niika je napisal/aSmotka21, kot bi brala svoj odnos z mamo
nimam nasveta zate, samo
meni je hudo, ker bo mami prepozno ugotovila, da me izgublja...jaz tako rada hodim k fantovim staršem na obisk, kjer me njegova dva VEDNO objameta in se pogovarjata z menoj pa rečeta, kako sta me vesela in ponosna name...
Podpis.
Pri nas je sicer tko,da je mama,kot je smotka21 napisala,zelo kritična,ukazovalna in stroga.V bistvu do vseh,ne sam do mene,tako da pač nisem izjema od tega.Tata pa,da ima mir,ji izpolni vsako muho,čeprav reče,da nima prav.
In mama more vedno dobit,kar reče oz.hoče.
Pri nas doma je zelo očitno,da sta ona 2 proti meni. Z mano noben ne drži, čeprav imam velikokrat prav oz.mama nima prav. Medsebojno se podpirata, navivata en za drugega,jaz sem se pa čist slučajno rodila in zmotila njihov odnos. Do nedavnega sem bila precej bolj bojevita,čeprav je to pomenilo,da je bilo zmeraj napeto.Takoj sva se skregali, samo, da sva bili 10minut sami doma je bilo dovolj.Jaz popenim hitro, ona pa nikoli ne prizna, da nima prav. Eksplozivna kombinacija.
Spomnim se,da mi je 1x,ko sem po kosilu prala posodo,dvignila majico in mi rekla, poglej kak trebuh maš.Meni se je kr stemnilo.
In sem popenila in si majco potegnila dol in ji nakričala naj mi da mir, da me ne briga kak trebuh imam (ni bil nikoli ekstremno velik).Je bila takoj hajka v hiši, ona je tatu rekla,da sem jo udarila, ko sem jaz povedala mojo verzijo mi je verjel, a vseeno..On pač drži z njo. In je rekel, naj se ji opravičim. Pa sem rekla,da raj umrem kot da se opravičim za nekaj, kar nisem naredila. In se ji tud nisem. Po dobrem mesecu je sama od sebe začela govorit z mano.
Komaj zdaj opazim kak vpliv sta imela name.Ko ti nekdo celo življenje govori,da nisi dober, da ne znaš, da ne-vem-kaj-vse,začneš podzavestno verjeti v to.Celo življenje sem se sovražila,in to se je pokazalo skozi depresijo,skozi motnje hranjenja,skozi boječnost,z iskanjem pozornosti, z nesamozavestjo..Nikoli nista pomislila,da je morda krivda na njih. Nikoli. Jaz ne vem kako zasleplen si lahko,da ne vidiš kaj se ti dogaja z otrokom.
Ko sem se skrivala pred ljudmi v sobi, ker sem bila itak prepričana, da sem preveč nagravžna, da bi se kazala. sta mi težila, da se ne znam obnašat in pizdila,kaj je narobe z mano.Noben se ni spomnil,da že leta in leta poslušam (od mame),da bi morala shujšat,it h kozmetičarki,se začet bolj rihtat..Tata je pa stal zraven,ni rekel nič,a meni je to pomenilo,da se strinja.
Dobro,sem preživela to.Sicer pa še vedno razlaga,da nisem dovolj.Ne lepa,ne dobra,ne delavna, da ne znam. Vse sicer preslišim, a podzavestno to verjamem. Ko začnem nekaj delat, sem prepričana, da mi ne bo ratalo. Zaradi tega se (vem,napačno) ponavadi izognem ne nujnim stvarem.
Ko grem kdaj z avtom in peljem zraven mamo recimo, je cela prestrašena, da bom razbila avto. Pa ne vozim tako zelo slabo oz.tud ona ni lih talent.
Kar nekaj res.In pol,ko greva nekam in sem itak živčna,ker vem,da je zdraven,vozim slabše kot vozim,ko sem sama.Ker me prav nervira.
