Čer punce.
Ne vem kako točno naj tole začnem.
Na kratko povedano, nimam več nobene volje do šole, do drugih, do življenja.
Čeprav sem se že naučil, da me iz tira ne spravi več nobena stvar, da v vsaki stvari najdem nekaj dobrega in da se preprosto ne obremenjujem s stvarmi, mi je vsega skupaj že več kot preveč -že dalj časa.
Sprašujem se, kaj za vraga počem sam proti vsem na tem prekletem svetu.
Če začnem po vrsti?
Šola kot šola? zaradi (resnično samih) slabih ocen se ne obremenjujem, čeprav si želo želim stanje izboljšat. S tem da nimam prijateljev v šoli (čeprav sem ves čas skušal navezati stike s kom) sem že zdavnaj sprijaznil, čeprav ne razumem, zakaj jaz? Ves čas sem res prijazen do ostalih in z največjim veseljem pomagam ostalim, če se le da (in se). Zakaj tega ne opazijo?!
Do zdaj sem imel eno in edino dobro prijateljico iz drugega razreda, bivšo sošolko iz OŠ, in sva se družila med odmori, ker se tudi ona ni preveč vklopila v družbo. Naenkrat pa ne želi več stika z mano. Zakaj? Ker je zaljubljena v nekega fanta z šole in trmasto prepričana v to, da če naju ta njena simpatija vidi skupaj, ona pri njemu nima več šans. Ne razumem tega, res ne! Pa je šla še ona?
O stanju doma je tako ali tako brez smisla izgubljat besede. Podajajo si me od enega k drugemu, malenkosti niti ne bi opisoval. Dobro se razumem s starimi starši, ampak njih pod nobenim pogojem ne bi obremenjeval s svojimi težavami, ker jih že tako vsaka malenkost spravi iz tira.
Pred ljudmi se zapiram, ker več ne zaupam v njih oziroma njim. Govorim le še če je nujno in hvala bogu me nihče več ne sili v to. Vem le to, da vse skupaj ne pelje več daleč?
Najbrž marsikdo misli, da sem le še ena zagrenjena pubertetniška tečnoba, jezna na cel svet, brez potrebe? Preprosto ne najdem več stvari zaradi katerih bi lahko upravičeno rekel da se splača vztrajati.
To je to?
Det g
Čer, Lars.
Sploh pa nisi sam, ker imaš nas!!
Vedno! te ima nekdo rad in te potrebuje.
!" 
