Prijava
Registracija Pozabljeno geslo

Forum

Ne želim si (še?) otrok, okolica pritiska name

Pojdi na stran 2 , 3 , 4 , 5 , 6 , 7 , 8 , 9 , 10 , 11 , 12
JoLynn
Starost: n/aPridružen: 17. nov 2010Prispevkov: 1285Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 7. maj 2012 9:50
Povezava do prispevka
Gita, točno tako. Thumbs Up
0
Nazaj na vrh
DiLeMa
Starost: 33Pridružen: 2. okt 2005Prispevkov: 1218Kraj: CeljeStatus:Offline
Objavljeno: 7. maj 2012 22:39
Povezava do prispevka
gita je napisal/averjetno zato, ker si nekoč želita otroka, vendar ne najdeta navdiha Smile nekako tako se tudi sama počutim. čeprav si v tem trenutku niti ne želim želeti otroka Big smile ampak si predstavljam, da si želiš, da bi nekoč imel družino pa si ne predstavljaš na podlagi česa boš to odločitev kdajkoli sprejel Smile


Ja, točno tako.

Starlight, pri meni ne gre, kot recimo pri tebi, za to, da bi bilo imeti otroka proti mojim načelom. Nisem izrazito karieristično usmerjena, rada bi imela nekoč družino, ki je ne bi sestavljala samo jaz in fant/mož, rada bi videla fanta v vlogi očeta in ga za to ne bi rada prikrajšala (čeprav vem, da otrok ni darilo in mora želja po njem v prvi vrsti izhajati iz mene same). Ne samo, da že v osnovi ne čutim želje po otroku, misel na tako veliko odgovornost me ob enem precej plaši, ker sem po naravi zelo uživaške in brezskrbne sorte, ne prilagajam se prav dobro, potrebujem pa tudi ogromno svobode in se ne smem počutit preveč ''stisnjeno v kot'', ker sem sicer nemogoča.

Kot je rekla Gita, enostavno ne vem, na kakšni podlagi se bom nekoč (če se bom) odločila za otroka, zdi se mi, da nič ne bo moglo prevagati v tisto smer. Koncept družine mi je blizu, konec koncev sem v njem odrasla, vendar pa na koncu vedno znova ugotovim, da dejanske želje po materinstvu ni, in da se dejansko sploh ne vidim v tej vlogi.
Ljubezen ni odraz enega samega dogodka, enega samega pogleda ali dotika. Ljubezen se v človeka prikrade počasi in potiho ... in potem se enkrat enostavno zaveš, da imaš nekoga neskončno rad. Zaradi množice vseh njegovih dejanj, pogledov, besed, dotikov, čutenj ... ki ga delajo takšnega, kot je. Mogoče se tega zaveš medtem, ko misliš nanj in ga neskončno pogrešaš, ali pa ko ga pogledaš v oči in v njih najdeš vse, kar obožuješ.
0
Nazaj na vrh
Cheeks
Starost: 32Pridružen: 22. feb 2010Prispevkov: 935Kraj: LjubljanaStatus:Offline
Objavljeno: 7. maj 2012 23:37
Povezava do prispevka
Opažam, da nekatere pravite, da si le ne predstavljate imeti otroka oz. si ga želite želeti in ne, da ga res sploh ne želite. Najbrž se pri takih večkrat spremeni mišljenje in se zato potem vseeno odločijo zanj. Meni je npr. celoten koncept družine popolnoma odveč.
0
Nazaj na vrh
Starlight
Starost: 31Pridružen: 16. dec 2008Prispevkov: 1869Kraj: LjubljanaStatus:Offline
Objavljeno: 9. maj 2012 10:47
Povezava do prispevka
Hvala vsem trem za pojasnilo. Se sliši kar smiselno Smile

