meme, najraje bi te citirala skoraj vsem, ki jih poznam.
Najdejo skupne točke, težave pa rešujejo s kompromisi.
Točno tako!
In za realizacijo tega sta potrebni samo dve zreli osebnosti, vse drugo je krmarjenje skozi življenje.
Se podpišem pod meme in Casandro na prejšnji strani. Pomembno je, da sta oba partnerja prepričana, da želita biti v tej zvezi in sta se pripravljena za to trudit. Tukaj se pa potem začnejo kompromisi in dogovori oz. pripravljenost skleniti kompromis. Ja, seveda je pomembno, da partnerja sprejmeš takšnega kot je in ga ne poskušaš spreminjati na silo, ampak včasih je pa za samo zvezo bolje, če se potrudiš pa kakšno malenkost spremeniš, se prilagodiš. Potrebno je tudi veliko razumevanja in sočutja do partnerja in da smo sposobni kdaj kako napako tudi spregledati in požret svoj ponos.
Jaz tudi opažam, da je začela ta potrošniška družba, v kateri živimo, vplivati tudi na medsebojne odnose, in sicer v tem smislu, da vedno hočemo nekaj boljšega in novega, čeprav imamo dobro zvezo, v kateri vse štima. Sami sebe zelo cenimo ("Če ti nočeš biti z mano, bom pač drugega našla. boš že videl, kaj si izgubil"), do partnerja smo pa veliko bolj kritični. Zdi se mi, da imamo ves čas občutek, da nas mogoče že za naslednjim vogalom čaka nekaj boljšega, zato tudi nismo toliko predani partnerju in se ne trudimo toliko za zvezo, kot bi se lahko. Pričakujemo, da bo zveza ves čas zanimiva in razburljiva, potem pa krivimo partnerja, da ni dovolj karkoli-nam-pač-že-manjka, ker pač ne more biti vedno vse popolno, zanimivo, metuljčki v trebuhu itd., v bistvu je pa počutje v zvezi odvisno od truda in vloženega časa vsakega partnerja.
Za kvaliteten in dolgotrajen partnerski odnos je nedvomno potreben pogor, medsebojno spoštovanje, zaupanje, spospbnost sklepanja kompromisov, sprotno reševanje konfliktov in zavedanje, da nič ni samoumevno.
Najhuje je, ko se partnerja za njuno zvezo prenehata truditi, ker jo enostavnopričneta jemati za nekaj samoumevnega. In tako minevajo dnevi, brez da bi en drugemu nudila tiste male pozornosti, in se drug za drugega kdaj potrudila. Menim, da je za dober partnerski odnos potreben trud, s katerim začinimo tisto monotonost v odnosu in ohranimo iskrice. Seveda se prvotna zaljubljenost skozi čas spremeni v ljubezen, ki ima popolnoma druge lastnosti. Odnos postane zrelejši, bolj umirjen in odgovornejši. Oba partnerja morata biti sposobna dojeti in sprejeti to "transformacijo" zaljubljenosti v ljubezen. To morata sprejeti kot nekaj povsem normalnega. Problem nastane, ko se potem pari naveličajo drug drugega, češ da ni več tistih metuljčkov v trebuhu in tiste nore začetne zaljubljenosti, ko vidimo vse rožnato, a se pri tem ne zavedajo, da bo pri novem odosu prav tako enkrat prišlo do te iste točke. Tako se ta krog ponovi in ljudje potem vsake toliko iščejo nove partnerje v iskanju nečesa boljšega, a so na koncu vedno razočarani, ko do tega ne pride in se ponovno znajdejo na začetku.
