KNJIGOMETER

Arto Paasalinna; ZAJČJE LETO

Ocena: 6,5

Kot vse knjige finskega pisatelja Paasilinne, je to le še ena od njegovih pripovedi o čudaku, ki se odloči, da bo prekinil s svojim dotedanjim življenjem in se umaknil v naravo. Tokrat je ta čudak novinar Vatanen, ki se s kolegom vozi po Finski. Vse se začne, ko po nesreči zbijeta malega zajčka. Vatanen se odloči, da se bo za zajčka zavzel, pri tem pa ga njegov kolega zapusti. Vatanen potem proda nekaj svojega premoženja in začne z zajčkom potovati po Finski, poprijema za različna priložnostna dela, doživi požar, streljanje nase, napad medveda, lov nanje, ruski zapor in še marsikaj drugega.

Enolično pisanje, ki mene nikoli povleče in res je tokrat zadnjič, da sem vzela njegovo knjigo v knjižnici. Nanizane zgodbe zvenijo neverjetno in dolgočasno. Sicer berljivo, a zelo povprečno pisanje, precej podobno ostalim zgodbam tega finskega pisatelja. Res, da je včasih duhovit, a ni mi jasno, kako je pravzaprav uspel.

Robert Harris; IMPERIJ

Ocena: 7,5

Po Pompejih sledi še en roman, ki je posvečen življenju Rimljanov. Tokrat je glavni junak Cicero, ki sedanjosti znan kot odličen govornik. Skozi oči njegovega sužnja Tirona, ki je bil tudi Ciceronov tajnik, spremljamo najpomembnejše tri mejnike Ciceronovega življenja in dela.

Tako se zgodba začne s časom, ko je bil Cicero drugi najboljši odvetnik v Rimu in oblasti željan nadarjeni mladi moški, ki se je poročil s svojo nemogočo ženo samo zaradi denarja, ki mu je kupil senatorski sedež. K njemu se zateče Sicilijanec Stenij, ki mu pove šokantno zgodbo o rimskem namestniku na Siciliji Veresu. Ta mu je pod pretvezo oblasti pobral vse premoženje, nato po, ko se mu je Stenij uprl, ga je obtožil za vohuna in ga  v odsotnosti obsodil na smrt. Cicero mu skuša pomagati, vendar pri tem naleti na več težav, ki so težile takratno rimsko politiko in rimsko pravo; neenakost, korupcija, neizvrševanje zakonov in posledično pomanjkanje pravne varnosti. Konzul Pompej ga po volitvah, ko je izvoljen, pozabi, hkrati pa si Cicero nakoplje tudi sovraštvo Pompejevega tekmeca Krasa. Tožbo proti Veresu nadaljuje sam. S tem se odpove miloščini, ki bi jo utegnil v obliki ugodnosti prejeti od Pompeja in se odloči postaviti na lastne noge. Cicero spretno krmari med poštenostjo, pravičnostjo in korupcijo, hkrati pa skrbi z svoje napredovanje. Po dobljenem procesu Cicero postane rimski edil in pretor. Kljub spodletelemu prijateljstvu s Pompejem, temu še enkrat z dobro marketinško akcijo in s poznavanjem precedensov  pomaga, da postane vrhovni poveljnik vojske. Nekaj let pozneje, uporabi indic o državnem udaru, ki ga pripravlja nekaj patricijev, in postane konzul.

Knjiga me je vrnila nazaj v obdobje, ko sem študirala za izpit iz rimskega prava. Je kar dobro umeščena v rimski čas, in ga bralcu uspešno podoživi in prikaže, a ne do potankosti. Prikaže med drugim številčnost in lastnosti rimskih volitev, pomen bogastva, razlikovanje med »novim« in »starim« denarjem, izjemen obseg korupcije, samovoljnost rimskih uslužbencev, slavne Rimljane, pravniški sistem in nekaj pravniških ukan vrednih Johna Grishama. Tako bo zanimiva za zgodovinarje, pravnike in politologe, bo pa morda zahtevna za vse ostale. Glavni junak je pozitivec, a hkrati je očitno, da večji del njegove pravičnosti izhaja iz želje po oblasti.  Knjiga je sicer zelo zanimiva zaradi podajaneja podatkov, a so ti podani za malenkost preveč zahtevno.