Cheeks, nisi edina. Mogoče se bo tole slišalo egoistično in sebično, ampak jaz bi rada uživala v življenju na svoj način, pod svojimi pogoji in se ne bi rada nekomu podrejala in prilagajala. Otrok imho 'zahteva', da se mu podrediš in spremeniš svoje življenje.
“Strive for perfection in everything you do.“ (Sir Henry Royce)
0
Nazaj na vrh
Cheeks
Starost: 32Pridružen: 22. feb 2010Prispevkov: 935Kraj: LjubljanaStatus:Offline
Objavljeno: 9. maj 2012 16:15
Povezava do prispevka
Ah, meni je popolnoma vseeno, kako se sliši. Malo sebičnosti si pa ja lahko privoščimo v življenju, sploh pri takih zadevah. 
0
Nazaj na vrh
Starlight
Starost: 31Pridružen: 16. dec 2008Prispevkov: 1869Kraj: LjubljanaStatus:Offline
Objavljeno: 9. maj 2012 16:26
Povezava do prispevka
Meni se moje mnenje/stališče ne zdi sebično, kot tako ga dojema družba, ki ima določene norme in kalupe, katerim se jaz in ti ne podrejava. Smile Sebični se mi zdijo tisti, ki se odločijo imeti otroka čeprav se zavedajo da nimajo urejenih osebnih/finančnih/bivanjskih ali kakšnih drugih razmer. Prav tako se mi zdi sebično, da ima otroka nekdo, ki ima npr. neko dedno bolezen, ki močno (negativno) vpliva na življenje in kakovost življenja, kljub temu, da ve, da so velike možnosti, da bo otrok podedoval takšno življenje. To je seveda, kot vedno, samo moje osebno mnenje.
“Strive for perfection in everything you do.“ (Sir Henry Royce)
0
Nazaj na vrh
Tanja
Starost: n/aPridružen: 14. okt 2003Prispevkov: 44840Kraj: Planet LepoteStatus:Offline
Objavljeno: 9. maj 2012 16:31
Povezava do prispevka
Egoistično je za moje pojme to, da brez temeljitega premisleka, kaj to pomeni oz. potegne za sabo, in kakšna odgovornost je to, spraviš otroka na svet, ker ti pač paše/nagon dela svoje/je nastopil pravi čas/je tako edino prav/ ... in potem kot starš deluješ tako, da je to slabo za otroka, katerega negativne izkušnje iz otroštva nato ovirajo pri vsakdanjem življenju in potrebuje take in onake strokovne pomoči ali celo zdravila.

Kot je že ena prej napisala: otroka lahko vsak spravi na svet - pri ustrezni vzgoji in odnosu do otrok oz. dejansko biti dober starš se pa kmalu konča. Večina se ne zaveda, da je to najbolj zahtevna 'služba' na svetu in da lahko najmanjša napačna odločitev/reakcija na otroku pusti hude posledice, ki ga spremljajo celo življenje (okolico pa tudi). In nekateri se niti potrudijo ne oz. ne priznavajo nobene druge poti/načina - edini pravi je njihov/a, oni so nezmotljivi, popolni. Oz. ko jim hoče okolica (utemeljeno) dopovedati, da kaj ne delajo prav, ker vidijo, da otrok trpi, samo samozadostno povedo, da "oni pa že vedo" in naj se ne vtikajo.

O posledicah, ki jih nosi otrok, pa je veliko napisano tukaj, tukaj, tukaj, tukaj, tukaj ... Ne pravim, da so depresija, anksioznost, perfekcionizem, razni OCD-ji ipd. vedno posledica ravnanja staršev, so pa zagotovo najpogosteje, s tem, da se mnogi odrasli otroci tega niti ne zavedajo oz. ugotovijo šele, ko poiščejo (ustrezno) strokovno pomoč. Potem začnejo prihajati na plan navidezno pozabljeni dogodki iz otroštva, ki so pustili hude posledice, a jih je zaradi bolečine naš um potisnil nekam v skrajni kotiček podzavesti. Posledice in delovanje, ki izhaja iz njih, pa ostajajo, in se jih je zelo, zelo težko znebiti.

