Želja po otroku

Bravo najbolj kul mami tudi jaz imam neke predsodke, da moram bit popolnoma pripravljena  z streho nad glavo in finančno stabilnost in da se mi ne bo več tako žuralo,... po drugi strai pa leta tečejo in kmalu ne bom več pripravljena na nič brez potrpežljivosti,.... večkrat se moram spomnit na to, da se vse da tudi z otrokom. 

Meni se pa zdi imeti otroka kot neka potrditev, da si sposoben vzgojiti in spraviti h kruhu bitje, ki je popolnoma odvisno od tebe.
Jaz si tudi nisem želela otrok. Niti pestovala nisem tujih. Ampak potem me je pa kar naenkrat pičilo.
Je pa tako. Otrok ti ne odžre vsega udobja. Kolikor se pač pustiš in kompliciraš.
Popolnoma pa podpiram tudi take, ki si pač otrok ne želijo.

Ko berem vaše prispevke se mi iz dneva v dan potrjuje že tako ali tako znano dejstvo, da se prag starosti, pri kateri imamo ženske presneto dviguje. Danes je pač tako: boj za izobrazbo, nato kariero, vmes je potrebno najti še otrokovega očka. In to se pač zna zavleči, ker so razmere danes takšne.
Sama sem tudi "pripravljena" na otroka: oba službe, imava stanovanje, vendar manjka kariera. Vendar ne v smislu pehanja za še več, ampak če želim postati to kar sem si zastavila, potrebujem dve leti in pol pripravništva. Potem pa nekako "zavestno načrtujem", da bi ga imela, čeprav sem že mnogokrat slišala, da če iščeš idealen čas, le-tega nikoli ni.

Jaz sem si otroka resnično zaželela šele v "tisti pravi vezi" s "tistim pravim partnerjem". Šele takrat sem si začela predstavljati sebe kot bodočo mamo. Pomagalo je tudi druženje s prijatelji, ki so že imeli otroke. Ko sem gledala njihove malčke, se smejala njihovim domislicami in občutila, kaj pomeni, ko se malček stisne k tebi in ti reče nekaj tako zelo iskrenega, sem si tudi jaz zaželela nekaj takega.

Se strinjam Soraia, edini nujno potreben pogoj je, da si oba želita otroka in da med bodočima staršema vse štima. Vse ostalo je stvar posameznika, nikakor pa niso pogoj leta, biološka ura ali kakršnikoli pritiski okolja in predsodkov. Tudi stabilno finančno stanje, urejeno življenje nista pogoj, a sta recimo zaželjena, a tudi s tem, če sta partnerja nekako neusklajena in nimata enakih želja po otroku, je vse zaman oz. obsojeno na klasično zgodbo razbite družine ali "posiljene družine" (ko sta partnerja kljub odsotnosti ljubezni oz. medsebojne usklajenosti skupaj zaradi otroka), česar je veliko preveč.

Edino kar "obsojam" na tem področju je neodgovorno ravnanje kar se tiče kontracepcije, če si oba ne želita otroka,  in tendence nekaterih žensk (pa tudi moških) po "vsiljevanju" otroka partnerju/ki. Vse ostalo je posameznikova osebna stvar v katero nima nihče pravice posegati ne z predsodki ne z t.i. "mnenji" ki to niso, ampak so obsodbe. Ljudje vse prepogosto skrivajo svoje obsodbe, stereotipe in predsodke za "mnenji" ker smo do njih seveda vsi upravičeni. To je čista hinavščina do sebe in drugih, pri vsaki stvari se je treba vprašati: "Who am I to judge?".