SIMPATIJA IN ANTIPATIJA
Sodita med prvinske, bolje, najgloblje emocionalne vzgibe v organizmu, tako da ju ne moremo še skrčiti na nobeno drugo čustvo, s katerimi naj bi ju šele razlagali in utemeljevali.
V socialno psihološki tematiki, ko gre za razmerje »človek in družba«, pa sta simpatija in antipatija temeljni čustvi ne samo v individualnih odnosih človeka do človeka, marveč tudi v odnosih med skupinami, narodi in ljudstvi. Na teh dveh čustvih slone končno vsi tako imenovani stereotipi ali po domače »predsodki«, lepše »mnenja«, ki si jih ljudje ustvarijo o posameznih skupinah, narodih, državah, zlasti pa sosedje med seboj. Na teh dveh čustvih pa slone tudi najmanjše socialne skupine (dveh oseb in njunih relacij), diade; skupine dvojic.
Tako nam dilema simpatija in antipatija pomaga nekoliko osvetliti tudi samo vprašanje; zakaj se ljudje med seboj privlačijo in sodelujejo, ne samo tekmujejo in odbijajo.
a) Diade privlačnosti
Kaj privlačuje ljudi?
To je vprašanje; v čem je simpatija, se pravi, kako pride do sodoživljanja, sočustvovanja med ljudmi? Kako pride do prijateljskih medčloveških odnosov?
Antipatija, doživljanje nasprotja v drugem.
Simpatija je v neki enakosti med dvema ali več osebami. Pravzaprav ne gre niti za enakost, marveč za skladnost, harmonijo, tudi sozvočje. Le-to pa utegne imeti različne motive.
Podobno se podobnega veseli.
Lahko bi vse ljudi razdelili glede simpatij v dve polovici: prva, ki ji je privlačno to, kar je njim podobno, druga, ki jih privlačuje to, kar je različno od njih. Prva polovica ljudi je nekako narcistična (po Freudu), se hoče v drugih kakor v ogledalu gledati in sama sebe občudovati; druga pa se hoče ob drugih dopolnjevati (kompenzacijska potreba). Prvi imajo s simpatičnimi osebami enake čustvene potrebe, drugi različne. To se pravi: prvi nimajo potrebe po dopolnilu, drugi jo imajo. Prvi uživajo srečati samega sebe, drugi ne (ali vsaj manj). Prvi so polni samih sebe in vendar nikoli siti sebe. Drugi doživljajo v sebi praznino in so zato siti samih sebe. Zopet smo v dialektičnem navzkrižju, v paradoksu. Prvi so zaljubljeni vase, drugi so zaljubljeni v druge. Prvi se iz istega razloga, drugih kmalu naveličajo, drugi zlepa nikoli. Prvi sklepajo prijateljstva na prvi pogled; drugi se le rahlo in obzirno približujejo, a zato rastejo v navezanosti in se zlepa nikoli ne naveličajo drugih. Prvi so površinski in manj zvesti, drugi so globinski in zvesti. Drugi so tako zvesti, da jih prvi sploh ne razumejo.
Tako dopolnilo med dvema osebama po kontrastu imamo npr., kadar v eni osebi prevladuje gospodovalni gon, v drugi pa submisivni; v enem želja po zapovedovanju, v drugem pa po poslušnosti; eden je silno samostojen, drugi zelo nesamostojen; eden se zanese samo nase, drug pa manj nase kot na druge.
Zato srečamo tako dopolnilo redno med moško in žensko naravo, ne rečem moškim in žensko (ker je lahko ženska bolj možača in moški bolj ženski, feminilen). Navadno pa res prevladuje v moških potreba po gospodovanju, v ženi pa potreba po poslušnosti; eden naprej, drug za njim; ali pa ima eden potrebo po gospodovalnosti v enem področju, drugi pa v drugem. Če se dva takšna znajdeta v skupni zvezi, lahko odlično harmonirata.
Pravih čistih tipov ali skrajnosti pa je v življenju le malo. To zakonitost bi pravzaprav najbolje izrazili z besedo sorodnost, ki pa lahko sloni bodi na podobnosti bodi na kontrastu.
- Zunanji vtis
Pri tem ne gre prvenstveno niti za podobnost niti za kontrast (ali nasprotje), ki sta lahko nekaj zelo objektivnega, npr. barva oči in las, oblika nosu itd., temveč za zunanji vtis, ki je prvenstveno subjektiven in se utegne zelo razlikovati od objektivne lepote in fizične moči.