Joži Munih – Petrič; VEČNI KROG

Ocena: 8,5

Joži Munih – Petrič je pisateljica, ki je napisala knjigo Ljudje iz Stržišča, ki je meni zelo ljuba. Tudi tokrat me s knjigo Večni krog, ki jo je izdal Kmečki glas leta 1977, ni razočarala.

Glavna junakinja knjige je nedvomno Lenka, proti koncu knjige pa stopi v ospredje še njen sin Janez. Zgodba se dogaja na začetku 20. stoletja. Lenka, kot jo spoznamo na začetku knjige, je mlado, lepo dekle, pametno in dobrosrčno, ki pa se zaradi svoje neizkušenosti in zmožnosti neizmerne predanosti pusti zapeljati Janku, sinu bogatega kmeta. Janko pa že dolgo ve, da sta njegova starša sklenila, da se bo poročil z Barbaro, hčerjo še enega bogatega kmeta. Janko je bil izkazovanja ljubezni iz strani drugih deklet vajen, zato njemu ljubezen, ki jo čuti Lenka, ne pomeni dosti, medtem ko se njej zdi, da takšnega močnega čustva ni izkusil nihče. Lenka gre v ljubezni  predaleč, kot je bilo tedaj družbeno dovoljeno, in v času, ko še misli, da se bo Janko poročil z njo, ugotovi, da je noseča. Tudi Janko v tej fazi ugotovi, da je vanjo močno zaljubljen, a naivno upa, da se bo ovira – nasprotovanje staršev razblinilo samo od sebe. V nadaljevanju knjige pa popusti staršem in se odloči, da se nikakor ne bo odpovedal svoji pravici do dedovanja.

Lenka materi prepreči, da bi se razvedelo, kdo je dejansko oče njenega nezakonskega sina Janeza in tako izvede tiho, a ponosno maščevanje, ko tudi sama zataji očetovstvo otroka. Njen ugled po vasi se s tem, da postane nezakonska mati, strmo pade. Priča je poniževanju, grdim pogledom in obsojanja.

Sreče ni tudi v Jankovi hiši. Ta se poroči z Barbaro, ki je z zakonom nezadovoljna, saj se z možem nikakor ne moreta čustveno zbližati, prav tako ne more spočeti otroka. Janko obžaluje, da se ni boril za Lenko, in ta ga vsakič, ko pride k njej, zavrne. Tedaj pa se začne čas prve svetovne vojne, čas morije….

Knjigo se zelo hitro prebere, je izredno berljiva in hkrati na nekaterih mestih poetična. Je preprosta kmečka zgodba, v stilu knjig Ivana Sivca, vendar poda skozi zgodbo nemoteče izredno dosti lepih misli in razmišljanj, kot na primer, da ne zadošča, da ti nekdo deli nauke in opomine ter deli s teboj svoje izkušnje, ravno sam moraš skozi trdo šolo življenja, da se iz njega nekaj naučiš. Ljudje včasih mislijo, da premoženje odtehta vrednost človeškega srca, a na koncu spoznajo, da denar ne pomaga nič, človek namreč potrebuje človeka….Junaki v knjigi to vedno znova spoznavajo, živijo podobno življenje, kot so ga njihovi predniki in delajo iste napake in v tem je viden večni krog, ki ga je pisateljica uporabila tudi za naslov knjige. Priporočam!

Audrey Niffenegger; ŽENA POPOTNIKA V ČASU

Ocena: 7

Zgodba je v celoti fantazijska. Govori o Henryju, moškemu, ki ima nenavadno genetsko bolezen, imenovano »kronomotnja«, zaradi katere lahko prehaja skozi čas v preteklost in prihodnost. Ko se mu je to zgodilo prvič, je bil star pet let, in mu je rešilo življenje, saj bi drugače umrl v prometni nesreči, v kateri je življenje izgubila njegova mama.