Skatka, fantastično bi bilo, če bi se mnogi ljudje, ki se brez temeljitega premisleka odločajo za otroke, zavedali, kaj to dejansko pomeni in potegne za sabo. Po mojih opažanjih se jih čisto preveč ne, ampak zgolj sledijo nagonu in delujejo oz. 'razmišljajo' v smislu "bo že".

(A sem delno zašla?)
Nazadnje urejeno 18. dec 2014 23:51; skupaj popravljeno 1 krat
A health and beauty freak.
0
Nazaj na vrh
Starlight
Starost: 31Pridružen: 16. dec 2008Prispevkov: 1869Kraj: LjubljanaStatus:Offline
Objavljeno: 9. maj 2012 16:43
Povezava do prispevka
Tanja, se popolnoma strinjam, nekaj podobnega sem jaz že napisala ali pa vsaj imela v mislih. Embarrassed
In ne, ne zdi se mi, da si zašla - to so namreč vprašanja/pomisleki/premisleki s katerimi se sooči človek, če resno razmišlja o tem, kaj pomeni imeti otroka, kakšen starš bo itd. Če bi vsi starši o tem temeljito razmislili (kar se meni zdi nujno), bi bilo dosti manj otrok in posledično manj unilčenih življenj.
“Strive for perfection in everything you do.“ (Sir Henry Royce)
0
Nazaj na vrh
summertime
Starost: 30Pridružen: 6. sep 2009Prispevkov: 628Kraj: LjubljanaStatus:Offline
Objavljeno: 9. maj 2012 20:53
Povezava do prispevka
Mogoče malo preveč teže dajemo otroštvu. Zadnjič nam je profesor pri preventivni psihologiji razlagal, da večina psihičnih problemov sploh ne izvira iz otroštva ampak iz konkretnih situacij v katerih smo se zdaj znašli. Prav tako se mi zdi, da nihče nikoli ne bo popoln starš in da bomo vsi delali napake in da nekako ni logično, da to pušča tako hude posledice na otrocih. Pa včasih se mi celo zdi, da bi se otrok, ki bi imel popolno otroštvo razvil v zelo dolgočasnega in praznega človeka in, da je to pretirano zaščitništvo in zavijanje v vato in to, da ga želiš prikrajšati za vse hudo še najslabš kar lahko narediš, ker ga prikrajšaš za izkušnje in življenje.

Mene je bremenilo vrjetno ravno to, ta današnja obsedenost z otroki, ta ideja da mu moraš posvetit vse, da je otrok nekaj najpomembnejšega na celem svetu, da se moraš odpovedati vsemu in živeti le zanj. Da ne smeš narediti nobene napake itd. Preveč se komplicira! Imaš ga rad, skrbiš zanjga kot veš in znaš, narediš si vse čimbolj preprosto in fajn, pa je.

Seveda s tem nikogar ne prepričujem v nič, ljudi je kot smo že ugotovile čisto preveč, tako da jaz vas vse čisto podpiram pri tem, da nimate otrok in jih ne želite imeti (bo imel moj vsaj manjšo omejitev pri vpisu v šolo in bo upam da lažje dobil službo )
0
Nazaj na vrh
alecia
Starost: 31Pridružen: 22. jul 2004Prispevkov: 701Kraj: okolica PtujaStatus:Offline
Objavljeno: 9. maj 2012 21:02
Povezava do prispevka
Summertime 
0
Nazaj na vrh
iza
Starost: 118Pridružen: 17. jan 2007Prispevkov: 4988Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 9. maj 2012 22:36
Povezava do prispevka
summertime je napisal/aZadnjič nam je profesor pri preventivni psihologiji razlagal, da večina psihičnih problemov sploh ne izvira iz otroštva ampak iz konkretnih situacij v katerih smo se zdaj znašli.
 