Ker gre za prvi vtis, zato si ljudje podobo drugega človeka pri tem subjektivno naslikajo, čeprav menijo, da gre za objektivno, da, celo fizično prikazen in podobo. Tako vzniknejo ljubezni na prvi pogled. Sem sodijo romantične ali slepe ljubezni.
Simpatije, ki nastajajo ob zunanjem vtisu so še posebej subjektivne, ker v svojem zaznavanju kar zakonito podlegajo tako imenovanemu halo-učinku. To se pravi; zunanji vtis ima nekakšen odmev, ali bolje, nekakšen sevalni učinek, krono. Zunanji vtis izžareva svojo silo tudi v okolico, to je, ena privlačna lastnost s svojim sijem izžareva svetlobo tudi na druge.
Halo-učinek deluje seveda tudi v obratni smeri: če smo na človeku odkrili kakšne lepe lastnosti, ki nas privlačijo, se nam tudi zunanja prikazen človeka dozdeva vedno lepša, čeprav sprva na njej nismo nič videli. V tem halo-učinku je iskati vzroke, zakaj lahko pride do prijateljstva ne le med ljudmi istega spola, temveč tudi med različnim spolom celo do prav harmoničnih partnerstev z ljudmi, ki so se prej že dolgo poznali, ne da bi bili drug drugemu po zunanjem videzu privlačni; ta zunanja privlačnost se razvije šele po dolgem času na podlagi halo-učinka ob notranjih kvalitetah, ki so privlačne. Ko že govorimo o simpatiji po zunanjem vtisu, moramo še omeniti, da je za moške ženska privlačna, če je lepa; za ženske pa je moški privlačen, če je krepak. Ta okus pa se razlikuje po različnih kulturnih plasteh.
- Bližina
dobesedno zbližuje ljudi. Preprost psihološki razlog je v boljšem medsebojnem spoznanju, ki morebitne prejšnje predsodke podre. Izjemno utegne biti tudi obratno; človek je na daljavo idealiziran, zato privlačen; v bližini pa postane vsakdanji, vidimo napake, ki jih prej nismo.
Vsakdo se navdušuje za kakšne vzore. Pravzaprav; vsakdo ima kakšne načrte ali cilje, ki bi jih v življenju dosegel, in te vidi navadno utelešene v kakšni osebi.
- Enaki nazori
To je znan in nesporen dejavnik simpatije: somišljeniki so vedno prijatelji. Da, skladnost nazorov premaga celo naravne antipatije in zbliža tudi nespravljive značaje. Prav tu vidimo, kaj zmore skupnost idej.
Pravzaprav je ta dejavnik samo posebna varianta podobnosti, torej prvega dejavnika, samo na višji ravni, to je na simbolični, ne več zgolj na dražljajsko zaznavni.
b)Diade sodelovanja
Vzajemna usmerjenost k sodelovanju je najvažnejša za človeka, zlasti v primarni družbi, družini. Vzgoja k temu se začenja v nežni mladosti: otrok socialno diado izkuša že zgodaj v skupnosti z materjo. To je pozneje odločilno za vzgojo k srečnemu zakonskemu življenju, da se partnerja znajdeta v harmonični kooperaciji.
Za srečno partnerstvo je ugoden znak, če sta imela srečno otroštvo.
Drugi dejavniki za srečno partnerstvo pa so tudi:
- srečni starši
- brez konflikta z materjo
- trdna, vendar ne trda disciplina v otroštvu in adolescenci
- močna navezanost na mater
- močna navezanost na očeta
- brez konflikta z očetom
- odprtost staršev v splošnih zadevah
- ne pogosto in le milo kaznovanje v otroštvu
- brez predpartnerskih spolnih razočaranj
c)Diade tekmovanja
Ugotovili smo, da utegne kdo koga z očmi motriti in ga spravljati v zadrego, ko drug s pogledom odgovarja. Tako utegne nastati nekakšna igralna situacija: kdo bo prej odnehal ali kdo bo dalje vzdržal; prvi izgubi igro drugi jo dobi. Iz takih situacij se razvijejo diade tekmovanja.
LP, grafo
Ni pomembno povečati obseg dela, pomembno je ustvariti novo delo