.
Amen. Bolj se ne bi mogla strinjati s tem kar si napisala.
Tudi jaz se tako psihično kot tudi fizično počutim precej bolje kot pred npr. 10. leti. Si pa upam trditi, da tudi v tridesetih še ne bom tako betežna, da ne bi mogla za otrokom tekat.
Jst mislim da to le ni pogojeno z starostjo ampak preprosto to moraš začutit, pri nekaterih je to pri 24-ih, pri drugih pri 30-ih pri nekaterih nikoli. Zdaj koliko so ti pa pomembni ostali urejeni faktorji je pa stvar posameznice oz. partnerjev.
Kar se tiče pa okolice in raznoraznih vprašanj v smeri; kaj pa vi čakate, kdaj boste pa vi zibali mi gredo pa na živce..ne samo da mene osebno sprašujejo, ampak tudi ostale. Tisto res posiljeno. "Ali pa k se primerjajo pari med seboj in ko ena zanosi, potem še druga, ko ena pričakuje drugega, se še druga odloči zanj.." 
Drugo je, če je debata o otrocih, se pogovarja družba o tem in potem spontano tudi povprašaš, če te zanima. Ne pa tisti sorodniki, znanci, ki te ob vsakem snidenju (četudi je to vsaka dva meseca) vprašajo; kdaj boste zibali-zdaj je že pa čas. Takrat mi pa dvigne... 
Pa kaj ti veš Kdaj jst smatram (ustrezen) določen čas za določeno stvar.
Lih pred nekaj dnevi sem bila stara 28 let. Otroka sem si želela že par let, vendar dragi (bivši) ni bil za stvar. Vedno so bili neki izgovori. In zdaj, ko sva se po več 7 letih zveze razšla... me kar nekaj ljudi bombandiralo z vprašanji, kaj nisem prej imela otrok, da si naj čimprej nekoga najdem da bom imela otroke,ker sem že toliko stara... jap, ko da bi jih imela 40! Ja, bi imela otroka, samo trenutno mu ne morem ponuditi nič. Nimam službe, živim doma in sem sama - samska. Okolica še kar pritska name, ampak zdaj jim samo zabrusim, da si sama otroka že pač ne morem narediti, ker koliko mi je znano - za to rabiš moškega!!! 
In potem ponavadi utihnejo.... 
Elle11 prosim ne obremenjuj se s takimi komentarji, ker so milo rečeno idiotski 
Kot sem enkrat v tej temi že omenila, sem rodila pri 25, čeprav sem še vedno (27) v družbi(brez otrok,večni študenti...) sprejeta kot "tista, ki ima otroka". Nemalokrat sem tudi predstavljena kot "sej veš to je una k ma otroka". Pač stigmatizacija je v vsakem primeru, temu se ne moreš izogniti.
Pa potem po drugi strani: kdaj boste pa imeli še kakšnega, zdaj je čas, se bodo tako lepo skupaj igrali, blablabla.
Ampak veste kaj vam povem: me ne gane.
Jaz sem šla zavestno v to, kot verjamem da ste nekatere zavestno odločene da jih ne boste imele in to je stvar vsakega posameznika.
S svojim življenjem sem izredno zadovoljna(upam si stavit,da bolj kot tisti, ki se tako zelo obremenjujejo s tem kako jaz živim in kako sem si uničila življenje z otrokom) in k temu bi moral stremeti vsak: da je s svojim življenjem zadovoljen, ne glede na to kako se na to odziva okolica. Vseh itak ne moremo zadovoljiti nikoli.