Tako Henry nenadoma, neodvisno od svoje volje v sedanjosti izgine, včasih pred množico ljudi, in se pojavi v preteklosti – drugem času, popolnoma nag. Henry te svoje bolezni ne prenaša najbolje, saj mora v času, ko je postavljen v preteklost, najti zadostna oblačila in hrano, da bo preživel. Tako je večkrat aretiran in se tudi drugače znajde v težavah. Za njegovo bolezen ve le malo ljudi. Sčasoma pa med svojim potovanjem v preteklost pridobi prijateljico – Clare, šestletno punčko, ki je v sedanjosti le nekaj let mlajša od njega in je v resnici ženska, s katero je v sedanjosti poročen. Henry šele pri približno tridesetih letih, koliko jih ima v sedanjosti, spozna Clare v preteklosti, zato jo pri približno 25 letih, v sedanjosti ne spozna, ko se naključno srečata v knjižnici, kjer on dela. Zaljubita se in poročita, vendar je njuno življenje polno preizkušenj, ko ugotovita, da Clare ne more donositi otroka zaradi Henryjeve genetske bolezni. Henry na enem izmed svojih potovanj skozi čas,  tokrat v prihodnost, ugotovi, da bosta imela krasno punčko, a spozna tudi šokantno novico, da bo po rojstvu svojega otroka živel samo še pet let…Knjiga je sestavljena iz insertov srečanja med Clare in Henryjem, med katerimi sta oba različno stara, v nekaterih pa Henry potuje nazaj in sreča samega sebe v otroštvu…

Berljiv roman, ki pa ima kar nekaj napak. Prvič. Preveč fantazijski zame, mogoče pa drugih neka nemogoča fantazijska bolezen, ki ne more obstajati, ne bo motila. Drugič, roman trpi za pomanjkanjem zgodbe, ki bi bralca vlekla, saj zgodba preskakuje in se spet vrača nazaj v preteklost. Zaradi tega bralec včasih izgubi rdečo nit. Kljub temu avtorica ganljivo prikaže navezanost in predanost med glavnima junakoma. Henry se namreč vrača v Clarino življenje v preteklost, v včasih popolnoma vsakdanje dogodke, včasih pa v dogajanje, ki je bilo posebej pomembno zanjo, in ji pomaga preživeti težke trenutke. In vendar – ta predanost se izraža v časovnem potovanju, s tem, kar dejansko v resničnosti ni mogoče. Prav tako starejši Henry iz sedanjosti istočasno biva ob Henryju iz preteklosti, in pomaga Clare, ko je ta sprta s Henryjem. Mar to pomeni, da prave predanosti med dvema v resničnosti ne more biti, saj si normalni ljudje ne morejo privoščiti potovanja skozi čas? No ja, verjetno je mogoče roman razumeti še na več drugih načinov, naj vsak bralec presodi sam.

Erica James; LJUBEZEN IN PREDANOST

Ocena: 8

Harriet v obljubi, ki jo da svoji sestri, da bo po njeni smrti skrbela za njena dva otroka, ne vidi nič slabega, saj ne kaže, da bi se lahko Felicity kdaj karkoli zgodilo. Pet let po obljubi pa Harriet zve, da sta njena sestra in svak izgubila življenje v prometni nesreči. Bližnjih sorodnikov razen nje in njenih staršev, ki bi prevzeli skrb za otroka ni, zato mora Harriet pustiti službo, s katero je bila zadovoljna, prodati stanovanje v mestu, zapustiti vse prijatelje in fanta, s katerim je komaj začela hoditi, in se preseliti h staršem, s katerimi bo skupaj skrbela za otroka. Vse skupaj ji je velika žrtev, saj otrok ne mara in jih nikoli ni nameravala imeti. Doma se mora spoprijeti z mamino boleznijo in očetovo žalostjo, saj oče ne skriva dejstva, da je bila Felicity njegova najljubša hčer. Zadnja leta se je čustveno oddaljil od svoje žene, ki zaradi tega zelo trpi in je pred tem, da sprejme veliko odločitev v življenju. Harriet na začetku ne skriva nezadovoljstva nad svojim novim življenjem, a sčasoma se v njej prebudijo materinska čustva. Kmalu začne brskati po sestrinih stvareh in odkrije, da je imela njena oboževana sestra strastno razmerje in da je nameraval svojega moža zapustiti…

Will je 45 letni ločenec, ki si je ravnokar kupil hišo zraven hiše Harrietinih staršev. Je starinar, njegovi hčeri pa živita pri materi in očimu. Prav tako kot Harriet je tudi nekaj časa nazaj naredil velik prelom v svojem življenju – pustil je uspešno advokaturo in postal lastnik male starinarnice, čeprav o poslu ni vedel dosti…. Z izjemo od Harriet je bila to sprememba na bolje, čeprav si je z bivšo ženo še vedno deloma na bojni nogi….

