pulz naraste na 300...
Velikokrat poslušam tudi o tem, kako jo je oče varal, ko sem bila še čisto majhna...ne vem, zakaj to prenaša name, nimam ga nič manj rada (seveda pa mislim, da ni naredil prav). Se mi zdi, da je to med njima in jaz tukaj nimam kaj reševati. Enkrat sem po njunem prepiru zopet poslušala o tem (ko je oče jezen odvihral iz hiše) in po pol ure tega nakladanja sem čisto ven padla in ji zabrusila, da bi ga lahko že takrat nagnala in rešila sebe teh prepirov in mene raznih muk, ki jih preživljam ob tem.
Najin odnos je zelo zakompliciran, krivi me za določene stvari, ki nimajo niti slučajno nobene veze z menoj...več kot 2 dni ne moreva biti ena ob drugi...trepetam že ob vsaki svoji napaki (zadnjič sem npr. malo opraskala avto pa ji nisem upala povedati, ker bi poslušala o tem, kako nesposobna sem za karkoli)...nočem postati ona in nočem biti takšna mama svojim otrokom. Ne vem, kako bi se temu izognila... Sicer ne opažam nobenih podobnosti z njo...zaenkrat se temu uspešno upiram in hitro prepoznam, kdaj bom reagirala kot ona ter raje zaprem usta.
Sem čudna, ker si včasih želim, da bi mama in oče dejansko šla narazen (grožnje s tem poslušam vsaj 3krat na mesec)??? Nočem več poslušati njunih prepirov... Hvalabogu med tednom nisem doma, včasih tudi kakšen vikend ne...skrbi pa me za mlajšo sestro, ki vse to posluša in s tem živi...včasih mi pove, da se kregata vsak dan. Ne vem, zakaj se mama tako obnaša do mene in očeta (do mlajše sestre je še prizanesljiva, teži ji pa veliko zaradi ocen - ki nikakor niso slabe, so pa povprečje).
Imam še eno vprašanje: kako prepoznaš, da nekdo pije? Opažam, da je mami včasih kar malo "zadeta"...ima tisti butast nasmeh in po tem navadno prespi pol dneva med vikendom...ko se zbudi, se spremeni v zmaja in se znaša nad vsem in vsemi, ki ji prekrižajo pot... je mogoče kriv alkohol?? Ker včasih se mi zazdi, da na kakšnih žurkah kar malo pregloboko pogleda v kozarec in se preveč sprosti (mi je bilo že nekajkrat hudo nerodno). Če to počne še doma med tednom in potem tudi vikendom...bi lahko bil kar velik problem...Nimam pojma, kako temu priti do dna??
Drugače pa: punce, super ste! Včasih je dobro odnehati, se obrniti in oditi...ni dobro reševati stvari, ki nočejo biti rešene... pa še en velik
za vse
... oprosti, če sem te po krivem obsodila... kot si sama napisala, je velikokrat težko prenesti misli in čustva v pisano obliko in na koncu sporočilo ni čisto tako, kot bi moralo biti. Sploh, če pišemo v afektu.
.
