Depresija

Podpišem nazaj!

In še link - klik.

Bom na glas razmišljala, ve pa še kaj dodajte.
Človek se rodi z nekim karakterjem, osebnostjo. Na starših je, da skladno z otrokovim karakterjem kar se da optimalno vzgajajo, da nas naučijo ravnati s konflikti, težavami, v stresnih situacijah in da ne vzamemo osebno izjav v stili " sosedov pes je pa debel", da ne pomislimo tako, kaj si bo ta človek mislil o meni (ja poznam konkretno tak primer, oz. sem poznala).

Če starši delujejo v nasprotju s tem, se pri občutljivčkih (sem tudi sama en tak), ki smo za povrh še čustveno labilni- zgodi ojej, recept za katastrofo. :/ Hm in potem sem spet tu-nekaj so geni-predispozicija (občutljivost, labilnost...) potem pa je okolje. Meni se zdi, da eno z drugim pripelje do duševnih bolezni in samomorilnosti. Nekaj o tem piše tudi v knjigi Slovenija s samomorom ali brez.

Smo si pa med sabo različni in nekomu ustreza, če ima realnega terapevta, ki mu pove da bo trajalo več let, enim je to super, da se ne bodo počutili neuspešne in zafrustrirane, ker bo napredek počasen. Druge pa to dotolče. Mislim, da bi terapevt moral biti sposoben oceniti komu kaj povedat in kako. In take prognoze naj ne bi podajal na začetku, ko še nima pojma o sogovorniku.

Tako nekako tudi jaz vidim te stvari, ja.

CLCH, Cheeks - kako sta?
Cheeks, si že bila pri Klaudiji?

Binas "napogosteje depresijo sproži kombinacija genetskih, psiholoških in okoljskih dejavnikov." Lahko pa jo sprožijo tudi zdravila in določene bolezni.

Tanja jaz sem trenutno na poti navzdol. Verjetno bom za nekaj časa šla na stabilizatorje razpoloženja že zato ker se zelo težko soočam z terapijo in vsemi spomini ki jih privleče na plano. Želim si da bi jih nekdo lahko za vedno izbrisal iz moje glave.

Tanja, hvala, sem bila Mi je bila fajn na prvi vtis, razumevajoča, zdaj se morava samo še zmeniti za redni termin. Se pa trenutno počutim solidno, edino zelo osamljeno.

Deluje, pomaga. Sončna joga.  http://www.youtube.com/watch?v=syLnXZy_W1c

Hm, saj s pomočjo hipnoze bi bilo pa to verjetno izvedljivo. Upam, da se boš čim prej bolje počutila.


Krasno, upam, da se čim prej dogovorita in začneš s terapijami.
Osamljenost je pa čedalje pogostejša v tem svetu in sodobnem življenju, ja ... žal. Če je možno, priporočam, da se vpišeš v kakšen fitnes ali aerobni klub (+ gibanje ima zelo pozitiven vpliv na počutje), pa morda najdeš še kakšen drug hobi ali dejavnost, kjer so skupine (npr. učenje tujih jezikov, oblikovanje iz gline ... možnosti je ogromno). Tam potem tudi spoznaš nove ljudi. Vem, da je izjemno težko, ko si v takem stanju, ampak če se le da narediti korak v tej smeri, je super.

Sama sem se trenutno znašla v krizi, iz katere ne vidim pravega izhoda. (Vrtim se namreč okrog enega izjemno banalnega vprašanja (ki je seveda zgolj simptom za globlje probleme). Vedno ko pridem v mislih do rešitve, si rečem: "Ne, to ni prava rešitev, ker boš tako vedno ostala odvisna od staršev/se tako ne boš nikoli rešila psihičnih težav/bodo težave vedno večje. In spet ponovim miselni krog, ki potem vodi v panični napad. )

Trenutna kriza traja pet dni. Ker sem bila sama doma, je tudi samota naredila svoje - da imam stalno zaposlene misli s problemi, da se ne morem nikakor zamotiti, da težko jem, da sem torej samodestruktivna (nimam pa samomorilnih misli). Sicer precej časa živim sama in uživam v samoti, ampak očitno ne, ko si nakopljem brezvezne težave v misli.
Ker sta starša ravno odšla v tujino, kjer bosta celo poletje (takrat se je tudi vse začelo, ko sem imela čas za razmišljanje o sebi ), sem bila popolnoma sama s svojimi težavami. Prvi dan, ko sem opazila, da je nekaj narobe, sem ponovno začela jemati AD. Pred dvema dnevoma sem se "preselila" k stricu in teti, da nisem sama. Čez nekaj dni grem v tujino k roditeljema, kjer bom ostala čez poletje. Torej, to krizo bom sedaj rešila.

