Depresija

Ja, saj vem. Se že 1 leto spravljam, pa nekako...ne gre, ne vem, sem izgubila tisti zagon za izboljšanje stanja, ki sem ga imela, ko sem se prvič lotila zdravljenja. Oh, same komplikacije.

Cheeks

Imaš koga doma, da te preposto popoka in odpelje?

Točno to. Sem hotela nekaj podobega napisati, pa nisem vedela, kako naj 'zapakiram'. Četudi bi lahko kmalu sledilo izboljšanje - potem, ko se v glavo vcepi take misli, se to zagotovo ne bo zgodilo.

CLCH, Cheeks (in ostale s podobnimi težavami) - prej, kot boste dojele, da AD za večino niso (trajna) rešitev, da ne vodijo v 'ozdravitev', in poiskale dodatno/drugo pot, ki sem jo že večkrat omenila v zvezi s tovrstnimi težavami, prej boste lahko pustile ta začarani krog, ki - to si upam trditi - ne vodi v rešitev ali ozdravitev.

Želim vam, da čim prej najdete moč za ta korak. Prosim, pojdite do Klaudije (sem prepričana, da so še mnogi drugi super terapevti, vendar jih ne poznam, njo pa vam lahko priporočim iz prve roke).

AD, pomorjevala, antipsihotiki...To so bergle, ki ti pomagajo, vzpostaviti neko ravnovesje. Do tu vse lepo in prav in nekaj takega je potrebno.

Je pa eno kruto dejstvo psihiatri pri nas so večinoma slabi, psihoterapaveti pa večinoma računajo na uro in to ne malo, psihologi imajo kup teorije in bolj malo praktičnega znanja (se opravičujem vsem, ki tukaj izstopajo v pozitivnem). Potem so še socialni delavci, ki delujejo na področju duševnega zdravja v raznih neformalnih društvih, tudi CSDjih in so kar dobri, se trudijo, se mi pa zdi, da še fali nekaj znanja-ideje so dobre, praxa je težja.

In potem je tu celotno okolje (družina, prijatelji, sorodniki, sodelavci, sošolci), človek potrebuje podporo in spremembe okolja, da se okolje prilagodi, drugače se je težko izkopati iz hude depresije.

Ma, jaz sem brata kar napokala v avto in peljala psihiatru za začetek, potem naprej pa kakor je želel.

Tikka, na žalost ne.  Bom morala spet sama najti pot. Nekako. Ne vem.

Tanja, saj jaz sem to že zdavnaj dojela, ampak na emocionalnem nivoju pa tega kar nekako ne povežem. Dve leti nazaj sem res delala na sebi in se nisem zanašala na tablete, izboljšanje je bilo opazno, zdaj sem pa iz različnih razlogov spet zapadla v rutino brezizhodnega samopomilovanja. Predvsem zato, ker nimam moči, da bi iskala psihoterapevta (s prejšnjim psihiatrom res nisem bila zadovoljna, in potem moji možgani ustvarijo zavest, da so vsi slabi in mi ni pomoči). Pa še ne znajdem se z iskanjem, res ne.

Bom pa mogoče res šla h Klaudiji, če jo tako priporočaš (čeprav pri meni je problem ravno kontaktirati osebo, zato se tudi velikokrat nikamor ne spravim).

Binas, se strinjam. Jaz sem imela velikokrat občutek, da me nihče ne jemlje tako resno, kot bi me moral. Ne pravim, da so vsi taki, ampak splošna slika je pa najbrž prava.
Pa fajn, da si brata kar spakirala, včasih nekdo to enostavno rabi.

Cheeks, pokliči zdaj, ta trenutek. 10 sek ti bo vzelo, pa ogromen korak naprej zate pomenilo.
Če se ne javi, ima terapijo in pokliče nazaj. Pa povej, da želiš prav njo.

Cheeks, lahko tudi pišeš, če ti je lažje, saj hitro odgovorijo. Tukaj je kontaktni obrazec, ali pa na mejl info'at'stik.si. Te razumem, ker sem se tudi jaz spravljala več kot en mesec, pa mi je bilo potem žal, da nisem šla že prej.

Uf, hvala mimika, pred klicanjem imam grozno fobijo. Mi je res lažje pisati.

Sem pomislila na to možnost, ker sem jo tudi jaz včasih imela. No, a si že? 

Aja če koga potolaži ali pa ne. Tudi genetski vpliv je tukaj kako dojemaš neke stvari, ravnaš, se odzivaš (pri depresiji). V končni fazi se z nekim karakterjem, osnovo rodiš, potem je pa tu še celotna okolica, ki vpliva na tebe.

