ZALJUBLJENOST je na začetku, ko je vse idealno - vse je cvetoče in lepo, v želodcu stiska, ko ga vidiš, da ti kar slabo "ratuje". Srečni smo in lahko bi gore premikali....samo da je izbrana oseba ob tebi. Ko se te dotakne, te zvije od ugodja, dobiš kurjo polt. Ob njegovem pogledu, bi se stopila, ob njegovem poljubu pa kar od sreče umrla....
LJUBEZEN je podaljšek zaljubljenosti. Ko minejo metuljčki, nastopi realnost....tip npr. pred tabo smrči, prdi, ne spušča pokrov od školjke, v glavnem ni idelane, vendar za njim pospravljaš in tudi če se sporečeta, se kasneje pomirita. Kdor ljubi - mora znati oprostiti. Z njim sklepate kompromise...
Ko nastopijo npr. denarne težave (denarne težave so glavni vzrok ločitev....) in otroci (otroci ti vzamejo ogromno energije in moči, a brez njih nam živeti ni...to so srčki z nogami in glavo...), s partnerjom rešujeta problema. Ni lahko, vendar preživljata dan za dnem in se pogovarjata, spoštujeta. Pa ne zaradi težav, ki jih prinaša življenje, temveč zato, ker ti je partner stal ob strani takrat, ko si ga rabila.
Ljubezen je, ko se par po že dolgem zakonu, še kar pogovarja, smeji in bodri. Pogovor je pa glavni adut dobre veze, ker ko nastopi tišina....se zakonu ali vezi slabo piše. Truditi se moramo imeti vezo s komunikacijo, to je bit.
No to je moja definicija ljubezni.