Razočarana nad prijateljico

Sem šla zdaj brat ta primer na prejšnjo stran, in po mojem mnenju ne gre za pretiravanje. Tudi če punca ne bi šla na izmenjavo, se mi zdi, da si človek lahko najde čas ali tako organizira urnik dela, da drug dan ne dela in se gre žurat. Razen, če ni takšen tip človeka, potem je druga zgodba. Jaz tudi delam v kafiču, včasih delam po cele dneve, t.j. 12 ur, da si naberem ure, včasih še popoldan, pa grem zvečer še vseeno lahko ven. Opažam, da tudi če sem po delu zmatrana, mi energijo povrne ravno družba in da se sprostim zunaj, kot pa če bi šla domov počivat. Počivam pač takrat, ko je nedelja ali pa kakšen drug popoldan, ko ne delam. Seveda pa smo si različni. Meni gre bolj na živce človek, ki IMA čas, nikjer ne dela, ima pa pač partnerja, pa si ne more ali ne želi najti časa, da greva skupaj ven. Pa ne načrtujeta otroka, sta pač običajen par, ona 24, on tudi, obnašata pa se kot seniorja.

Ne vem ali imam samo jaz takšno družbo, da nihče več ne hodi ven, in moram potem iti s fanti ven (kar nekaterim izgleda čudno, ker gre vmes za kakšnega v zvezi in poročenega, a j*biga, če pa se razumemo in se vsaj lahko zmenimo da gremo kam), ali se po novem kar vsi pri 20+ v zvezah umirijo. Kdaj se bo pa žuralo, če ne zdaj ... Pri kakšni znanki ša opažam, da s puncami okoli 30 hodijo žurat vsak vikend, pa je katera od njih prav tako v zvezi ali poročena, in so še vedno za ženski večer in zabavo. Jaz se želim imeti tudi tam do 30 in še kasneje (bolj poredkoma verjetno) fajn, pa tudi, če bom v zvezi ali zakonu, ne pa biti samo še doma. Moški si znajo vzeti za prijatelje čas tudi, ko so ustaljeni v zvezi, in to se (vsaj meni) zdi prav. Potem se pa katera ženska čudi, zakaj je pri 30 (ali še prej) ostala brez prijateljic, ko nastopijo kakšni večji problemi v zvezi ali se razhaja s partnerjem. Ja kje si pa bila, ko je tvoja (takratna) prijateljica rabila kakšn čvek ob kavi ali pijači? Doma s fantom, ali pa ga čakala, ko je on bil na piru.

Po mojem mnenju bi si prjatlca tud lahko malo organizirala svoj delovni cas in nrdila izjemo. Vse se da dogovorit ce se hoce. Sm mela jst isti primer, ko sm delala v hotelu pa me je en kolega prosu za uslugo, pa se teta je isti dan imela zur. Sm se zmenla s sodelavcem da me je nadomescal in dobila prosto. Pa se prav pasal mi je en dan frej, k sem bla delovnika vseh 7 dni v tednu rahlo sita. Tista prjatlca preprosto noce jt zurat. Pa se izgovarja na delo.

Naj še jaz opišem svojo trenutno zmedo. S sošolko iz gimnazije sva se, odkar sem izmenjaje v tujini in doma, precej odtujili. Ona ima nešteto znancev in veliko dobrih prijateljev (resnično- številka ljudi, ki jih pozna, je naravnost grozljiva), toda proti koncu gimnazije sem jaz dobila občutek, da sem padla ven iz kroga najbližjih, saj me ni nikoli poklicala, da bi se šle malo zabavat, na morje, ipd., samo od drugih ljudi sem poslušala, kako so se super kje imeli. Zdelo se mi je, da sem postala dobra samo takrat, ko ni imela s kom it na kavo ali če je kaj rabila, zato ji tudi jaz svojih problemov nisem več zaupala, ker enostavno ni bila zanesljiva (sva se zmenile za nekaj, pa je ni bilo in podobno, brez kake razlage zakaj). Ko sem odšla v tujino, sem jo sicer še vedno kdaj poklicala, sva se dobile na kavi in tako (še kar redno, mislim da vedno, ko sem prišla domov). Pač ona je našla svoj novi krog kolegov, jaz svojega, ampak še vedno bi se lahko v krizi name obrnila, če bi hotela, ji ne bi niti ene zle besede rekla ali kaj očitala. Čeprav se mi je že takrat zdelo, da se mi s takim površinskim "prijateljstvom" ne da ukvarjati oz. riniti glavo čez zid, nisem hotela na silo prekiniti stikov, ker to ne bi imelo smisla.