Da ne govorim o tem,da lahko doma redkokaj delam. Mama dela vse - briše po tleh, sesa, itd. Meni ne pusti zdraven, ker ne znam tko dobro kot ona. Ko neseva sušit skupaj perilo, vedno vse popravi za mano. Ko zlagam brisače in ostale, tudi vedno popravi. Ni stvari, ki jo naredim dobro. Sem pa v fazi, ko se sam smejem zdraven..Prej sem se še sekirala, obračala oči, ampak si mislim, glej, pa naj dela sama - če je že kao edina, ki zna. Ker mi noben ne bo rekel, da nisem sposobna spucat hiše. Sem živela 6let sama,pa nisem umrla v umazaniji in prahu. Mi je sicer bedno,da ne pomagam,ampak če mi ne dovoli,pa naj se maltra sama. Jaz poskrbim za moje prostore,pa so lih tko čisti in urejeni, če pa se njej to ne zdi dovolj dobro - izvoli in pucaj.
Pred časom je moj dobil službo 10km od mene (prej je živel 100km stran),sva seveda vprašala če jima je ok,da se preseli k nam (druga opcija bi bila,da si skupaj iščeva stanovanje).Mama je bila seveda ful proti,ker ne mara,da nisva poročena in da živiva skupaj
(pustmo to,da je ona 2leti živela pri starših s tatom,pa nista bila neporočena)..Ni ji bilo najbolj prav,da je pri nas in sem ziher,da ni razlog tisti,ki ga je omenila. Ok,ni panike,sva rekla,da pač bova začela iskat stanovanje in da se spokava čim bo možno.In pol, ko sva začela hodit na oglede, je popizdla,da kaj se greva.Zakaj?Ker ona je računala,da bom jaz ostala doma (da mi bo lahk ukazovala in me imela pod nadzorom),on pa da bo živel drugje.Sem jo vprašala če je normalna. No,pol nekak (ker ni hotla,da grem od doma) je pristala na to,da živiva pri nas, ma ji seveda ni najbolj prav.Kar se zna skrivat. Pa naj omenim, da je moj res priden,ful prijazen,dosti jim pomaga,vsi (tudi moj tata) ga obožujejo,edin ona ne.Pa vem,da nima nič osebnega proti njemu, do vseh je taka, čudi me, da ga je prej imela rada.
Mene ful ima,da bi se spokala stran,samo pol vem kaj sledi..Očitanja,metanje polen pod noge in še ne vem kaj. Pa škoda mi je tudi zato, ker je mama redko doma (med tednom jo vidim le po 20h), tata pa vedno sam v velikanski bajti. Dokler bo situacija v mejah normale - tako kot je zadnje čase - bom še doma, potem pa ob prvi priliki spokam stran.In ko bom šla stran, mislim, da vejo, kaj vse to prinaša.
Jaz se tudi vedno veselim, ko grem k družini od mojega. Žal so daleč in jih vidim le cca 1x mesečno. Neverjetno ljubeči so in prijazni
..Tašča je miljonkrat bolj materinska kot moja. Takoj bi menjala. Za kaj se je moja odločila za otroka mi ne bo nikoli jasno. Verjetno nista planirala (čeprav sta mi večkrat rekla,da sta), lahk pa da nista planirala met tko groznega otroka,kot sta ga pol dobila.
Ker njima oz.njej (mami) očitno sem grozna. Pa vem,da nisem 
Imam ob sebi ljudi, ki me cenijo,spoštujejo in imajo radi, zato mi je popolnoma nevažno kaj si moja mama misli o meni.
Sicer mi je tudi vsa ta situacija pustila nekaj sledi ... včasih recimo začnem premišljevati, kaj pa če se fant nekega dne naveliča in oddide ... ali pa če se jaz. Ampak res daleč od travm, o katerih preberem tukaj in ki so očitno precej, precej bolj pogoste, kot bi si mislil 
