Depresija

Naučiti se je treba trdoživosti, optimizma, upanja, se odpreti ljudem, gledati na svet malo manj materialistično, preteklost pa pozabiti (ne moremo je spremeniti in si ne smemo dovoliti, da nas omejuje) in živeti ZA SEDAJ.

Oni prejšnji (zgornji) post sem morala pisati dvakrat, ker se mi je prvič vse zbrisalo ...

Se strinjam z mimiko, kombinacija obojega, t.i. uradne znanosti (psihoterapija, psihologija) in alternative (EFT, meditacija ipd.) lahko bolj koristi. Alternative lahko izvajaš tudi sam doma, ko se zverziraš.

Hvala vsem.  Do zdaj sem naredila že kar nekaj stvari zase: Študiram nekaj kar me res veseli, znebila sem se fobije pred klicanjem drugih po telefonu...Se trudim ampak ni vedno lahko. Imam še vedno takšne dneve, ko nimam nič upanja.

Tanja zdravila še vedno jemljem 200 mg Asentre na dan, 10 mg Sanvala po potrebi. Ampak mi je psihiater rekel, da se lahko teh (Asentre) odvadim če čutim da se moje stanje ne izboljšuje pa mi bo dal Aurorix. Tega si trenutno ne upam zato ker sem na Roccutanu in me je strah prehoda.

Hvala Estelle.  Mimika tebi pa iskreno vsa čast. Moraš biti zelo močna in vztrajna oseba, da si preživela 15 let z to boleznijo.   (za sebe dvomim da bi tako dolgo zdržala)

Saj ni bilo neprestano tako grozno, tega najbrž nihče ne bi zdržal. So bila vmes tudi dokaj v redu obdobja, ampak vedno je bilo pa nekaj "v ozadju", tisti scary feeling, da ni vse OK. Je bila pa ta zadnja "faza" pred nekaj meseci res ena najhujših, če ne celo najhujša ever in zares nisem verjela, da se bom kdaj "pobrala". Zato poudarjam, da je možno!

Pri meni so tista obdobja ko sem srečna bolj kratka. Tako kot je predlagala Lenccy se tudi jaz trudim da bi se zamotila in to počnem z raznimi stvarmi (ljubljenčki, glasba, knjige) ampak to ni to. Čeprav priznam da mi moji ljubljenčki oziroma skrb za njih zelo pomaga. (Ko imaš mačko ki nonstop mjavka in prosi da jo vzameš v naročje in cartaš, in psa ki se mu zmeša od veselja ko prideš domov imaš nek občutek da te vsaj nekaj potrebuje in da te je veselo. )

Imam dni ko se počutim kot da mi bo uspelo spet drugič pa kot da je ves moj trud zaman in da bi bilo boljše za vse če bi bila mrtva. Ponavadi se "zlomim" pod prevelikim stresom, ali pa ko se zgodi kaj takega kar jaz osebno zelo težko sprejmem.

Kar se pa drugačnosti tiče je pa oja. Pred kratkim sem se z sestro pogovarjala o temu kaj jaz delam pri psihoterapevtki in ji pač pokazala Rorschahove slike (metoda pack - moraš povedati kaj vidiš notri). Moja starejša sestra se je kar hudo prestrašila ko sem ji povedala kaj jaz vidim v tej slikah (meni osebno je jasno da vsak vidi pač nekaj drugačnega in se mi stvari ki jih jaz vidim ne zdijo nič posebnega). Ona se trudi da bi mi pomagala, me vabi v kino k njej na kosilo itd. ampak ne razume zakaj sem takšna. Saj ne more. Ona si ni nikoli rabila rezati las v šoli zato ker ji je nekdo prilepil čigumije v njih in potem poslušati očitanja frizerka da kaj si je z lasmi naredila, ali pa se bala iti domov ker je vedela da jo lahko na poti čakajo defektni osebki ki bi se z nje norčevali, jo potiskali naokrog, udarjali ali pa v njo celo metali petarde. In potem to držati v sebi ker bi vedela da bo vse kar ji bodo starši rekli naj te osebke samo ignorira pa bo vse boljše. Ker si je v resnici sama kriva za vse.

Vir: Wikipedia.com

Se mi zdi da drugi kar težko sprejemejo tvoje "stanje" oziroma ga ne razumejo. Na začetku so mi govorili da naj ne grem k psihiatru. Ker z menoj ni nič narobe. Kljub mojim napadom agresije, kričanja, joka. Takšna sem bila toliko časa da so to sprejeli kot del mene in tega niso videli kot tistega kar je v resnici bilo. Žal mi je edino da pomoči nisem poiskala že prej.

CLCH 
Ne bom ti trdila da vem kako se počutiš, ampak tudi jaz sem pristala lani v podobnem stanju. Trenutno jem na dan 2 cipralexa in 2 wellbutrina in se klub temu počutim kot drek (edino pri anksioznosti sem že malo boljša). Odkar je pa pred mesecem umrl družinski član, sem pa itak še večja razvalina.

