

(zdaj vsaj vem, kako bi izgledal krajši in topic post, ampak ne morem, da ne bi dodala še literarne vrednosti)

torej, od silnega razburjenja okoli piknika sem si želela malo odpočiti, pa sem šla v bližnji žepni gozdiček na sprehod. sicer mi je težko vstat in it, a sem začutila, da to potrebujem. in ne vem od kod sem dobila elan in nogice so same od sebe začele teči.

ugotovila sem, da me je v bistvu sram teči, da me ne bi kdo videl. (da ne boste mislile, da se glisti ne dogajajo take reči) sicer sem vaje za roke in počepe in izpadne korake vseeno raje delala v gozdu, kjer me je ščitilo zdaj že tako kosmato grmovje. jutri bom poizkusila it spet.
je pa v gozdu samem veliko več vlage kot na obrobju in se težje diha (če jaz nisem svetovni prvak v iskanju izgovorov).
