Meni so otroci všeč, če so pridni in če se ne vrti vsa okolica in vsi pogovori le okoli njih.
Kult "supermam" in "razvajenih sončkov" mi gre na nekaj.......žal pa je to splošna tendenca, kamorkoli pogledam. *bruh*
Starši sami vse prevečkrat nimajo kontrole nad lastnimi otroki in jim pustijo VSE.
Ko gledam v sluzbi, ko je vse, kar govorijo ene sodelavke, samo še "otroci to, otroci ono", kar pobegnem stran...
Otroka je treba imeti, ko si ga zaželiš in ko imaš pogoje zanj.
V realnosti opažam, da ljudje zelo pogosto dobivajo otroke kar tako....pač "bo kar bo"..."bomo že"....in pa "ker je prav, da se jih ima".
(Enako pričakujejo od drugih in nanje izvajajo prej omenjene pritiske. )
Potem malo kasneje pa na široko javkajo, kako je pa zdaj ne vem kaj vse slabo....ker....bla bla.... (če pa si drzneš kaj čisto previdno reči, pa zatulijo "Ja jaz imam otroke!!!")
Prej seveda niso razmišljali.
S temi vrsticami nočem označiti kar vseh (da ne bom katere nehote razjezila?).....poudarjam pa, da je to zelo pogosto realno stanje.
In tako slabo dejansko stanje me dela še bolj previdno, ko razmišljam glede svojih pomembnih življenjskih odločitev.