To, da ljudje ne razumejo in nočejo razumet je pa itak klasika (pa ne samo pri depresiji). Za moje stanje ve le fant (ki mi stoji ob strani bolj kot kdorkoli) in 2 najboljši prijateljici. Staršema niti nisem nič razlagala, ker je duševno zdravje tabu tema v naši družini in bi naredila s tem več škode.

CantLove, Morrigan, Mimika, bravo za dosedanjo korajžo, punce in upam, da premagate oz. se vam uspe kvalitetno zaživeti z boleznijo.

K sreči depresije ne poznam iz prve roke, čeprav še nikoli v življenju nisem bila psihično tako na psu kot letos (vendar mislim, da so za to krive bolj zunanje okoliščine).

Sem pa lani nekako skrbela za brata (živela z njim), ki ima tudi obdobja depresije in lahko samo povem, da mi je bilo grozno naporno in meni zelo težko razumljivo in da sem tudi sama potrebovala terapije. Hrati pa je bilo moje lastno življenje na strani, kar se mi pozna še letos. S tem nikakor ne želim obremeniti katero med vami, samo svetujem vam čimveč pogovora z bljižnimi.. kolikor pač zmorete..ali da jih napotite na kak posvet z vašimi terapevti... ker jim zelo verjetno nič ni jasno in sploh ne vejo kako sploh pomagat in zelo možno počenjajo ravno obratno..

CLCH, kot bi sebe brala. Sicer sem zdaj bolje kot pred kakšnim letom, a vseeno se še vedno ne počutim normalno. Prav danes me je zgrabila neka osamljenost, kot da se nihče nikoli ne spomni name. In da nimam prijateljev.

Še napisati nimam kaj pametnega, samo malo sem se želela vključiti. Zamotiti se itak nimam z ničimer drugim kot z internetom.

CLCH en velik  
Med drugimi so mi tvoje besede zelo veliko pomenile v obdobju, ko sem bila res na dnu in sem mislila, da ne bom nikoli več boljše volje.
In zdaj po kar nekaj časa odkar sem se nazadnje javila tukaj zgoraj moram priznati, da je vsaj malo boljše kot je bilo tedaj, med drugim sem že 4 mesece na antidepresivih. Je res, da sem sprva imela predpisane bolj blage tablete in tedaj skoraj ni bilo nobenega izboljšanja ter so mi zaradi tega povečali ''odmerek''.
Zdaj končno lahko povem, da je definitivno lažje in malo bolj ''trezno'' razmišljam kot tedaj, ko sem bila popolna razvalina.

Vem, da bom morala določene stvari sama s sabo razčistiti ter si dopovedati, da nisem ''lenuhinja'', ''grda oseba'', da ''nikoli ne bo nič iz mene'' in podobne stvari, ki sem jih poslušala s strani matere, sestre in kakšnih nesramnih sošolcev.....in enostavno se je čez leta toliko teh negativnih besed nabralo v meni, da se sploh več ne pojmujem kot osebo, ki je sposobna kaj narediti iz sebe in ki je lepa (enostavno sama sebe vidim kot tako osebo, kot so mi nekateri govorili, da sem-torej, grda, nesposobna itd.)....ampak to je že za katero drugo temo in sem že OT

Upam, da je že kaj bolje in da veš, da nisi sama ter se lahko na tem forumu obrneš po kakšen nasvet in tolažbo

Morrigan jaz sem staršem morala povedati že zaradi tega ker me je njuno obnašanje, zatiranje itd. spravljalo popolnoma na tla. Drugače so tudi v naši družini duševne bolezni tabu. Kljub temu da je moj bratranec storil samomor, sestrična ga pa poizkusila narediti, imamo tudi kar nekaj alkoholikov, osebe z fobijami, itd. Bog ne daj da bi kdorkoli to omenil. Najlažje se je itak pretvarjat da je vse vredu. Moje sožalje glede družinskega člana.

Popcorn vesela sem da si se odločila poiskati pomoč še zase. Verjamem da je tudi tistim ki se trudijo da bi takšni osebi pomagali zelo težko. Še posebej če ne veš zakaj ali pa kako.

Cheeks  ta občutek mi je znan. Ti si še na zdravilih? Zakaj pa se lahko samo z internetom zamotiš? Ti nič drugega ne pomaga ali pa nimaš možnosti da bi počela kaj drugega?

Bunnyka vesela sem da sem ti vsaj malo lahko pomagala. Priporočam ti psihoterapijo če se še nisi odločila za njo. Sicer čakaš kar nekaj časa ampak se splača.

Za tiste z depresijo je značilno da imajo popačene slike realnosti. Jaz še zdaj včasih občutim krivdo za stvari, ki jih nisem naredila. Tudi sebe vidim z vidika "drugih", ki pa se ne sklada z realnostjo. Zelo težko je spremeniti vzorce ki so se izoblikovali preko let psihičnega (in fizičnega) nasilja. Jaz upam da mi bo uspelo.