Ampak zanima me, kaj lahko storim dolgoročno. Vem, da gre za neke kompleksnejše in globlje stvari, zato bi rada začela delati na sebi. Nikoli nisem hodila k psihiatrom ali psihoterapevtom, zato ne vem, kako začeti.
Predvidevam, da so moje težave zgolj posredno povezane z družino (moja starša sta izjemno ljubeča in skrbna, mi kažeta ljubezen, da sta ponosna name, da me spoštujeta), zato ne vem, ali sem primerna za Center Stik in terapevtko Klaudijo Ferčak. Kam bi se lahko še obrnila po pomoč?

Najlepša hvala vsem, ki si boste vzeli čas za branje dolgega posta in mi kar koli svetovali.

Praviš, da družina najbrž ni glavni razlog za tvoje težave- od kod ti ideja, da sama ne moreš priti do rešitve problema? Imaš tudi sicer težave z občutkom manjvrednosti? Več jaz iz tvojega posta ne morem razbrati, ker si povedala zelo malo o tem, katero vprašanje te sploh teži in od kod izvirajo tvoji napad panike.

Problem, okrog katerega sem začela delati paniko, je bil, da ne bom dobila nobenega študentskega dela to poletje. To je seveda banalen problem, ker na racionalni ravni vem, da tudi če ga res ne bi dobila, ne bo nič narobe, ker imam štipendijo, ne potrebujem denarja za nič konkretnega (da bi morala kaj kupiti ali odplačati). In jaz se popolnoma zavedam banalnosti vsega, ampak še vedno sem ujeta v razmišljanje, da bom zaradi tega popolnoma nekoristna, da mi bo šel ves čas v nič, da bom vse razočarala.
Problema nisem želela takoj napisati, ker nisem želela odzivov ljudi, ki bodo rekli: "Kako je nora, da se sekira glede takih stvari, ko obstajajo še večji problemi na svetu," ali "Uživaj, če lahko". Sama se zavedam, da se itak sploh ne gre za študentsko delo, ampak za nekaj več.

Pravim, da si ne morem pomagati sama, ker je šlo v nekaj dneh samo na slabše in se bojim, da se bom popolnoma sesula, če vztrajam sama. Hkrati imam grozen občutek odgovornosti (tudi na splošno), da moram vse razrešiti sama, zaradi česar se ne morem niti potolažiti s to idejo, da mi bo kdo pomagal, me zamotil, mi skrajno zbanaliziral moje skrbi, da izgubim občutek grozovitosti trenutne situacije (ki vem, da je daleč od tega - na ravni dejanskega problema študentskega dela, moja duševna stiska mi je še vedno grozna).

Načeloma nimam občutka manjvrednosti v primerjavi z drugimi. Mogoče bi lahko rekla, da ga imam v smislu, da vem, da vedno lahko naredim kaj še bolje. Sem pač perfekcionistka in s tem sicer normalno živim, ker se maksimalno potrudim in sem potem bolj zadovoljna s seboj. Pri tem iskanju dela se mi zdi, da sta me negotovost situacije + samota totalno uničili.

No, meni se tvoj problem nikakor ne zdi banalen, saj sem se v tvojem postu skoraj 100 % našla. Enako kot ti ne želim biti nikoli nikomur v finančno breme in občutek nekoristnosti me ubija. Tako je sedaj, ko sem že diplomirala, pa sem brez službe in tako je bilo tudi v študentskih časih, ko sem delala praktično od prvega letnika naprej, saj mi je bilo nekaj najhujšega starše prositi za denar. In čeprav (tako kot ti) vem, da nisem eksistenčno ogrožena in da moj problem ni najhujši in bi se mnogim zdel banalen, si ne morem pomagati, da me zadeva ne bi podzavestno psihično uničevala. In ja, se strinjam tudi s tem, da kadar sem sama, vsa ta negativna čustva, panika in anksioznost še v večji meri privrejo na dan.