Seveda, ampak v dani situaciji pa reagiramo tako, kot smo naučeni iz otroštva (nezavedno, zavedno, kakorkoli že). In če je v otroštvu vse "narejeno kot je treba", bo tudi soočanje s trenutnimi situacijami lažje in verjetno bolj pravilno.
 
 
 
0
Nazaj na vrh
mimika
Starost: 37Pridružen: 30. okt 2005Prispevkov: 6588Kraj: LjubljanaStatus:Offline
Objavljeno: 9. maj 2012 23:21
Povezava do prispevka
KrvavaMeri je napisal/aRavno ta samoumevnost je najbolj kritična, ker je nihče ne problematizira. Npr. sama vedno poudarjam, da nisem vešča pogovora z majhnimi otroki, pa kar vsi govorijo, saj se boš navadla, ko boš imela svoje. Say what?!
Sprejemam dejstvo, da je marsikatera ženska najbolj zadovoljna v vlogi heteroseksualne partnerke in matere, ampak to še ne pomeni, da je taka vloga naravna, nagonska ali v popolnosti predmet lastne odločitve.
Itak je v interesu družbe, da se razmnožujemo, zato tudi izvaja takšne pretkano zakamuflirane pritiske. Ti so vidni šele, ko se vedemo drugače, kot je v interesu družbe - se ne razmnožujemo, ne živimo v binarnem spolnem sistemu, nismo heteroseksualni itd.

Evo, točno v tej samoumevnosti je problem. Večinska populacija se pogosto, tudi če gre za "ozaveščene" posameznike, ne more zavedati ali v popolnosti razumeti težav manjšinske, preprosto zato, ker jih ni deležna. Primer: čeprav mi je jasno, da se istospolno usmerjeni v naši še zelo nazadnjaški družbi soočajo s številnimi težavami, pa "globine" teh težav ne morem občutiti tako, kot če bi jih doživljala na lastni koži. Podobno se mi ne zdi prav, da nekdo, ki si želi otroke, pravi nekomu, ki si jih ne, zakaj se sploh sekira in naj se ne obremenjuje z mnenji drugih. Ta pritisk je namreč lahko zelo naporen. Jaz sem rabila kar precej časa, da sem si prišla na jasno, da ni z mano popolnoma nič narobe, ker si ne želim otrok, in da lahko to jasno in glasno povem komurkoli že (pa me še vedno včasih kdo lahko rahlo vrže iz tira s kakšno neumno ali nepremišljeno pripombo).

Tanja je napisal/aEgoistično je za moje pojme to, da brez temeljitega premisleka, kaj to pomeni oz. potegne za sabo, in kakšna odgovornost je to, spraviš otroka na svet, ker ti pač paše/nagon dela svoje/je nastopil pravi čas/je tako edino prav/ ...

Še en podpis. Poznam ljudi, ki niso niti približno zreli za vzgojo otrok, a je pretehtalo to, da so bili "dovolj stari" ali so jih imeli "vsi" njihovi prijatelji. Poznam primer(k)e, ki so bili po rojstvu otroka presenečeni nad tem, koliko se je treba ukvarjati z njim. Verjetno nas je večina že slišala za kakšne "starše" (v narekovajih, ker si tega imena ne zaslužijo), ki otroke za čim več časa prepustijo starim staršem ali, še huje, televiziji. To je zame egoistično.
“Be daring, be different, be impractical, be anything that will assert integrity of purpose and imaginative vision against the play-it-safers, the creatures of the commonplace, the slaves of the ordinary.” - Cecil Beaton
0
Nazaj na vrh
summertime
Starost: 30Pridružen: 6. sep 2009Prispevkov: 628Kraj: LjubljanaStatus:Offline
Objavljeno: 10. maj 2012 8:53
Povezava do prispevka
Iza ja se strinjam, ampak se mi zdi, da še vedno preveč teže dajemo otroštvu, da pride do česa takega moraš res bit nesposoben starš in delat hude napake ne pa zdej, da ne vem enkrat napačno reagiraš pa bo to otroka zazamovalo za vse življenje. Je pa tudi veliko drugih dejavnikov, ki vplivajo na to kakšne posledice bo imel otrok od njegovega karakterja, do tega kako si popravil to napako, pa do tega ali je mel koga s katerim je to lahko nekako razrešil. (npr. huda "napaka", ki je pogosta in otroka zelo zaznamuje je ločitev, nekateri so zaznamovani celo življenje nekaterim pa ni hudga).
0
Nazaj na vrh
dea
Starost: 41Pridružen: 18. sep 2005Prispevkov: 80Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 10. maj 2012 9:30
Povezava do prispevka