Cecily von Zigesar; OPRAVLJIVKA

Ocena: 7,5

Dogajanje je postavljeno v ameriško visoko družbo, glavni akterji so pa najstniki, katerim je dovoljeno vse. Starši jih ne nadzorujejo, saj imajo polno dela že s svojim lastnim obstojem. Tako imajo ti najstniki omare polne Guccija, lastno kopalnico, vozijo se s taksijem, ne branijo pa se niti drog in alkohola. Serena je prelepa najstnica, ki se je pred kratkim vrnila v domače okolje iz internata, od koder so jo pregnali, ker ni redno prihajala v šolo. Serena je presrečna, da se bo lahko ponovno družila s starimi prijateljicami, še posebno z Blair, s katero sta bili že od nekdaj najboljši prijateljici. A odkar je odšla, stvari nekako niso več takšne. Nihče je noče sprejeti nazaj v družbo. Blair je ne mara več, saj je njen fant Nat še vedno nor na Sereno. Pravzaprav se zdi, da vsa šola sovraži Sereno zaradi njene presunljive lepote, zaradi katere vedno zgleda kul in očarljivo, čeprav je oblečena v staromodno krilo svoje none. Tako jo dekleta opravljajo in si o njej izmišljajo neverjetne zgodbice, fantom pa Serena razvnema domišljijo…Tako nič kriva Serena pade v osamljenost in se počuti grdo ter nezaželeno….

Čeprav knjiga opisuje dogajanje v življenjih bogatih najstnikov, spoznamo, da ti nimajo nič manj težav kot vsi drugi. Prav tako kot navadni smrtniki občutijo ljubosumje, zavist in nesamozavest, se s temi problemi spopadajo tudi najstniki v knjigi… Berljivo, prebrat se da v enem popoldnevu, manjka pa le konec – čeprav kolikor sem zaznala, se zgodba nadaljuje.

John Fowles; ZBIRATELJ

Ocena; 8

Frederick je mladi moški iz nižjega razreda. Staršev ni imel, vzgojila ga je teta, ki je imela invalidno hčer. Frederick je tako živel osamljeno življenje, bil je brez kakšne želje, da bi se srečeval z vrstniki in razvil družabne sposobnosti. Nato se je zgodilo »srečno« naključje, ki je za vedno spremenilo del njegovega sveta. Frederick  je namreč na loteriji zadel večjo vsoto denarja, ki mu je omogočilo neodvisno življenje. Hkrati se je njegova teta – edini nadzor, ki ga je imel, odselila na drugo celino.

Tako se je v glavi bodočega psihopata zgodil premik. Več časa je namreč opazoval mlado dekle iz soseščine, Mirando, lepotico iz višjega družbenega razreda. Večina fantov bi skušalo pritegniti njeno pozornost s povabilom na kavo ali čim podobnim, toda Frederick je imel drugačne načrte. Nedaleč od Londona je kupil odmaknjeno hišo in začel predelovat klet. Nekega dne tako zmami Mirando v bližino svojega kombija, jo omami s kloroformom in tako zapečati njeno usodo. Dekle, ki do tedaj za svojega oboževalca sploh ni vedelo, je prestrašeno, in počasi se ji odkriva grotesken svet, v katerega jo je spravil njen »gostitelj«. Friderick namreč zatrjuje, da jo ljubi, a hkrati ne prenaša dejstva, da njegov »ujet metulj« govori in se obnaša drugače, kot si je to predstavljal. Miranda je namreč bistro, inteligentno bitje, katere duh ima dosti večje razsežnosti kot njegov preprosti um. Miranda tako živi v kleti, odrezana od vsega sveta, prisiljena komunicirati samo s svojim ugrabiteljem. Na začetku domneva, da jo bo kmalu spustil iz ujetništva, sočustvuje z njim, saj vidi, da ima resne čustvene težave, skuša mu pomagati, pri trudu, da bi si priborila svobodo, uporablja grožnje in prošnje, in se ne kloni… in premaga jo šele bolezen. Ironično, Miranda piše dnevnik in pred Friderickom pobegne v notranji svet, v konfliktno ljubezen, a ljubezen svobodne volje, ki jo čuti do svojega prijatelja slikarja…

Knjiga je sestavljena iz dveh delov. V prvem je opisano dogajanje iz stališča ugrabitelja, drugi del pa je Mirandin dnevnik.  Kot zanimivost povem, da je bila knjiga zelo dobro prodajana, hkrati pa je bila zelo všeč tudi kritikom, zato jo priporočam knjižnim sladokuscem. Pa še nekaj: ugrabitelj Natashe Kampusch se je pri svoji ugrabitvi zgledoval po tej knjigi. Knjiga ima dosti drobnih podpomenov, in mi je žal, da si med branjem nisem delala zapiskov, da bi jo bolje predstavila, pa vendarle:

