Alenka Puhar; PRVOTNO BESEDILO ŽIVLJENJA
Prvotno besedilo življenja ni roman, temveč antropološka raziskava, pričevanje o življenju na slovenskem v 19. stoletju. Kot pravi avtorica, velika večina ljudi z nostalgijo gleda na »zlate stare čase« in jih primerja z moderno dobo. Velja namreč, da je bilo življenje nekoč veliko lepše. Ljudje so se imeli dosti bolj radi, člani družine si niso bili odtujeni kot dandanes, ko družina razpada. Nekoč naj bi bil svet čvrst in urejen, ljudje so rasli in živeli v lepem okolju, v sožitju z naravo, živimi bitji…. Toda ali je bilo to res? Avtorica to pojmovanje s prepričljivostjo ovrže. Prvotno besedilo življenja je knjiga, ki opisuje življenje otrok v teh »zlatih starih časih«.
Že beseda otrok jasno pove, kje je bilo to mesto otrokom v družini. Pri slovanskih narodih je to namreč izraz, ki označuje sužnja. In kakšno je bilo življenje slovenskega otroka v 19. stoletju?
Vsekakor je imel srečo, če je preživel prvo leto starosti. Ena tretjina vseh rojenih otrok je umrla pred prvim letom starosti in vsaki drugi grob je bil skopan za otroka. Veliko otrok je bilo mrtvorojenih, saj vaške zdravilke niso znale pomagati otroku, ki je bil v maternici napačno obrnjen. Materam so v takem primeru naročale, naj se med porodom postavijo na glavo, naj skačejo in tečejo. Često so porodnice privezale za noge in jih privezane držale v zraku. Porodnice so rojevale na tleh, na slami. Postelje so bile namreč preveč dragocene, da bi jih mazali s krvjo in urinom. Matere so po porodu smatrali za nečiste, zato en mesec po porodu niso smele v cerkev, še devet dni po porodu pa se niso smele umiti.
Dosti otrok je umrlo zaradi nehigiene. Novorojenčke so tesno povezovali v povoje, ker so bili mnenja, da pride drugače do deformacije udov. To pravilo se je začelo opuščati šele proti koncu 19. stoletja. otrok je bil tako tesno povezan, da je le s težavo dihal, k telesu so bile povedane tudi roke, zato se otrok ni mogel gibati in torej niti dati palec v usta, kar je najosnovnejša tolažba dojenčka. Tak otrok ni bil niti previt dovolj pogosto, saj je zakomplicirano povijanje s povoji to onemogočalo. Otroci so poleti umirali zaradi bolezni prebavil – ker so matere delale, so jih hitro odstavile, zato so bili prisiljeni piti kravje mleko, ki se je poleti hitro pokvarilo.
Če že narava ni poskrbela za hitro smrt dojenčkov, so ji pogosto pomagali ljudje. V tedanjih časih so se ljudje »posluževali« bajeslovnega bitja, ki so mu pravili škopnjak. Po starih vražah je bil to ene vrste hudič, ki je kradel otroke staršem. V kolikor je bil otrok deformiran oziroma se ni razvijal v skladu s pričakovanji staršev, so trdili, da je uročen, ali pa so rekli, da ga je preprosto ugrabil škopnjak. Taki otroci so bili najpogosteje najdeni mrtvi nekje na polju. V obstoj škopnjaka na podeželju ni dvomil nihče. Podatki iz sodišč kažejo, da kljub temu njihovim zgodbam niso vedno verjeli: detomor je bil namreč ena najpogostejših zadev, s katerimi so se ubadala sodišča. Med umorjenimi je bilo več deklic kot fantov.
V kolikor je imel slovenski otrok dovolj veliko srečo, da je vse to preživel, ga tudi v nadaljevanju ni čakalo nič lepše življenje. Starši so namreč spravljali otroke na svet samo zato, da so ugotovili, da jih v resnici nočejo. Ujčkanje ni bilo v navadi. Otrok je moral biti priden, kar pomeni, miren, staršem ni smel povzročati sitnosti, biti je moral zadovoljen s pičlo hrano in eno srajčko, ki jo je nosil celo leto. Ene čevlje si je delilo več otrok. Pri sedmih, osmih letih je povprečen slovenski otrok že moral oditi služit v bližnjo vas za pastirja ali pestrno, v kolikor ga niso prisilili od doma že prej, saj je tako naredil prostor tujemu otroku, rejencu, katerega vzgojo in preživljanje je država plačala.
Zgoraj naveden opis je le povzetek enega poglavja knjige. avtorica predstavi več vidikov otrokovega življenja; odnos z materjo, prekritizira Cankarjev model »sluzasto« trpeče matere, ki za svoje otroke stori vse (kot bodo videli tisti, ki bodo knjigo prebrali, je bilo slovenski materi v 19. stoletju vseeno za otroke in so ji bili popolnoma odveč), razkriva se nam »skrivni pomen« Cankarjevih knjig posvečenih materi. Avtorica kritično obravnava tudi Prežihove Samorastnike, predstavi človekovo okolje in bedo v 19. stoletju, obsedenost družine, da bi eden od sinov postal duhovnik in zavržene sinove, ki si tega dejansko niso želeli… Prikaže, kako so bili ljudje povezani z Bogom v vsakdanjem življenju, navado posojanja otrok in še in še….
Osupljiva knjiga, ki je kakšnih 20 let nazaj izhajala v člankih, v okviru nekega dnevnika in zbudila mnogo zgražanja. Vredno jo je prebrati, saj je polna idej in šokantnih resnic o preteklem obdobju. Žal pa je malo filozofska in pretežka za nezahtevne bralce, če tema teh ne zanima. Meni kot rodoslovki je bistveno pomagala pri razumevanju 19. stoletja in sem si po pisanju zapiskov iz knjige enostavno knjigo kar naročila po internetu. Knjiga pove, kako so ljudje dejansko živeli (sicer so v ospredju otroci, vendar knjiga dejansko pove dosti o ljudeh nasploh). Nobena veda se namreč ne ukvarja z življenjem malega človeka v preteklosti. Zgodovino zanimajo veliki ljudje in veliki dogodki, etnologijo pa le določeni odseki življenja. Tako npr. vemo, katere pesmi so ljudje peli, ne vemo pa, o čem so se pogovarjali. Vemo, kako je potekala tradicionalna kmečka ohcet, ne vemo pa, kaj se je dogajalo po poroki. Ta knjiga zapolnjuje praznino in je zato izjemno dragocena.
