Prijava
Registracija Pozabljeno geslo

Povej mi, iz kakšne družine prihajaš, in povem ti, kdo si v službi

Dom daleč stran od doma

8. nov 2011 0:00 Maša Blaznik, univ. dipl. psih.
0

Oglasno sporočilo

V prvem delu teme o otrocih disfunkcionalnih družin smo spoznali, kako odraščanje v takem okolju vpliva na človekovo identiteto in kakšne vzorce si ustvari, da lahko v tašnem okolju funkcionira. V tokratnem nadaljevanju si bomo pogledali, kako pridobljeni vzorci vplivajo na posameznikovo delovanje v službi, kariero in odnose s sodelavci.

Občutja, ki jih imamo o sebi, gredo z nami povsod. V službi se ne da izogniti dediščini odraščanja v nezdravem okolju. Povprečen dan v službi zahteva od človeka, da se s tem, ko prestopi prag, prelevi v multitalentiranega, sodelavcem všečnega in konkurenci zavidnega strokovnjaka, ki si s stresom lošči čevlje. Ljudi, ki so odrasli v zdravih družinah, taka slika ne pusti ravnodušne. Kaj potem povzroči šele tistim, ki niso imeli te sreče? K občutjem s katerimi žonglirajo, bodo morali dodati nova, tista iz službe in upati, da se jim sistem ne poruši.
 

Dom daleč stran od doma

Kdo ceni veščine, s katerimi so opremljeni odrasli otroci? Delodajalci. V večini so namreč med najbolj produktivnimi in odgovornimi delavci v podjetju. So predani, vestni, sposobni, zvesti in trudijo se ugajati. Če so tako dobri delavci, v čem je težava?

Težava nastane, ko zaradi vseh zgoraj navedenih kvalitet:

  • postanejo glavni kandidati za izgorelost. Visoka stopnja zmogljivosti in uspešnosti, ki jo nadrejeni cenijo pri svojem delavcu ima namreč samo omejen čas trajanja;
  • ne znajo se spoprijeti s stresom in imajo več bolniške odsotnosti, kot drugi zaposleni;
  • nagibajo k depresiji, predvsem v času praznikov in to je čas, ko je njihova storilnost na minimumu;
  • je stres za njih del procesa, četudi ni v opisu delovnega mesta;
  • impulzivno reagirajo na spremembe, v smislu da v trenutku pustijo službo, prekinejo delo na projektu ali slabo izkoristijo nove priložnosti.

Izgorelost

Odrasli otroci ne znajo presoditi, kdaj pretiravajo v količini dela, časa in dokazovanja. Zaradi rigidnega družinskega sistema so se naučili, da so stvari samo ali črne ali bele, ali dobre ali slabe. Ko človek dela in gara, je rešitev samo ena. Izgori. Na žalost je to zelo pogost način, kako se odrasli otroci soočajo z nakopičenim stresom, delom in odgovoronostmi. Zbolijo, gredo na bolniško, si naberejo moči in se napotijo k novemu izgoretju. To je model, ki deluje. Ni idealen, pomaga pa preživeti. Na koncu se zgodi, da se zgarajo do smrti in nimajo pojma, zakaj.
V zdravih družinah obstaja na stotine poti, po katerih se da priti do želenega rezultata. Ni samo ena in še ta vodi le do naslednjega izgoretja.

Zaradi izkušenj, ki so jih imeli doma, ne poznajo, kako izgleda normalna situacija in kako stvari potekajo v takem primeru. Zato ugibajo. Ugibajo, kaj bi bilo normalno. Težava nastane, ker svojih lastnih domnev in zaključkov na podlagi ugibanj ne preverijo. Kar pomeni, da se znajdejo v konfliktnih situacijah ali pa morajo – v najboljšem primeru – samo razčistiti kakšen nepsorazum več kot bi bilo potrebno. Razlog, da ne preverjajo svojih ugibanj, je v strahu, da bodo razkrinkani, saj imajo globoko v sebi občutek, da blefirajo in nimajo pojma, kaj počnejo. Druga misel iz te skupine družinske dediščine pa je prepičanje, da si niti ne zaslužijo delovnega mesta, ki so ga dobili.

Porušene meje

Življenja odraslih otrok so prežeta s tremi ključnimi občutji: strah pred zapuščenostjo, občutek sramu in občutek krivde. Izkušnje, ki so prinesle ta občutja v njihova življenja so porušila meje otrok. Težava s postavljanjem meja dobi v službi najrazličnejše vidike.