Hm, jaz ne verjamem v dednost vzorcev razmišljanja, vedenja in podobno. (Uporabljam besedo verjamem, ker je to stvar vere in prepričanja, ni ultimativno dokazljivo. Zato razumem, da so drugi nasprotnega mnenja.)
Jaz dajem ogromno vlogo vzgoji in predvsem staršem/skrbnikom. V naši družini se po mamini strani vlečejo psihične motnje (bipolarna motnja in depresija), ampak dvomim v kakršno koli dednost. Prepričana sem, da se psihične motnje prenašajo predvsem (ne v celoti) skozi obrazce vzgoje. V smislu krilatice "struktura nezavednega je struktura govorice prvega velikega Drugega".
In to vidim še posebej zdaj, ko opazujem odnos med babi in mami. Njun odnos je vedno temeljil na čustvenem izsiljevanju, kritiki, nezadovoljstvu, primerjavi z drugimi in odsotnosti pristnega odnosa z otrokom.
Jaz imam popolnoma drugačen odnos s staršema, ki se je tudi rezultiral v drugačnih težavah. V vsakem primeru pa nisem popolnoma psihično stabilna oseba. In strah me je, da nikoli ne bom.

Dejstvo je da se ljudje in naše pretekle izkušnje oziroma življenja močno razlikujejo. Ta PT ni slaba, spodbuja me in mi na nek način poizkuša predstaviti možno pozitivno prihodnost. Po drugi strani je pa dovolj fer da pove da če si celo življenje ujet v nečemu obstaja možnost da bodo nekateri vzorci/karateristike ostali s teboj celo življenje. Mislim da vsi vemo da zlorabe v otroštvu puščajo permanentne spremembe na možganih.  In uspeh pri takih stvareh ni niti približno zajamčen.

Lahko se umakneš iz okolja v katerem si prej živel, jemlješ tablete, hodiš na psihoterapijo, živiš naprej, hodiš na faks, službo - in si pri temu celo uspešen. se trudiš da bi nekako napredoval - ampak ne moreš izbrisati vseh preteklih slabih izkušenj, dogodkov... Te vedno nosiš z seboj.

Mislim, da je že v precejšnji meri dokazano, da gre za privzgojene vzorce razmišljanja, vedenja, ravnanja. Otrok, ki odrašča ob totalno negativističnem staršu (ali obeh), osredotočanju na negativno ipd., ne bo opimist, ker se bo navzel pesimističnega načina razmišljanja in delovanja. Žal.
In tudi jaz ne verjamem preveč v 'gene', kar se teh reči tiče. Oz. čedalje manj. Pravzaprav se mi zdijo nadvse prikladen izgovor za vse.

En fantastičen dokumentarec na to temo je, zelo priporočam ogled, samo zdajle se ne spomnim naslova. Mene je fasciniral. Napišem takoj, ko se spomnim.

CLCH, vsekakor, vendar je tudi v naših prepričanjih in 'veri' (ne mislim v 'boga') veliko več, kot uradna medicina želi priznati. Trdim tukaj in zdaj in za tem stojim 100 %, da bo veliko prej pokazal izboljšanje pacient, ki mu bo strokovnjak rekel, da bo močno in kmalu okreval in se boljše počutil, kot pa tisti, ki mu bo strokovnjak rekel, da težko, da bo kmalu kakšno izboljšanje.
In jasno, da težke stvari iz preteklosti, še zlasti otrroštva, za vedno pustijo pečat in jih nosimo s sabo - ni pa nujno, da pustimo, da nas tudi ovirajo pri vsakdanjem življenju, kakovostnem življenju, sedanjosti in prihodnosti.

Tole je tudi (vsaj meni) fantastičen dokumentarec, toplo priporočam ogled.

Jaz bi tudi veliko raje videla, da bi terapevti verjeli v svoje paciente. Vsaj meni vzpodbuda drugih veliko pomeni.

Glede družinskih vzorcev se vsekakor strinjam, da zelo vplivajo. Moji starši so bili vedno pesimisti, pomislili so na najhujše, če sem prišla kasneje domov, tudi na življenje ne gledajo kot nekaj dobrega. Vedno je bilo dosti prepiranja, primerjanja, kdo je boljši, kaj je kdo rekel narobe, s kakšnim glasom, itd. Podobno, kot je tudi KrvavaMeri opisala. Saj načeloma ne pravim, da sta bila zato slaba starša, na splošno ne, ampak v odnosih in vzgoji pa vsekakor veliko ni bilo ok, čeprav nenamerno.

Najbrž je v neki meri tudi odvisno, kakšno osnovno osebnost imaš in kako potem to apliciraš na svoja dejanja oz. kako prenašaš tako vzgojo.

mimika, sem poslala mail  

Podpišem.

Cheeks, čestitam!

Edit: Še nečesa sem se spomnila - glede sprememb na možganih, ki jih je omenila Can'tLove - po drugi strani je pa dokazano tudi, da meditacija povzroča pozitivne spremembe v možganih. Razumem, da se je včasih lažje "oklepati" negative kot upati na izboljšanje, ki se, sploh v stanju globoke depresije, zdi tako neverjetno. Ampak ni neverjetno!