Donna21, jaz sem bila pred dobrim letom v povsem isti situaciji kot ti. Jaz stara 20 let, on takrat 27, želja po otroku ogromna. Najprej sem pol leta porabila za iskreno in poglobljeno ugotavljanje, zakaj si otroka pravzaprav želim, kako si predstavljam naše življenje, kje pravzaprav bova... Bila sem šele v prvem letniku, moj

pa pripravnik z res borno plačo. Pa sva se odločila poskusiti. Mene je bilo najbolj strah reakcije staršev in kolegov... No, starši so po začetnem šoku odreagirali zelo zelo pozitivno (zelo se veselijo vnučkov), tudi tistih nekaj prijateljic, ki ve za najine načrte naju povsem podpira. Najin največji strah je bilo stanovanje - pa so še moji starši nekaj malega primaknili k najinim dohodkom, jaz dobivam pokojnino, moj pa tako ali tako dela. Zdaj živiva v najetem dvosobnem stanovanju, čez slab mesec se seliva v lastno tri in pol-sobno stanovanje. Vse se je nekako rešilo - in to zelo ugodno!

To se mi zdi eden pomembnejših aspektov - da vidita, kako zares funkcionirata drug z drugim v skupnem vsakdanjem življenju. Mislim, da se takrat zares vidi material, iz katerega je narejena zveza...
Sicer pa nasvet s psičkom ni slaba ideja... Midva ga imava že pol leta in res naju neskončno osrečuje. Vem, da bo otrok še mnogo, mnogo bolj zahteven, ampak dobiš pa idejo, kaj pomeni biti odgovoren za nebogljeno bitje.
Drugače se pa po dveh neuspelih poskusih ne sekiraj, škoda živcev. Jaz sem se tam nekje do devetih mesecev res grizla. Zdaj tečemo že 15. krog in sem postala malo bolj imuna.
Meni se res zdi najbolj pomembno, da si otroka želita oba, celega, z vsemi neprespanimi nočmi in slabimi razpoloženji vred. Finančna varnost je predpogoj, mislim pa, da ni potrebno razkošje. Otrok bo čisto srečno preživel tudi z manj dodelanimi igračami, če mu boš le znala vcepiti nekapitalistične vrednote. Vsekakor je treba poskrbeti za osnovno opremo, mislim pa, da ti nikakor ni treba imeti astronomske plače, da je otrok preskrbljen in zadovoljen.
Srečno pri teh težkih odločitvah!
