v nadaljevanju navajam knjige, ki sem jih prebral v zadnjih dveh, treh letih.
houellebecq - osnovni delci 10/10
edini roman, ki me je spravil v smeh in jok. kmalu zatem sem si ogledal še film (elementarteilchen, nemška produkcija). knjigo mi je priporočala prijateljica, ki je primerjala moje pisanje s pisanjem tega fenomenalnega, skoraj norega francoskega literata. kmalu sem ugotovil, da niti v njegovi senci nisem.
čeprav je roman poln prepisovanja raznih znanstvenih razprav in čeprav houellebecq ni ravno razgledan človek (dejstvo je bilo mogoče opaziti na literarnih srečanjih z njim), je avtor uspel zapolniti obe vrzeli in izdelal pravo mojstrovino. zadeva me je proti koncu utrdila na realnih tleh. ljudje ljubimo in umiramo. kot take nas naši upi velikokrat razočarajo, ker marsikdo ne vrača naše ljubezni, po smrti bližnjih pa lahko vidimo kako malo dejansko smo pomembni, saj nas po smrti vsi pozabijo, če nimamo ljubljenih oseb. houellebecqu je s svojim prvim pravim proznim prvencom uspelo pokazati na kritično točko zahodnoevropske družbe, ki z materialnim razločevanjem ljudi drvi v krizo odnosov, podobni že uveljavljeni severnoameriški s prakso primanjkovanja pristnih prijateljskih in ljubezenskih razmerij (pomanjkanje zaupnikov) ter obveznega obiskovanja psihiatrov in psihoterapevtov.
osnovni delci so definitivno eden izmed prelomnih sodobnih izdelkov, ki ga lahko postavimo ob bok von trierjevemu lomu valov in je upanje za vedno bolj neustvarjalno človeštvo (ter takšne avtorje, ki nam uspe ponavljati že napisano), da najlepša dela vendarle še niso bilo napisana.
houellebecq - platforma 9/10
še ena knjiga o sreči in tragediji povprečnega evropskega para. glavni junak je na las podoben mojemu junaku dućetu, zato me je knjiga pretresla. ljubezen, ki jo michel v štiridesetih občuti do osemindvajsetletne valerie, ki mu jo naposled odvzame rafal islamskega skrajneža. platforma povezuje kolizijo med ateističnim in verskim pogledom na preživljanje prostega časa, poglablja pa tudi razliko med zahodom, kjer je vse prepovedano, in vzhodom, kjer ni, in če je, je sredstvo prepovedi orožje.
michel, ki je mislil, da ljubezen in sreča ne obstajata, se zaljubi zelo pozno v svojem življenju, najvišja oblika življenja se tako v njegovem naročju v sekundi spremeni v mrtveca in državni uradnik zapade v neskončno depresivnost. michel je namreč imel srečo, da je v življenju našel pravo ljubezen, in ker mu jo brez njegove krivde vzame zunanji dejavnik, je preostanek njegovega življenja težji, kot bi bil, če valerie sploh ne bi spoznal.
fowles - mag 8/10
izvrsten prevod ksenije dolinar. gre za daljši roman, ki ga morate vzeti na samotni otok. izjemen in čuten stil angleškega avtorja opisuje poigravanje z vodilnim likom dela. otoški mag okoli njega najprej ustvari navidezno igro, ki jo žrtev prepoznava kot resničnost, kmalu pa se ta spremeni v igranje videza in začetek razvozlavanje šarade v obliki tipičnega angleškega detektivskega raziskovanja in aristokratskega tona v interjuvanju krivcev za čustveno izigravanje.
bukovski - ženske 8/10
nekoliko neokusna in nerealna podoba doživetij nepopularnega pesnika henryja chiaskega z neomejenim okusom za alkohol in ženske. zabavna, niti ne tako vulgarna, vseeno pa nekoliko preveč prostaška zadeva, da bi bila sploh mogoča. gre pa definitivno za prvo knjigo v vrsti sodobne klasične literature, ki je danes še vedno popularna, saj je bilo delo objavljeno leta 1978.
zupan - igra s hudičevim repom 7/9
dela nisem prebral do konca, ker sem se nahajal v obdobju lenobe in hude depresije. če želimo razumeti govorico vitomila zupana, se moramo zavedati, da je živel zelo bogato življenje. najprej je bil na strani osvobodilnega boja, kmalu pa je postal eden izmed največjih kritikov komunistične oblasti in je kot tak pristal tudi v zaporu. nihilizem v njem se je pomiril in sledila so sedemdeseta, v katerih je napisal svoja najboljša dela.
igra s hudičevim repom je izjemno neposredna in realna uprizoritev krhanja odnosov med ženo in možem, ki sta vpeta v vsak svoj način seksualnega maščevanja za pomanjkanje pozornosti.
robbe-grillet - videc 6/8
dela nisem prebral do konca, ker sem obupal nad nenehnim opisovanjem okolja, v katerem se je znašel prodajalec ur matthias. čeprav je delo vsekakor sodobno, sem se nad podobnimi deli bolj navduševal v otroštvu. zdaj prebiram rajši dela, ki ne opisujejo okolice, ampak dogajanja v njih, medtem ko avtor lahko prenese dogajanje v sebi znana in že obiskana okolja.
hoffmann - bela masajka 5/9
dela nisem prebral do konca, ker enostavno nisem zdržal v siromašnem besedišču. pozna se, da je knjigo pisala neizobražena ženska oziroma prodajalka, in da so ji morali pomagati z besednim zakladom ne preveč obdarjeni založniški asistenti. ne vem, morda je pa prevod slab in je original dober (film je še kar). stavki so tvoreni na nivoju povprečno uspešnega dijaka. nekdo bi moral prevzeti krivdo, ali pa sem sam preveč zahteven.