Knjiga je odlična, niti malo težka, zelo berljiva, dobro prikaže sprevrženo duševnost psihopata, ki meni, da lahko človeško bitje kot enega izmed svojih metuljev iz svoje zbirke zapre v nepredušen prostor, da ga bo lahko občudoval. Pred tem ga je te misli branil samo tetin nadzor in dejstvo, da ni imel denarja, ki bi mu to omogočil. Ta denar mu da sedaj moč, da si prisvoji človeka – dekle in jo razvaja ter ji z darili skuša nadomestiti prostost.  A njegova ljubezen ni dovolj močna, da bi jo rešil smrti, ko je bolna in niti ne dovolj telesna, da bi bil sposoben z njo doživeti spolni akt. Kajti Miranda bi prav lahko bila lep metulj, ki je zanimiv navzven, a s katerim dušo se ni potrebno soočiti…Motilo me pa je majhno dogajanje v knjigi in Mirandino včasih prav tečno razmišljanje...

Amanda Quick; IZGUBLJENA ČAST

Ocena: 7

Harriet je pastorjeva hči iz angleškega podeželja, ki je nora na raziskovanje fosilov. Ob eni izmed svojih raziskovanj naleti v votlini blizu svojega doma na naropano zlatnino, ostale dragocenosti in prisotnost tatov. Zaskrbljena pošlje pismo upravitelju posestva – vikontu Gideonu Westbrook. Ta »slovi« kot eden največjih zlobnežev, saj o njem krožijo različne govorice; da je ubil svojega starejšega brata, in povzročil samomor svoje noseče zaročenke. A Harriet spozna, da se pod hladno in divjo zunanjost in njegovim brazgotinastim obrazom skriva srce, ki hrepeni po ljubezni…Ko nekega večera ostaneta ujeta v votlini, in morata skupaj preživeti  noč, se čuti Westbrook dolžan oprati njeno čast in se z Harriet poročiti. A mnogi dvomijo, da se bo to dejansko zgodilo, saj je prejšnjo zaročenko naredil nosečo in jo zavrgel….

Zgodba naj bi bila postavljena v angleško podeželje v 18. stoletje, a junakinja se vede tako svobodomiselno, kot ženska, ki živi v 21. stoletju; ne zna se obnašati v družbi, je otročja in nepremišljena, blebeta neumnosti. Knjiga ima skromno besedišče in avtorici manjka domišljije pri opisovanju. Glavna junakinja naj bi preučevala fosile, a o njih ne zvemo nič. Škoda je, ker se pisateljici ne zdi vredno raziskovati dobe in teme, o kateri piše. Zgodba je včasih neverjetna. Opisano je le razmerje med glavnim moškim in ženskim likom, slabo oziroma nič pa niso opisani ostali junaki, njihove značilnosti in razmerja med njimi. Na koncu knjige sem se že pošteno naveličala izraza »onečastiti«. Drugače pa je zgodba privlačna, romantična, z izredno merico strasti, srečnim koncem in primerna za romantična mlada dekleta. J

Nina Lugovska; NININ DNEVNIK

Ocena: 6,5

Nina je deklica, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja preživljala najstniška leta v Stalinovi Rusiji. Z mamo, očetom in dvema starejšima sestrama je živela v Moskvi. V ničemer se ni razlikovala od večine najstnic – slepo se je zaljubljala v sošolce, ki so pritegnili njeno pozornost zaradi svoje lepe zunanjosti, v malodušje jo je spravljal njen videz – zaradi škilavosti se je sama sebi zdela izrazito grda, ni se razumela s starši in sestrama, trpela je zaradi osamljenosti… Vendar je bila ena stvar, ki je Nino delala drugačno. To je bilo nasprotovanje, ki ga je njen oče čutil proti vladajoči stranki. In Stalin ni trpel nasprotnikov svojega režima…

Naj na začetku povem, da je dnevnik resničen. Nina je bila resnična deklica in je dejansko napisala pričujoči dnevnik. Pravijo ji ruska Ana Frank. Podobno kot slednja, je tudi Nina doživljala grozote zaradi političnega preganjanja. Pod Stalinovim režimom so jo zaprli in proti njej kot dokaz uporabili njen lastni dnevnik, kateremu je zaupala vse notranje boje in pomisleke proti oblasti. Misli, ki so jih uporabili sodniki proti njej, so v knjigi podčrtani. Kljub temu, da je bila zaprta, je režim preživela in je umrla šele nekje proti osemdesetim letom. A to ni bila več deklica, ki je pisala dnevnik. Umrla je namreč čustveno strta.