Letos pa so se razočaranja kar vrstila- najprej od obljub, da pride na obisk v tujini, ko sem bila v bolnici po operaciji (in to precej na tleh, ko bi res rabila kako spodbudno besedo) tudi kar nekajkrat in ni bilo nič iz tega (se je najavila, da pride, potem pa nič- brez opravičila ali razlage) in takrat sem dvignila roke in je nisem klicala več, ker nikogar ne mislim prosit za pozornost, imam resnih prijateljev dovolj. Pred kratkim mi je poslala SMS s pozdravi, pa sem jo vprašala, kakšen smisel to ima, razložila vse zgoraj našteto in rekla, da se nimava kaj pogovarjat, ker ji ne zaupam več. Nakar je bil odgovor, češ da nimam prav in da me nikoli, odkar sem v tujini, ni klicala iz koristoljubja in da je takrat, ko naj bi prišla, morala nujno delati, ker se ji je finančna situacija poslabšala, vendar si želi še eno šanso, da ni imela 3 mesece skoraj nič časa (obenem pa naštela, kje vse je okoli bila).

Če povzamem- a sem grozna, če mislim, da to ne pelje nikamor in prekinem stike? Sem ji napisala, da če bi samo razložila, kaj je bilo, bi jaz popolnoma razumela, tako me je pa pričakovanje in posledično razočaranje preveč potrlo in da takih "prijateljev" ne rabim. Boli me to, da si izgleda o meni misli res najslabše, če nima toliko zdrave pameti, da bi razumela njeno stisko. Torej- ona ne zaupa meni, jaz ne njej in jaz v tem ne vidim prihodnosti. Tako ali tako sem imela občutek, da je nazadnje, ko sva se videle (kake pol leta nazaj) sploh ne zanima, kako sem, da je večino srečanja tipkala po telefonu in ji je bilo vse skupaj odveč. Zdaj pa pravi, da me noče izgubit. Jaz mislim, da SMS za rojstni dan in kupovanje neizvirnih daril iz Konzorcija, ko se srečamo, ni interes do sočloveka. Ne vem pa, če lahko v tej situaciji vse objektivno ocenim in me zanima, na kak način ve menite, da bi ona poskušala pridobiti moje zaupanje, ki je trenutno res na nuli.

Mislim, da veliko o vajinem prijateljstvu pove to, da ni niti javila, da je ne bo oz. podala nek razlog.
Škoda truda za tako "prijateljstvo".

Jaz mislim da sta nekje izgubili nek stik in tako kot predhodnici mislim da nima smisla vlagat energije v tak odnos. Men je slo najbolj v nos to, da je prisla na srecanje in tipkala po telefonu. Pa tud da rece da pride na obisk, pa je ni. To je brezveze. Sm mela eno tako kolegico in sm se pac od nje oddaljila. Na kavi pristaneva cist po nakljucju ce ze. Jaz ne klicem nje, ona ne klice mene. Jaz nisem dolzna njej nicesar in tud to smartram zanjo.

Ergo... ce imas dovolj drugih frendov pac njo pozabi. Z njo sta stik ze zdavnaj izgubili. Pa da ne bos mislila da to zato ker je ona tako hotla. To se je zgodilo zato, ker ima vsaka svoje poti in drugacne interese. In ona tebe ocitno ne steje vec med ozje prijatelje in se ji ne zdi vredno da bi se trudla za odnos. Torej, zakaj bi jo stela ti? Sam zato da je stevilka njenih frendov in znancev vecja?

Bom res tako naredila, da počakam, če bo res pokazala interes, sicer pa sva pač na tej točki zaključili. Dvomim, da se bo kaj premaknilo in v bistvu se mi trenutno ne zdi, da bi lahko bili dobri prijateljici, za tako sproti na kavo za it s kom imam pa dovolj kolegov (veliko bolj zanesljivih, če smo že pri tem!). Hvala.

Ta tema je prav grozna, ampak mi hkrati pomaga in da vedet, da nisem edina, ki ima 'slabe' prijatelje oz. jim zdaj sploh ne rečem več prijatelji. Sem se začela že prav sekirat kaj je z mano narobe oz. kaj jaz delam narobe, da smo se z vsemi kar nekako izgubili.
Ampak če pogledam za nazaj, sem bila pa vedno jaz tista, ki je vse nekam vabila, organizirala.... tako da bi morala že na začetku videt, da to ni to.

Sama sem si vedno vzela čas za prijateljice, tudi če sem imela fanta. Posebej hodila v center (moram z avtom, za katerega se moram organizerat z bratom, plačat parking itd) pa sem še vseeno vedno prišla, če ne drugega vsaj za kakšno uro ali dve.
Po drugi strani je večina kar pozabila na vse okoli sebe v trenutku, ko so dobile fanta. Potem pa še takrat, ko se dobimo, tipkanje sms-ov, klicanje.... Sem na zadnje kar direkt povedala, da se že tako malo vidimo in da naj reče tipu, da ga bo poklicala, ko nehava s kavo, ker se niti pogovarjat ne moreva normalno, če ona skos gleda na telefon kdaj bo dobila naslednji sms

Najbolj od vsega me je pa razjezilo to, da ni bilo prvič. Pri vseh prejšnjih fantih isto. S tem da sem jo jaz npr. povabila če greva v petek zvečer ven, ona je rekla da ne more.... Na koncu se je izkazalo, da ni mogla zato, ker je čakala na sms/klic od fanta da bosta kam šla, ki potem tudi ni mogel in na koncu je vsak čepel zase doma pred računalnikom (to se je dogajalo potem vsak teden, ene 3 mesece).
Jaz pa sem ji še vedno stala ob strani vsakič, ko je šla s kom narazen, ji namenjala takrat čas za kavice in vse (ker se mi zdi to povsem normalno in pravilno, ker takrat pač rabiš družbo). Potem pa pride nov fant, ona v trinajstih nebesih, jaz pa samo gledam kako se stvari spet čudaško odvijajo.

