V bistvu me je spodbudila novejša tema o motivaciji, ampak ker jo je Candy prijazno usmerila sem, bom raje tu napisala.
Po naravi sem bila vedno precej nešporten človek s kupom "piflarskih" interesov, npr. z največjim veseljem sem sama doma in berem, ne razumem, kako se ljudje sploh lahko lotevajo podvigov, kjer jim prepovejo branje (npr. tisti, ki se prijavijo na razne Velike brate ipd.). Zato bi verjetno, kar se tiče prijetnosti, dala prednost naslanjaču in knjigi kot pa kakšnemu športanju...
A kljub temu se precej rekreiram, pa ne zato, ker bi si mislila, da bom zgledala čisto drugače - z dvajsetletnimi manekenkami, katerih fotografije včasih nalepite "za motivacijo", pač nimam nič skupnega (višina, okostje, celotna struktura postave... ne vidim absolutno ničesar, s čimer naj bi se sploh primerjala).
Prav tako mi ni nikakor ves čas prijetno, ko se rekreiram, ravno nasprotno, na pilatesu so mi npr. nekatere vaje zelo težke in se krepko nasopiham. Pri plavanju se mi ravno ne ljubi vedno preplavati vseh tistih dolžin, ki si jih zamislim (a seveda vseeno jih), itn. Pri teku na smučeh mi včasih zoprno spodrsne / mi je prevroče / me zoprno zebe v roke...
Tudi nič pretirano ne blestim pri svojih športih - pri določenih stvareh sem celo naravnost oslovska, če se npr. primerjam s kolegicami, ki lahkotno vihtijo tiste svoje dolge noge naokrog.
Moja
motivacija je enostavno ta, da se je z rekreacijo treba ukvarjati, če se hočem normalno počutiti in nočem imeti pretiranih zdravstvenih težav zaradi sedečega načina življenja. Mislim, da z leti vsak pride do tega, čeprav veliko ljudi verjetno temu tudi ne prisluhne.
Enostavno mislim, da se nimam več luksuza spraševati, ali se mi ljubi ali ne, ali imam kakšen poseben cilj ali ne, ali bom od tega odnesla kaj zelo konkretnega ali ne. Preprosto je treba migati.