Dnevniki so nemalokrat napisani tako, da je v ospredju čustveno dogajanje v avtorjevem notranjem svetu. Tudi ta ni izjema. Zaradi vsega tega je dnevnik težje berljiv. Nina na začetku piše o fantih, do katerih čuti močno naklonjenost, ki niha kot jo-jo in nastane na podlagi idealiziranih predstav. Dotakne se dogajanja v šoli, doma, drugače pa je zgodba zelo pičla in skromna. Kritiki omenjajo knjigo kot portret neke diktatorske dobe – političnih preganjanj, nenadnih hišnih preiskav…Sama je kot take nisem prepoznala, je pa res, da sem končala branje na tretjini, ker me vsebina ni dovolj privlačevala.

Zame je Ninin dnevnik portret čustveno nestabilnega dekleta, ki trpi zaradi osamljenosti, nihanja razpoloženja, nerazumevanja staršev, šole, svojega videza. Nekajkrat razmišlja o samomoru, čustveno se odmika od ljudi in ne najde ničesar, kar bi jo lahko vsaj za trenutek razveselilo. Njena razmišljanja v dnevniku so včasih presenetljivo zrela, nato spet povsem otroška.

AKSINJA KERMAUNER; BERENIKINI KODRI

Ocena: 8,5

Anina je dijakinja prvega letnika srednje šole. Iz podeželja se preseli h dedku v mesto, kjer se veseli svobode, saj jo nenehna materina pozornost zelo utesnjuje. Anina se je namreč rodila kot albinka. S sicer krasnimi lepimi belimi lasmi, a belo kožo in z zelo majhnim odstotkom vida. Kot drugačna se mora spopasti s prezirom in žaljivkami svojih sošolcev, še posebno zajedljiva je sošolka Nives, ki je vrgla oči tudi na Aninega zvestega spremljevalca/nesojenega fanta Andreja…. Anina, ki je bila doma vzorna učenka, se v mestu začne spreminjat. Kot prvo jo razočara Andrej, nato se zaupa napačnemu – Niku, ki živi za razliko od Anine razpuščeno življenje v hiši bogatih staršev, ki je znotraj prazno. Anina spozna alkohol in drogo ter se od vseh treh pravočasno odvrne, medtem ko Nika za nevarnim življenjem čaka tragična usoda…

Pohvalila bi zelo dobro vživetost avtorice v svet slepega dekleta, ki zunanje podobe dojema s pomočjo vseh drugih čutil. Všeč mi je bilo, kako učinkovito je pometla z vsemi predsodki in stereotipi o slepih. Lik Nika je po mojem mnenju malo preveč pretiran. Zgodba je lepa in močna, uči o drugačnosti, pisana je v prvi osebi, izmenično Anine in Nika in nudi bralcu vpogled v razmišljanje najstnikov, katerim je knjiga verjetno tudi namenjena, čeprav sem v branju uživala tudi sama.

Anita Shreve; SKRIVAJ

Ocena: 8,5

Dogajanje je postavljeno v okupirano Belgijo med drugo svetovno vojno. Belgijo so zasedli Nemci, med domačini pa prihaja do bratomorne vojne med tistimi, ki so se pridružili nacistom in tistimi, ki pomagajo odporniškemu gibanju. Med slednjimi je Claire, mlada poročena žena, ki ji odporniško gibanje zaupa v skrb ranjence, ki se skrivajo. Nekega dne v bližino njihove vasi strmoglavi zavezniško letalo. Dva letalca umreta na kraju nesreče, drugi se skušajo skriti v bližini vasi, da bi se lahko neopazno vrnili nazaj preko Španije domov. Eden med njimi je Ted, mladi pilot, ki ga v oskrbo sprejme Claire. A med njegovim bivanjem pri Claire nekdo ubije več nacistov, zaradi česar se nad vas zgrnejo povračilni ukrepi. Tako mora tudi Clairin mož zaradi svoje vloge pri odporniškemu gibanju bežati, Claire pa pusti samo z mladim Američanom….  Zgodi se skoraj neizbežno. Mlada dva, ki se neizmerno privlačita, se znajdeta v vrtincu čustev, ki jima ne moreta ubežati, a hkrati tudi ne prepustiti…