Komaj čakam, da se začne faks, da spoznam kakšen nov folk. In vedno bolj ugotavljam kako težko je najti tiste res prave prijatelje.

S tem da "odraščamo" in se spreminjamo ni nič narobe. Je normalno. Po faxu je spet isti šmorn. Stiki se porazgubijo. Gremo vsak svojo pot. Ko se vidimo smo se veseli in mogoče pade kakšna kava. Le z redkimi res ostaneš v rednem stiku, se videvaš kolikor je mogoče (sližba, družina ali druge obveznosti, krajevna razlika, če ne že kar druga država)...

Hjah, ce verjamete al ne... jaz prave resnicne prijatelje lahko prestejem na prste ene roke. Dva sta moja soseda, skupaj smo od majhnega. Ena je prjatlca iz srednje sole. Ena je moja nekdanja dopisovalka, ena pa moja bivsa cimra. Na te se lahko res zanesem. Lahko pol prstejem sm se fanta od moje sosede, s katero sva odrascali. In seveda mojo mamo, ki vedno stoji ob strani.

Vse drugo so pac kolegi in kolegice. Eni dalj casa, eni pac pridejo in grejo... zaradi takih in drugacnih okoliscin. S par kolegicami s faksa imamo sicer se vedno stike in je prav lusno ko se vidimo. Vsak zivi sicer na svojem koncu SLO ampak ko je mozno se vidmo.

Ma jaz sem zadnje čase razočarana nad vsemi "prijateljicami". V bistvu sem ugotovila, da jih sploh več nimam. Verjetno sem nekaj tudi sama kriva, priznam, ampak ne morem pomagat, v določenem obdobju ti družba določenih ljudi preneha odgovarjat, sploh če so interesi in način življenja tako različni. Pri meni je problem ta, da so vse v zadnjem letu postale mamice in si nikoli ampak res nikoli ne vzamejo časa in grejo kam brez otrok. Saj verjamem, da je v prvem letu to težje, ampak hudiča no, saj imajo ti otroci tudi očete ali ne? Pa tudi kadar se dobimo (z otroki seveda) govorimo izključno in samo o otrocih. No, jaz še nisem v tej fazi, da bi imela otroke in mi paše it tudi kdaj zvečer ven pa ugotavljam, da nimam s kom.

ja, tako je. na določenih točkah se začnemo s posameznimi ljudmi razhajat in to zaradi različnih interesov, zato, ker se oblikujemo v drugačnega človeka, kot smo bili, v drugačnega, kot je všeč našim tedanjim prijateljem. in tudi nam zaradi tega začenjajo biti všeč drugačni ljudje. tedaj se nekatere poti razidejo in ni rečeno, da se nikoli več ne srečajo. s tem pa seveda ni nič narobe. škoda je vztrajati v odnosih, ki nam ne omogočajo, da se počutimo takšne, kot smo. ampak se moramo pogosto ali pa vsaj vsake toliko prisiliti, da nekaj počnemo, ker se tako spodobi, ker je tako po navadi. npr. ker se z nekom družimo že od osnovne šole. ohranjanje takih vezi za vsako ceno res ni potrebno. saj vzporedno tako in tako spoznavamo nove ljudi, take, ki bolj sodijo k novemu meni

sama sem v zadnjih štirih letih zamenjala praktično komplet družbo, mogoče obstaja kakšna redka izjema. z nikomer od prej nisem skregana, nikoli ne veš, če se ne bomo kdaj spet družili in bo obujanje starih spominov zelo zabavno v tem času pa sem spoznala precej novih super ljudi, med njimi tudi eno, ki ji z veseljem rečem prijateljica. to je bilo obdobje, ko se je moje življenje postavilo na glavo, skupah z njim pa tudi vse ostalo in jaz

Gita, res je, vse kar si napisala.

Je pa v tem obdobju pri mojih letih (o bog, kako sem to napisala, kot da jih imam 80 ), težje spoznavati nove ljudi, na fax več ne hodim, v službi tudi nisem, v bistvu sem večinoma doma in študiram, ampak za vikend si vseeno zaželim sprostitve. Pa tudi pri teh letih (spet ta izraz ) sem malo bolj izbirčna glede družbe, da bi se družila ravno z vsako histerično, opravljivo, fovšljivo ali hvalisavo babnico mi ne odgovarja, poleg tega pa so večinoma vse že mamice in vikende preživljajo z družino (kar je prav).

ja, to je pa res, izbirčni pa smo vedno bolj. zato pa obstaja tudi večja verjetnost, da tisti, ki jih izberemo zdaj, ostanejo dlje in so kvalitetnejša izbira 8D

Vidis, midve sva prav za skup
Mene opravljivke tud delajo zivcno