summertime je napisal/aSeveda s tem nikogar ne prepričujem v nič, ljudi je kot smo že ugotovile čisto preveč, tako da jaz vas vse čisto podpiram pri tem, da nimate otrok in jih ne želite imeti (bo imel moj vsaj manjšo omejitev pri vpisu v šolo in bo upam da lažje dobil službo )




hehe - tale mi je pa všeč





0
Nazaj na vrh
armyBITCH
Starost: 34Pridružen: 17. maj 2006Prispevkov: 1678Kraj: LjubljanaStatus:Offline
Objavljeno: 10. maj 2012 9:41
Povezava do prispevka
Jaz bom pisala iz lastne izkušnje,sem namreč- kot nekatere veste- mamice leto in pol stare punčke. Otrok sem si vedno želela in že v srednji šoli sem vedela, da bom, če bodo vsi pogoji izpolnjeni malda mamica. Nikoli sicer nisem oboževala tujih otrok(in jih ubistvu, če sem iskrena jih še vedno ne), ampak misel na to da bi imela svojega se mi je zdela fantastična. Tekanje, sankanje, ustvarjanje, risanje, kuhanje….uglavnem misel na preživljanje časa z malim čmrljem se mi je zdela mamljiva.


Sedaj, ko je otrok tukaj, sem zelo obremenjena z točno tem kar pišete v zadnjih postih. Ali so moje reakcije napačne, ali ji s tem škodujem. Načeloma se imam za dobro mamo( tudi očka je super), ki se s hčerko veliko ukvarja, praktično vse počneva/mo skupaj, ampak ko otrok že 7ič polije kozarec soka po kavču v istem dnevu včasih res reagiraš spontano , se spozabiš in pač zakričiš. Te reakcije so za moje pojme normalne in človeške…

.
Glede pritiska družbe pa še tole. Točno vem kako se počutite, ker jaz se počutim pod pritiskom, ker nočem imeti še enega otroka. Vsaj za zdaj še ne. Vsi me sprašujejo kdaj bo dobila bratca (ker itak more biti parček ane, če ni nič), in ko rečem da razmišljava da bi ostala pri enem, so vsi pametni kako bo razvajena, da otrok rabi družbo , da to je treba enega za drugim, ker potem tako lepo skupaj rasteta in se igrata, itd. Ja pritisk definitivno je in težko ga je kar ignorirati.
Life begins at the end of your comfort zone
0
Nazaj na vrh
Pojdi na:
Ne želim si (še?) otrok, okolica pritiska name
Stran 7 od 12
Pojdi na stran 2 , 3 , 4 , 5 , 6 , 7 , 8 , 9 , 10 , 11 , 12
Pojdi na stran:
Kozmetometer
Zadnje ocene
Zadnji izdelki
  • Katrin 22. sep 2019 21:52
    prva pomoč
  • Katrin 22. sep 2019 21:40
    Navdušena
  • Katrin 22. sep 2019 21:34
    nisem opazila učinka
  • Katrin 22. sep 2019 21:30
    ne zamenjam več
  • Binas 12. sep 2019 14:23
    odličen
Forum
Zadnje objave
Najbolj brano
Trenutno dogaja
Izpostavljamo
Nekateri si ne predstavljajo življenja brez redne telesne aktivnosti; spet drugim je zgolj misel na to nočna mora.