Zdi se mi, da je bila knjiga vsaj na začetku zastavljena dokaj obsežno, a se je potem avtorica odločila za dokaj hiter razplet in konec. Vzbuja občutke strasti in vznemirjenja, je berljiva in dokaj dobro napisana, saj prepričljivo prikaže ljubezensko zgodbo, ki se rodi iz nemogočih razmer in ji srečen konec ni usojen. V ozadju zgodbe je opisano odporniško gibanje in dogajanje na podeželju med drugo svetovno vojno, ki bi lahko bilo postavljeno tudi v naše kraje. Všečno in čustveno.

Cameron West; PRVA OSEBA MNOŽINE

Ocena; 9

Kritika; disociativne motnje osebnosti – življenje multiple osebnosti

Cameron živi običajno življenje poročenega moškega – ima čudovito ženo in sina, uspešen je v poslu, življenje mu grenijo le ponavljajoča vnetja sinusov, zaradi katerih je prestal že tri operacije. Nekega dne pa se mu zgodi nekaj povsem nenavadnega in nerazumljivega – v njegovo telo se za nekaj minut naseli nekdo drug in prevzame oblast, govori skozi njegovo telo, a uporablja drugačen glas in ima drugačen karakter…. 

Hkrati se preko sanj začne spominjati nekaj nerazložljivega glede svoje babice. Ko začne raziskovati zgodovino svoje družine z ostalimi družinskimi člani, ugotovi, da je bila njegova babica psihopatka, ki je uživala v mučenju otrok in je med drugim otroke tudi spolno zlorabljala. Cameron si najde terapevtko, preko katere ugotovi, da ga je spolno zlorabljalo več družinskih članov, med drugim tudi mama, in da so njegovi možgani uporabljali obrambni mehanizem, da se je Cameron lahko še naprej razvijal v srečnega otroka. V času trajanja spolne zlorabe se je delček možganov, ki je hranil spomine na zlorabo, disociiral od ostalih, da je tako Cameron izbrisal zlorabo iz svoje zavesti. Ti disociirani deli možganov so nazaj vstopili v ospredje, ko je prišlo do ponovne zlorabe, ali pa so se ustvarili novi disociirani deli. Tako je vsak tvoril eno izmed osebnosti, ki so se razvile v Cameronu, med drugim tudi osebnosti deklic, saj mlad Cameron ob posilstvu ni verjel in razumel, da lahko moški posili dečka.

Prvi se je prikazal Davy, prestrašen štirileten deček, ki je hranil spomin na dan, ko ga je spolno zlorabila babica, katere se Cameron sploh ni spominjal, saj je umrla ko je bil še čisto majhen. Osemletni Clay se spominja dneva, ko je Camerona spolno zlorabila njegova lastna mati. Jeclja in Camerona spremlja čez ves dan. Bart je frajer, star 28 let, ki uživa v osvajanju žensk. Njegova naloga je, da pazi, da Cameron ne bi izdal drugim, kar se mu je dogajalo kot otroku. Per je očetovski in razumski lik. Leif je Cameronov vrstnik, ki skrbi, da je Cameron aktiven, odločen in Camerona potiska naprej. Switch je nasilnež, ki se spravlja preko samopoškodovanja tudi na Camerona samega…. Skupaj je Cameron odkril v sebi več kot več kot 24 osebnosti.

Cameron dolgo ni vedel, da je bil kakorkoli spolno zlorabljen in je do petintridesetega leta starosti živel normalno življenje.  Nato se je moralo nekaj zgoditi; mogoče vpliv stresa v službi, bolezni, ki se je ponavljala in mogoče tudi vpliv sinovih ranih let, saj je bil sin star ravno toliko kot Cameron, ko so se začele zlorabe. Vsi dejavniki skupaj so verjetno povzročili, da so osebnosti, ki so bile do tedaj zakopane v njegovih možganih, prišle v ospredje in popolnoma spremenile življenje njega in njegove družine. Osebe v njemu so zamenjale Camerona kadarkoli povsem nenadzorovano. Kar naenkrat vožnja z avtom ni bila mogoča, saj je lahko v ospredje prišel štiriletni otrok, ki ni znal obrniti niti ključa v avtu. Problem je bil seks, saj njegovi ženi ni bilo do tega, da spi s celo grmado dečkov in deklic v njemu. Problem so bile že same osebnosti v njemu, saj so se počutile nedobrodošlo in nezaželeno, kar je eno osebnost – Switcha napeljalo do tega, da je poškodoval Cameronovo roko. Velik problem je bil njegov lastni sin, saj ga starša nista hotela morit z očetovo boleznijo… Poleg tega je Cameron živel v zanikanju tega, kar se mu dogaja in je hotel raje videti, da je enostavno nor….