Malo sem pregledala tale link, ki si ga dala za Center Stik, in se odločila, da jih kar kontaktiram. Ne vidim razloga zakaj jih ne bi tudi ti. Pošlji jim mail in se dogovori za svetovalni razgovor. Pa sporoči, kako je šlo.

Zakaj pa misliš, da ne boš dobila dela? Že dalj časa iščeš, pa ni nič primernega? Kakšnega dela si najbolj želiš?

Mene glede dela vedno zvije. Ampak običajno so to napadi panike, preden sploh začnem aktivno iskati ali pa ko pišem prošnje in se spomladi dogovarjam s kom za poletje, pa mi ne rečejo niti ja, niti ne in imam ob tem tak občutek nemoči in neuporabnosti, da bi se zjokala. Ko pa začnem iskati, vedno takoj kaj najdem. Kaj od tega kar si najdem je povezano z mojim študijem in dobivam še izkušnje, kaj pa pač ni in dobivam samo denar. Problem ni tako banalen, kot se zdi. Res je, da gre samo za študentsko delo in da kot praviš, to ni esencialno za tvoj obstoj, ampak če ti daje občutek manjvrednosti, neuporabnosti, potem je problem velik. Mnogi bi ti res rekli, da se ne sekiraj, da boš v življenju lahko še veliko delala (to pravijo meni, kadar preveč paničarim), ampak sama veš, da ti po takih komentarjih ne bo nič lažje.

Drugega kot to, da se trudiš in iščeš dalje, ti ne morem svetovati. AD v tem primeru ni rešitev. Če pa res ne boš našla nobenega dela, počni druge stvari, uči se stvari, ki si jih vedno želela znati ali jih opraviti, pa ti je morda vedno zmanjkalo časa. Važno je, da nekaj počneš. Če sediš doma in dejansko ne počneš nič, samo zapadeš v malodušje in krog je sklenjen.

Tudi jaz bi ti svetovala enako- da si najdeš neko izpopolnjevanje, pa naj bo to na področju tujih jezikov, računalništva, ročnih spretnosti, ipd. Nekaj, kar ti bo kasneje morda olajšalo iskanje službe, ker boš imela večji spekter znanj in sposobnosti. Si že končala faks? Če ne, lahko bereš študijsko literaturo izven redne snovi in si olajšaš naslednji letnik, ker ti bo že malo več znanega.

Se mi pa študentska brezposelnost čez poletje ne zdi nekaj, kar bi bilo vredno napadov panike in destruktivnega vedenja. Pač vsi vemo, da so časi težki in veliko študentov je v isti situaciji.

Problem širše gledano seveda ni banalen, kar je vidno tudi v drugih temah (iskanje zaposlitve, diskriminacija mladih pri iskanju prve zaposlitve).
Pri meni je banalno to, da sem dobesedno v enem dnevu razvila take strahove in paniko. Letos nisem še nič iskala, niti prošenj pošiljala, hodila na razgovore, dobila negativne odgovore (sem pač študirala).
Zadnji izpit sem imela sredi junija. Naslednji teden sem opravljala kratkotrajno terensko anketiranje (ki mi je bilo totalno mimo in me je čustveno izželo). In ko sem zaključila s tem bednim delom, sem naslednji dan že začela razmišljati o naslednjem in tako se je začelo. 

Sicer sem bolj na easy, kar se tiče težav z delom, ker študiram kulturologijo in si ne delam utvar, da bom dobila delo, ki bo ustrezalo mojemu študiju (žal). Zato bi zdaj opravljala kaj, kar bi bilo dobro delo za dlje časa - kakšno pisarniško, administrativno delo, urejanje spletnih vsebin, kaj prijetnega v zvezi s kozmetiko (ne kataloške prodaje in podobno). Zihr bi kaj našla v tej smeri, če bi se bila sposobna pogovoriti sama s sabo, se pomiriti in normalno funkcionirati. Zdaj me vsaka misel o delu, spravlja v obup.

Vidim, da nas ima kar nekaj podobno težave, povezane s tem.

V upanju, da bodo moji 'naravni nasveti' koristili...