  • En od njih so zabrisane meje: moji problemi postanejo tvoji problemi in tvoji problemi postanejo moji; tebe krivim za mojo nesrečo in ti mene za svojo.
  • Drug aspekt porušenih meja je povezan z ugibanjem, kaj je normalno. Čeprav zveni nenavadno, vendar odrasli otrok ima nejasne predstave o tem, kje se kompliment konča in zloraba začne. Ne ve točno, do kje sega delovna obveznost in od kje naprej je izkoriščan. Zaradi tega vzroka je zvest tudi, ko je očitno, da je njegova zvestoba zlorabljena. Njegova reakcija je takojšnja in avtomatična. "Če so bili prijazni, da so me vzeli v službo, sem jim dolžan biti zvest." Logika, ki ohranja pri življenju slabe šefe in disfunkcionalne družine. Svoje dostojanstvo žrtvuje za občutek lažne varnosti.
  • Težava je tudi v tem, kaj in koliko o sebi deliti s sodelavci. Preveč ali premalo. Zopet ugiba, kaj je normalno.

Odlašanje je še ena od značilnosti odraslih otrok. Vendar ne gre za odlašanje v klasičnem pomenu. V njihovem primeru gre za to, da nimajo modela, kako se lotiti stvari, jo peljati in izpeljati. Doma jim tega ni nihče pokazal. Starši so obljubljali, imeli predloge in ideje, vendar na koncu jih ni nihče realiziral. Zaradi tega vzorca imajo odrasli otroci težave pri realizaciji stvari, pa naj gre za  nakup avta, barvanje stanovanja ali kakšen kompleksen projekt v službi. Čeprav njihov pristop navzven mogoče izgleda, da odlašajo, gre v resnici za pomanjkljiv model in znanje, kako začeti in končati kompleksnejše stvari.

V otroštvu so jih prepričali, da drugi ljudje vedo bolje, kaj je dobro za njih. Nekateri so  poslušali nasvete, za kaj se splača izšolati, kje so sigurne službe in so doštudirali. Se zaposlili in s službo je prišel občutek, da niso dobri v tem, kar počnejo. Zaključek odraslega otroka je, da je nekaj narobe z njim. V veliko primerih opravljajo delo, za katerega so preveč izobraženi ali pa so njihove sposobnosti neprepoznane in ne morejo pokazati svojega resničnega potenaciala. Ujeti so v službah, ki jih sovražijo, zato ker so zmedeni, prestrašeni ali izgubljeni. Drugi so tisti  posamezniki, ki se niti ne približajo svojim potencialom, saj verjamejo v sporočila iz svojega otroštva, da iz njih ne bo nikoli nič dobrega. Iz istega naslova izhaja tudi lastnost, da so nekateri super odgovorni in drugi super neodgovorni.

Občutek krivde

Še ena od popotnic otroštva je občutek, "če je kaj narobe, je gotovo moja krivda". Ni nujno, da gre za jasno prepričanje v mislih, dovolj je blisk, ki poleti skozi misli: "Kaj sem tokrat naredil narobe?". V nasprotnem primeru torej, če je vse v redu, miselna reakcija nima iste poti. Dober rezultat je po njihovem mnenju samoumeven, bilo je enostavno, zato niti ni vredno omembe, usoda, imeli smo srečo, ... Pohval se otepajo, počutijo pa se krive tudi za stvari, kjer niso niti sodelovali.

Ob zgoraj navadenih lastnostih odraslega otroka je tukaj še nekaj značilnosti, ki jih s seboj prinese več odgovornosti, kot je na primer vloga vodje:

  • čez noč uvaja spremembe;
  • želi, da ga imajo vsi radi;
  • zahteva perfekcionizem od svojih zaposlenih;
  • pri svojih podrejenih podpira disfunkcionalano obnašanje;
  • močno kontrolira svoje občutke, kar ima za posledico različna bolezenska stanja;
  • poistoveti se s podjetjem in težave podjetja postanejo njegove osebne težave.

Služba in dogajanje v njej je le slika doma, zgodnjega doma, čeprav nas lahko od njega ločijo tisoči kilometrov in desetine let. Kar se čutenj tiče, čas in prostor ne obstajata. Obstajajo pa rešitve, novi načini in nove poti.

Rešitev

0

Galerija

    loading...


    Preberi še


    Razvrsti po:
    Kozmetometer
    Zadnje ocene
    Zadnji izdelki
    • Katrin 22. sep 2019 21:52
      prva pomoč
    • Katrin 22. sep 2019 21:40
      Navdušena
    • Katrin 22. sep 2019 21:34
      nisem opazila učinka
    • Katrin 22. sep 2019 21:30
      ne zamenjam več
    • Binas 12. sep 2019 14:23
      odličen
    Forum
    Zadnje objave
    Najbolj brano
    Trenutno dogaja
    Izpostavljamo
    Dolgodlaka zlato-rdečelaska je prava mačja zvezdnica in nadvse uspešna manekenka, ki zna pozirati pred kamero.