Izjemna knjiga, tako glede tematike kot v njenem načinu podajanja informacij. Avtor v začetku pove, da je knjiga stvarna pripoved o njegovih izkušnjah z disociativno osebnostno motnjo, imena in spoznavne značilnosti vseh oseb v delu so spremenjena, da je obvarovana njihova zasebnost. Knjiga je tako pisana kot osebna izkušnja o nenavadni bolezni, a hkrati tudi kot roman, kar prispeva h izredni berljivost. Dodane so slike, ki jih je Cameron risal takrat, ko je njegovo telo prevzela druga osebnost. Prav tako najdemo v knjigi tudi zapise iz njegovega dnevnika, ki odlično prikazujejo, kako se v njemu prepira več osebnosti. Ste mislili, da je težko izbrati med več vrstami sladoleda? Pomislite raje, kako težko se za eno vrsto sladoleda odloča 24 oseb v njemu, ki ima vsaka drugačen okus.

Tony Parsons; MOŠKI IN ŽENA

Ocena: 8

Harry skuša preboleti izgubo ene ljubezni (glej knjigo Moški in fant) tako, da najde drugo ljubezen in poroči z njo. Pri tem misli tudi na dobro svojega sina, ki bo tako dobil še eno družino. Harry se čuti krivega, ker se njegov sin odtujuje od njega in ker je samo njegov »nedeljski očka«.  Tudi njegova bivša žena se poroči in v Harryiju prebudi val čustev, ko se z možem in sinom preseli na drugo stran Atlantika. Harry se je prisiljen spopasti s kilometri, ki ga ločijo od sina, z ohlajevanjem odnosa med njim in njegovo ženo, s svojo zaljubljenostjo do lepega azijskega dekleta in z materino boleznijo.

Večplasten roman, ki ni samo še en roman o ljubezni in partnerstvu. Prikazuje odtujevanje – v razmerju med otroci in starši in med zakonskimi partnerji, čeprav je bila med njimi vez, za katero si nihče ni mogel predstavljati, da se bo pretrgala. Pripoveduje, kako lepo je začeti znova – pustiti partnerja in oditi naprej, saj ljubezen največkrat ni kos vsakdanjim skrbem in težavam v življenju. Glavni junak odkriva, da bi se bil lahko poročil s katerikoli prijazno žensko, v katero bi se zaljubil, in bi bil z njo enako srečen kot z vsako drugo. A ravno zato, ker se partnerja to zavedata in se sama odločita, da bo partner ravno tisti, s katerim se bosta zavezala drug drugemu, je njuna odločitev tako posebna....

Stephenie Meyer; SOMRAK

Ocena:  + 8

Najstnica Isabella se iz sončne Kalifornije preseli h očetu v mračno mesto Forks.  Ne povsem prostovoljno, a kot pridna najstnica noče biti v napoto materi, ki se pogosto potuje. Pride v novo okolje, med drugim tudi zamenja šolo, kar jo močno skrbi, saj v stari šoli ni bila preveč priljubljena. Na njeno začudenje jo vsi prebivalci Forksa zelo lepo sprejmejo, fantje iz šole tekmujejo za njeno pozornost in dejstva, da je pri telovadbi pravi štor, ne opazi nihče.

Že prvi dan v šoli opazi nenavadno lepe najstnike, ki se družijo le med seboj. Njeno pozornost pritegne Edvard, ki jo privlači kot magnet, a kot kaže je v šoli edini, ki se ne zmeni zanjo. A tudi to se takoj spremeni... Ko ji na nerazložljiv način reši življenje in odkrije njegovo veliko skrivnost, ugotovi, da zanjo ni več poti nazaj...

V zgodbo sem se zelo vživela, niti malo ni mladostniška, čeprav je njena osrednja junakinja najstnica. Proti koncu postane zelo napeta. Drugače sam roman ne izstopa v ničemer, razen v tem, da posega v življenje fantazijskih bitij – vampirjev. Berljivo, zagotovo vredno branja, romantično....