Po globokem žalovanju sem doživela grozovit paničen napad. Žalovanje je trajalo nekaj let, nisem se soočila z nenadno izgubo očeta, stare mame in na koncu še psa, mojega dragega zlatega prinašalca. Najprej je zaradi zloma kolka umrla stara mama. Mesec dni za njo pa šok-novica, da je mojega mladega in 'zdravega' očeta zadela kap. Umrl je v zdravstvenem domu. Ko sem ga videla ležati tam je bil še čisto ok, prelep...samo njega ni bilo več v njem.
Ostala sem sama v hiši, kjer sva živela z očetom, stara mama je bila v domu opokojencev in nam je družbo delal zlati prinašalec, ki je isto leto umrl za limfnim rakom. Hvala bogu je ostala psička zlata prinašalka, ki jo imam še danes. To je bilo leta 2006.

Vseskozi sem odklanjala sprejemanje, da očeta ne bo več nazaj. Ni se mi zdelo mogoče. Dokler se nisem 3 leta kasneje, doma, pri študiju, v postelji, začela čudno tresti in me je začelo nenormalno zebsti. Prva misel je bila, da me bo kap, ali pa, da sem se zastupila. Pri 29. letih. Šla sem do kopalnice in ŠOK-bela kot stena, v obraz kot mrlič. In se je začelo-dušenje, agonije, tresenje... Če bi živela v stolpnici, bi se vrgla skozi okno-samo, da bi se odrešila. Poklicala sem prijatelja, ki je to že doživel in je preživel noč z mano. Če bi bila sama, bi naredila samomor. Muka je bila prevelika, močnejša od mene. Bila sem na točki ničle, videla svoj pogreb, bila popolnoma ravnodušna. Občutenje brez kančka vere, upanja, samo dno, brezno. Depesija je bila grozljiva.

Preživela sem, poklicala mamo, ji povedala, sa nisem ok. Nekaj časa sem bila pri njej (par dni) in sestri. Vendar se je že naslednji dan po paniku zgodil poseben občutek največje mirnosti, kar sem jo doživela. Telo se je popolnoma izčrpalo.

V preteklosti sem 1x uživala antidepresive (takoj po očetovi smrti), vendar sem tokrat sklenila poskusiti po svoje in ne obžalujem. Svoje življenje sem sklenila živeti duhovno odgovorno. Brala sem mnogo knjig in jih še berem, veliko se smejim, delam si avtosugestije... In lani prišla do zame precej velikega odkritja-do solarne joge.
Poleg nagrade srečnega srčka, sem se znebila dioptrije, ki me je spremljala od 16. leta.
Poskusite-vse, ki jih poznam in so to pričeli prakzicirati imajo rezulate http://www.youtube.com/watch?v=syLnXZy_W1c

Bioenergetik mi je na enem predavanju (na terapije nisem hodila, imela sem darilni bon za tečaj. Sicer takim zdravljenjem nisem naklonjena.) povedal, da je učinkovito zdravilo za depresijo ovsena limonada. Kupila sem oves v Kmetijski zadrugi, ga namočila čez noč, nato lepo precedim, dodam limono in pijem. Ima mnogo B vitaminov iz neoluščenega zrna. Pijem ga zadnje dni in deluje.
In redno jem biotin, B vitamin in pijem sveži krenčkov sok-A vitamin za dodano srečo.

Tudi kave ne pijem več. Imam več energije. Upoštevala sem mnenje zdravnika, povedal mi je za raziskavo, da kava urtuja in izčrpava. To je poteza zadnjih dveh tednov :).

Nauk. Delam za veselje, ne proti depresiji. Povezala sem se z ljudmi z isto izkušnjo in spoznala, da je imela moja soseda še hujše travme in jih je preživela s pogovori z odličnim terapevtom.

• ko te je strah in to čutiš v želodcu, si predstavljaj, da je strah ena mala smešna karikatura
• nikoli ne spusti strahu v glavo, postavi ga na svoje mesto-če ne gre ven, vsaj v trebuh
• dihaj s trebuhom, ne s pljučami
• uživaj veliko svežega sadja (sokove), encime, korenje
• naj ti bo vseeno za ves svet, na prvem mestu sem jaz. Svet bo obstajal brez mene.
• če bi bila vojna, bi želela rešiti svoje življenje-torej obstajajo večje realne nevarnosti, ki bi jih ot človeško bitje naravno premagovala.

Zdaj pa tisto, da je v vsaki nesreči nekaj dobrega. Drži. Če se mi vse to ne bi zgodilo, ne bi rasla v osebo, kot sem danes. In se rada učim o življenju, o sebi. Psiha bo vedno prestrašena, saj pozna pojav najtežjih šokov. No, tukaj sem. Vesela in srečna.